Jedro

33. člen ZVRK ne sankcionira lepljenja ali nameščanja oglaševalskih vsebin v zvezi z volilno oziroma referendumsko kampanjo, ki nimajo lastnosti plakata. Zgibank ni mogoče enačiti s plakati.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper Zavod in odgovorno osebo T. S. zaradi prekrškov po prvem in drugem odstavku 33. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Vodice (v nadaljevanju Medobčinski inšpektorat) je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku Zavod ... (v nadaljevanju Zavod), kot organizatorja referendumske kampanje, spoznal za odgovornega za prekršek po prvem odstavku 33. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji (v nadaljevanju ZVRK), za katerega mu je izrekel globo 700 eurov in plačilo sodne takse. Z isto odločbo je Medobčinski inšpektorat odgovorno osebo Zavoda, T. S., spoznal za odgovornega za prekršek po drugem odstavku 33. člena ZVRK in mu izrekel globo 150 eurov in plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Domžalah je zahtevo storilcev za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo odločbo o prekršku prekrškovnega organa ter storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1. in 3. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s prvo (pravilno drugo) alinejo prvega odstavka 33. člena ZVRK. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče postopek o prekršku zoper oba storilca ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec meni, da je v obravnavani prekrškovni zadevi podana kršitev materialnih določb po 1. točki 156. člena ZP-1, saj 8. člen ZVRK govori le o lepljenju plakatov oziroma plakatiranju, medtem ko je v pravnomočni odločbi o prekršku storilcema očitano nezakonito nameščanje zgibank. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je zakonodajalec inkriminiral le nameščanje plakatov, ne pa prostega kroženja zgibank, kar potrjuje določba četrtega odstavka 8. člena ZVRK, ki komunalni službi lokalne skupnosti nalaga, da na stroške organizatorja volilne kampanje poskrbi za odstranjevanje plakatov, nameščenih ali nalepljenih v nasprotju z določbami tega člena. Zgibank ni mogoče enačiti s plakati. Namen zgibank je, da pridejo osebno v roke ljudem, da se individualno seznanijo z njihovo vsebino, njihova naklada je praviloma velika, oziroma je neprimerljivo večja od števila plakatov, s katerimi se nagovarja ciljno publiko in se smejo lepiti samo na plakatnih mestih, ki jih določi lokalna skupnost. Do zgibank lahko na različne načine pridejo tudi tisti, ki niso sodelavci organizatorja kampanje. Ti jih lahko odložijo tudi na mesta, kjer je to prepovedano. Možnost zlorabe ali nepooblaščene uporabe je pri zgibankah neprimerno večja kot pri plakatih. Zato zakonodajalec ni izenačil pravnega statusa plakata in zgibanke. Enačenje pravnega statusa in funkcije plakata in zgibanke je nedopustno, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 99/2013 z dne 15. 10. 2013. Vrhovni državni tožilec meni, da je sodišče zmotno in nepravilno uporabilo določbi prvega odstavka 8. člena in prvega odstavka 33. člena ZVRK. Stališče sodišča in prekrškovnega organa, ki izenačujeta pravni status plakata in zgibanke, pomeni nedopustno uvajanje objektivne odgovornosti za storjeni prekršek. Izdajatelj zgibanke potem, ko te pridejo do ljudi, izgubi nadzor nad gibanjem zgibank in ne more biti odgovoren za ravnanje posameznika z zgibanko. Omejitve pri ravnanju z zgibankami so namenjene predvsem temu, da organizator volilne oziroma referendumske kampanje ali njegovi sodelavci ne nameščajo zgibank na krajih, kjer ni dovoljeno referendumsko oglaševanje. Pregon zoper oba storilca pa je potrebno ustaviti tudi zato, ker je sodišče z izdajo izpodbijane sodbe kršilo določbo 3. točke 156. člena ZP-1, saj je bilo o obravnavanem prekršku že pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah ZSV 216/2012 z dne 19. 3. 2013. Z navedeno sodbo je namreč sodišče potrdilo odločbo prekrškovnega organa, s katero je bila globa izrečena organizatorju referendumske kampanje, A. P., zaradi istega prekrška, kot se očita storilcema v tej zadevi.

5. Referendumska kampanja je v tretjem odstavku 1. člena ZVRK opredeljena kot oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje pri glasovanju na referendumu. Za referendumsko kampanjo se po petem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 1. člena ZVRK štejejo zlasti propaganda v medijih, elektronskih publikacijah in propaganda z uporabo telekomunikacijskih storitev; plakatiranje; in javni shodi v zvezi s to kampanjo. Plakatiranje je kot oblika referendumske (oziroma volilne) kampanje urejeno v III. poglavju ZVRK (členi od 8 do 11). Lepljenje in nameščanje plakatov je dovoljeno le na mestih, ki jih določi lokalna skupnost (prvi odstavek 8. člena ZVRK). Plakatiranje zunaj plakatnih mest je dovoljeno le s soglasjem lastnika oziroma upravljavca reklamnih tabel, stavb, drugih objektov ali zemljišč.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi, ki jo navaja vrhovni državni tožilec, zapisalo, da je plakat v splošnem pogovornem jeziku (Slovar slovenskega knjižnega jezika, v nadaljevanju SSKJ) opredeljen kot večji list, pola papirja z obvestilom, vabilom, razglasom, pritrjena na javnem prostoru. Plakat v smislu določb ZVRK pa je tisti nosilec oglaševalskih vsebin v zvezi z volilno oziroma referendumsko kampanjo, ki je nalepljen ali nameščen na mestu, ki ga v ta namen določi lokalna skupnost. Bistvena lastnost plakata, po kateri se razlikuje od drugih nosilcev objavljanja informacij, navedenih v prvi alineji petega odstavka 1. člena ZVRK in drugem odstavku 7. člena ZVRK, je ta, da je nalepljen ali kako drugače pritrjen na (praviloma) za plakatiranje določenem mestu. Nasprotno je zgibanka (SSKJ) opredeljena kot tiskano delo z navadno kot meh pri harmoniki zloženimi stranmi. Zato je treba pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da plakatov ni mogoče enačiti z zgibankami.

7. Za prekršek iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZVRK se kaznujeta organizator referendumske kampanje, ki opravlja plakatiranje v nasprotju z 8. in 9. členom ZVRK, in odgovorna oseba organizatorja (drugi odstavek 33. člena ZVRK). Kot prekršek je po tej določbi (da gre za prekršek po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZVRK izhaja iz vsebine izreka in obrazložitve izpodbijane pravnomočne odločbe, saj je v izreku kršitev opredeljena zgolj kot prekršek po prvem odstavku 33. člena ZVRK) določeno lepljenje in nameščanje plakatov (plakatiranje) na mestih, kjer to ni dovoljeno zaradi odsotnosti dovoljenja lokalne skupnosti (8. člen ZVRK) ali odsotnosti soglasja upravljavca oziroma lastnika reklamnih tabel, stavb, drugih objektov ali zemljišč (9. člen ZVRK). V tej določbi torej ni sankcionirano lepljenje ali nameščanje oglaševalskih vsebin v zvezi z volilno oziroma referendumsko kampanjo, ki nimajo lastnosti plakata. Iz izreka izpodbijane pravnomočne odločbe o prekršku je razvidno, da je storilec, Zavod, ki je kot organizator volilne (pravilno referendumske) kampanje odgovoren tudi za tista opravila volilne kampanje, za katera je pooblastil druge izvajalce, storil prekršek s tem, da so bile v preddverju stavbe Občine Lukovica, ki ni bilo določeno kot dovoljeno plakatno mesto, nameščene zgibanke („Čigava sem pa jaz?“) z oglaševalskimi vsebinami v času referendumske kampanje o Družinskem zakoniku. Odgovorni osebi organizatorja pa se v izreku pravnomočne sodbe očita, da je s tem, ko so bile v preddverju občinske stavbe nameščene navedene zgibanke, opustil dolžno nadzorstvo. Glede na povedano ravnanja storilcev ni mogoče subsumirati pod določbo druge alineje prvega odstavka oziroma drugega odstavka 33. člena ZVRK. Ravnanje, ki se očita storilcema, bi sicer lahko nasprotovalo določbi prvega odstavka 6. člena Sklepa o določitvi načina plakatiranja za izvedbo zakonodajnega referenduma o družinskem zakoniku (Uradni vestnik Občine Lukovica, št. 1/2012), vendar s takim aktom samoupravne lokalne skupnosti ni mogoče predpisati prekrška (tretja alineja prvega odstavka 3. člena ZP-1 ter tretji odstavek 3. člena ZP-1), prav tako ZVRK kot prekršek ne določa kršitve določb akta samoupravne lokalne skupnosti.

8. Ravnanje, kot se očita storilcema v pravnomočni odločbi o prekršku, nima znakov prekrškov iz druge alineje prvega odstavka oziroma drugega odstavka 33. člena ZVRK, zato jima ni mogoče izreči sankcije za prekršek (prvi odstavek 2. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev predpisa o prekršku iz 1. točke 156. člena ZP-1, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper Zavod in odgovorno osebo Zavoda, T. S., zaradi prekrškov po prvem in drugem odstavku 33. člena ZVRK ustavilo.

9. Postopek o prekršku je bil ustavljen, zato stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

10. Zaradi ugotovljene kršitve materialnega predpisa po 1. točki 156. člena ZP-1 Vrhovno sodišče ni presojalo še v zahtevi uveljavljane kršitve iz 3. točke 156. člena ZP-1.