Jedro

Stroški telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja niso takšne narave, na katere se nanaša pravica do izredne denarne socialne pomoči iz 33. člena ZSVarPre. Ta je namenjena pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik zaprosil za BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 744/2019 z dne 11. 12. 2019, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegov zahtevek za priznanje izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja. Toženka ugotavlja, da je zadeva, v zvezi s katero tožnik prosi za dodelitev BPP, očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, zato ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in jo je treba po 2. točki drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrniti. Pritrjuje sodišču, da navedeni stroški niso izredni stroški, povezani s preživljanjem.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in prekoračila svoja pooblastila, saj je preveč podrobno posegla v presojo socialnega spora. Zatrjuje, da se izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli tudi prosilcu, ki je v zaporu, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 33. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in navaja, da se lahko prosilcu dodeli izredna denarna socialna pomoč ne glede na določbo 10. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre. Ne drži, da stroški fotokopiranja in dopisovanja niso vezani na preživljanje, saj so nujno potrebni pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Navaja, da je v zaporu zaradi kaznivega dejanja, ki ga ni storil, zato je izredna denarna socialna pomoč zanj vezana na preživljanje. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo ter da ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v temeljne človekove pravice in svoboščine tožnika, zato naj toženi stranki naloži plačilo 1.000,00 EUR tožniku.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP. V skladu z navedeno določbo je pri dodelitvi BPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je med drugim pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. Pri navedenem pogoju gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti BPP, to je uresničevanja pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti.

6. V obravnavanem primeru je že glede na naravo stvari očitno, da tožnik z vložitvijo pritožbe zoper zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 744/2019 z dne 11. 12. 2019 ne bi mogel uspeti. Z navedeno sodbo je sodišče zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje izredne denarne socialne pomoči za stroške telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja, ker je štelo, da navedeni stroški niso povezani s preživljanjem. ZSVarPre namreč v prvem odstavku 33. člena določa, da se lahko ne glede na določbe tega poglavja samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

7. Tudi po presoji sodišča stroški telefoniranja, dopisovanja, kopiranja in tiskanja niso takšne narave, na katere se nanaša pravica do izredne denarne socialne pomoči iz 33. člena ZSVarPre. Ta je namenjena pokrivanju izrednih primerov oziroma razlogov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti, na te razloge pa ne more vplivati. Obstajati mora nek poseben, izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo.

8. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno štela, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP v obravnavanem primeru ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 24. člena ZBPP. Poleg tega tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal okoliščin, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Kot pravilno pojasnjuje toženka, je tožnik zaradi prestajanja zaporne kazni v zaporu, kjer je poskrbljeno za njegove osnovne življenjske potrebe. Sodišče kot pavšalne in nekonkretizirane zavrača tožnikove navedbe, da je na prestajanju zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja, ki ga ni storil. 9. Po povedanem je nerelevantno tožnikovo navajanje, da mu izredna denarna socialna pomoč pripada ne glede na določilo 10. točke drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, saj je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 33. člena ZSVarPre. Sodišče prav tako zavrača tožnikov ugovor, da je tožena stranka v obravnavani zadevi prekoračila svoja pooblastila, saj tretji odstavek 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

10. Glede na navedeno pritožba zoper navedeno sodbo tožene stranke tudi po mnenju sodišča ne bi imela izgledov za uspeh, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Sodišče zato zavrača ugovore tožnika o kršitvi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožnik je tožbo vložil iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena ZUS-1, pri čemer razlogov ničnosti ni konkretiziral. Sodišče razlogov ničnosti, na katere pazi že po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 37. člena ZUS-1, ni ugotovilo.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi.