Jedro

Gre za nedopustno ravnanje, če so toženci samovoljno opravili dejanje, ki bi ga moral po sporazumu opraviti tožnik, vendar svoje dogovorjene obveznosti ni prostovoljno izpolnil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine za nastalo škodo v višini 16.908,00 SIT. Tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemejen, ker je zaključilo, da je tožnik dal soglasje za posek dreves, toženci pa niso ravnali samovoljno in ne odgovarjajo za vtoževano škodo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 353/I ZPP. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče s tem, ko je verjelo pričama M. S. in F. Š. zmotno zaključilo, da je tožnik s posekom soglašal. Tožnik je soglašal le s posekom treh dreves, s tožbo pa uveljavlja odškodnino, ki je nastala s posekom drugih dreves. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da je posek prevzela krajevna skupnost, saj je šlo za samovoljno ravnanje tožencev, ki za posek dreves na zemljišču tožnika niso imeli nobene pravice.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper zaključek prvostopnega sodišča, da je bil tožnik prisoten pri določitvi dreves, potrebnih za posek, pri označitvi teh dreves in da je tudi soglašal, da se drevesa posekajo. Nesporno je, da so poseg izvedli toženci (in še nekateri drugi), po presoji pritožbenega sodišča pa je preuranjen zaključek, da toženci niso ravnali samovoljno. Ni namreč bilo ugotovljeno, kdo je bil investitor rekonstrukcije ceste in komu je tožnik dal soglasje za posek posameznih dreves, glede katerih je iz izpovedi tedaj tam navzočih oseb zanesljivo izkazano, da se je tožnik s posekom vsakega drevesa posebej, ki je bilo takoj tudi označeno, strinjal. Naknadno pa se je tožnik očitno premislil in označenih dreves ni sam posekal, kot so storili drugi lastniki gozdov ob isti cesti. Ni pa ugotovljeno, ali je tožnik določenemu investitorju ali tožencem ali komurkoli obljubil, da bo drevesa posekal sam, ali je izrecno dovolil, da nekdo drevesa poseka (krajevni skupnosti, cestnemu podjetju ali tožencem), ali pa je le soglašal s posekom, ni pa konkretiziral takega soglasja s konkretnim dovoljenjem nekomu za opravo poseka. Tožnika sporazum o poseku dreves obvezuje, vendar le tožnikovo izrecno in nepreklicano dovoljenje krajevni skupnosti, občini, cestnemu podjetju ali tožencem izključuje samovoljnost tožencev. V kolikor takega dovoljenja za konkretno izvedbo poseka ni bilo, gre za samovoljno ravnanje, kajti za kršitev tožnikovega sporazuma o poseku dreves bi se moral investitor poslužiti sodne poti in na ta način zahtevati izpolnitev dogovora o poseku dreves. Čeprav je bil tožnik dolžan po sporazumu odstraniti drevesa, je mogoče do izpolnitve tega priti le po zakoniti sodni poti, medtem ko skrivni poseg proti volji lastnika pomeni samovoljno in protipravno ravnanje.

Te okoliščine v dosedanjem postopku niso bile ustrezno ugotovljene, zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar je imelo za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava. Zato je bilo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (člen 370/III ZPP.

V ponovljenem postopku bo torej potrebno ugotoviti vsebino sporazuma med tožnikom in pristojnim investitorjem glede poseka dreves, predvsem torej, ali je tožnik komurkoli konkretno dovolil posekati označena drevesa na njegovem zemljišču. Ugotoviti pa bo tudi ali so toženci pasivno legitimirani, saj doslej ni bilo ugotovljeno, kdo je bil pravzaprav investitor rekonstrukcije ceste in ali so toženci ravnali po nalogu investitorja, ali pa so se kot krajani preprosto združili in v izogib težavam pri rekonstrukciji ceste na lastno iniciativo posekali drevesa. Okoliščine, kdaj in kako je bil opravljen posek, tudi še niso razjasnjene, v primeru ugotovitve odškodninske odgovornosti tožencev pa bo potrebno tudi skrbno obravnavati višino škode.

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166/III ZPP.