Jedro

S podaritvijo spornega zemljišča, njegovo izročitvijo obdarjencu (pravnemu predniku tožnice) v posest, uporabo in dejansko razpolaganje, in ob upoštevanju dejstva, da je obdarjenec z vedenjem darovalca na podarjenem zemljišču zgradil objekt (Ljudski dom, katerega gradnja je potekala kar nekaj let), je nastal pravni položaj, ki ga opredeljuje pravno pravilo paragraf 418 ODZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Ljudski dom v ..., ki stoji na nekdanji parceli številka 97/1, društveni dom v izmeri 910 m2, k.o...(danes parcelna številka 310, zgradba in gospodarsko poslopje v izmeri 530 m2, dvorišče v izmeri 186 m2, vl. št. 1419, k.o...) zgradila v letih od 1922 do 1926 B. čitalnica iz Š. in da je bilo to društvo lastnik te nepremičnine od začetka gradnje Ljudskega doma leta 1922 do njegovega podržavljenja v letu 1946 na podlagi Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije. Hkrati je ugotovilo, da tožena stranka oziroma njen pravni prednik Župnijska nadarbina v Š. ni bila lastnik Ljudskega doma v Š., stoječega na parc. št. 97/2, društveni dom, v izmeri 910 m2, k.o. ... (danes parcelna številka 310, zgradba in gospodarsko poslopje v izmeri 530 m2, dvorišče v izmeri 186 m2, vl. št. 1419, k.o...), v času od začetka njegove gradnje leta 1922 do njegovega podržavljenja v letu 1946 na podlagi Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožnici v znesku 372.277 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je po mnenju revidenta podana iz razlogov, ki so navedeni v reviziji pod točko A. V tej točki revizija obširno opisuje pogoje, ki so po določbi 181. člena ZPP potrebni za dovoljenost ugotovitvene tožbe. Pri tem se sklicuje tudi na pravno teorijo in trdi, da v obravnavani zadevi pogoji za vložitev ugotovitvene tožbe niso bili izpolnjeni, saj tožnica za vložitev take tožbe ni izkazala pravnega interesa. Na nedopustnost ugotovitvene tožbe je toženka opozarjala tudi v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih trditev sploh ni opredelilo. S tem je ravnalo v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije.

V točki B očita revizija obema sodiščema zmotno uporabo pravnih pravil ODZ, ki se nanašajo na darilno pogodbo. Za ta pravni posel je bistveno, da mora biti sklenjen v pisni obliki. Obličnost tega pravnega posla je predpisana tudi v novem pravu (Obigacijskem zakoniku). Če darilna pogodba ni sklenjena v predpisani obliki, je nična. Po paragrafu 52 Zakona o javnih notarjih Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930 je bil za pogodbe o daritvi, pri katerih ni prišlo do dejanske predaje darovane stvari, potreben celo notarski zapis. Pisna oblika pogodbe je bila potrebna tudi zaradi vknjižbe v zemljiško knjigo. Vsega navedenega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, zaradi česar je materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno.

V točki C pa revizija očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta materialno pravo zmotno uporabili zato, ker nista upoštevali, da je bila nepremičnina med vojno razlaščena po nacistih, po vojni pa z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I SP 1919/46 spet vrnjena toženki. Ob tej vrnitvi je bilo vzpostavljeno tako zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred zaplembo. Odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna. S to odločbo je pravni prednik toženke Župna cerkev S. spet pridobil lastninsko pravico, ki mu je bila nato odvzeta z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo mestnih četrti okrož. mesta L. z dne 21.3.1946. Toženka ja tako izgubila lastninsko pravico na podlagi te pravnomočne odločbe o podržavljenju. Njena lastninska pravica bo lahko spet vzpostavljena v že tekočem postopku denacionalizacije. S priposestvovanjem pa tožnica lastninske pravice ni mogla pridobiti, saj se ni iztekel čas, ki je potreben za priposestvovanje, v času, ko je bila nepremičnina v družbeni lasti, priposestvovanje ni bilo mogoče, sicer pa tožnica in njeni pravni predniki sploh nikoli niso bili v dobri veri. Zmotno pa so uporabljena tudi pravna pravila iz par. 418 ODZ. Tega pravnega pravila se ne more uporabiti brez upoštevanja zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica oziroma njeni pravni predniki bi morali biti dobroverni graditelji, kar pa niso bili. Ker so bili nepošteni graditelji, bi se jih po pravnem pravilu par. 418 ODZ lahko štelo le kot poslovodjo brez naročila. Dobra vera graditelja se ne domneva. Tožeča stranka bi zato morala dokazati dobro vero, kar pa ji ni uspelo. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožba zavržena. Podrejeno naj se zahtevek tožnice zavrne. Če to ni mogoče, naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V revizijskem odgovoru je tožnica navedla, da v reviziji zatrjevanih kršitev določb postopka ni, materialno pravo pa sta obe sodišči pravilno uporabili. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Ob upoštevanju dejstva, da sta bili sodbi sodišč prve in druge stopnje izdani po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP), je revizijsko sodišče pri obravnavanju revizije uporabilo določbe tega zakona (498. člen ZPP).

1. Glede v točki A revizije zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Toženka v reviziji trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljena določba 181. člena ZPP, v kateri so predpisani pogoji za vložitev ugotovitvene tožbe, in da je sodišče druge stopnje s tem, ko na pritožbene trditve, da pogoji za vložitev ugotovitvene tožbe niso bili izpolnjeni, sploh ni odgovorilo, kršilo določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Te revizijske trditve niso utemeljene. V sicer zelo obširni pritožbi namreč toženka ni uveljavljala zmotne uporabe določbe 181. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je dolžno preizkusiti sodbo prve stopnje le v mejah, ki so navedene v 350. členu ZPP. Po uradni dolžnosti mora paziti le na kršitve, ki so navedene v drugem odstavku istega člena ZPP. Morebitne zmotne uporabe 181. člena ZPP pa ni med njimi.

Ker trditev, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 181. člena ZPP dopustilo ugotovitveno tožbo, v pritožbi ni bilo, toženka od pritožbenega sodišča v tej smeri odgovora ni mogla prejeti. Zato ni korektna revizijska trditev, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj pritožbeno sodišče z neobravnavanjem neobstoječih pritožbenih trditev take kršitve ne more zagrešiti.

Šele revizijsko uveljavljanje zmotne in/ali napačne uporabe določbe 181. člena ZPP pa ni dovoljeno, saj predstavlja, ob dejstvu, da ta relativna procesna kršitev v pritožbenem postopku ni bila uveljavljena, v resnici izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje in s tem nedovoljeno "preskakovanje" pravnih sredstev.

2. Glede revizijskih trditev o zmotni uporabi materialnega prava: V točki C navedene revizijske trditve se v pretežni meri nanašajo na očitek sodiščema druge in prve stopnje, da sta zmotno presodili vsebino odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Sp 1919/46. Vendar temu ni tako. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč pravilno presodili, da navedena odločba ne predstavlja nič drugega kot le to, da se na njeni podlagi vzpostavi tako zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred ravnanjem nemškega okupatorja, ki je v tej pravdi sporne nepremičnine med nemško okupacijo prepisal na Kartner Volksbund. Le vzpostavitev takega zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je bilo pred nemško okupacijo, pa seveda ne pomeni nove pridobitve lastninske pravice in to celo na originaren način, kot to zmotno trdi revizija.

V točki B in delno v točki C (zadnji odstavek na zadnji strani revizije) pa revizija očita, da so v izpodbijani sodbi, tako kot že prej v sodbi sodišča prve stopnje, zmotno uporabljena pravna pravila ODZ o darilni pogodbi in o gradnji na tujem zemljišču. Tudi te revizijske trditve niso utemeljene.

Revizijska zatrjevanja o tem, kdaj je darilna pogodba sklenjena in kakšna mora biti njena oblika, ter o tem, pod kakšnimi pogoji je bilo mogoče na podlagi pravnih pravil ODZ pridobiti na originaren način lastninsko pravico z gradnjo na tujem zemljišču, so korektna, vendar pa ne upoštevajo pravnoodločilnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje in na katere je revizijsko sodišče vezano, toženka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te pravnoodločilne dejanske ugotovitve pa so naslednje: - Ljudski dom je gradila in zgradila B. čitalnica in ne pravna prednica toženke Župnijska nadarbina v Š.; - 24.6.1923 je dekan Š. župnije g. V. Z. zemljišče, na katerem se je gradilo, brez kakršnihkoli pogojev podaril B. čitalnici (tedaj graditelju); - podarjena zemlja je bila čitalnici izročena v posest, čitalnica pa je na njej zgradila ljudski dom; - kljub podaritvi zemljišča, izročitvi v posest in postavitvi Ljudskega doma na njem, ni prišlo do spremembe zemljiškoknjižnega stanja; - pravna prednica toženke je za gradnjo vedela in je ni prepovedala; Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev presoja sodišč druge in prve stopnje, da je pravni prednik tožnice pridobil na zemljišču lastninsko pravico na originaren način (zaradi česar vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena) z gradnjo na tujem zemljišču, pravno ni napačna, kot zmotno trdi revizija.

Darilo nepremičnine je eden od načinov pravnega razpolaganja z nepremičnino in torej eden od načinov izvrševanja lastninske pravice (tako po ODZ, kot tudi po kasnejšem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in sedanjem Stvarnopravnem zakoniku). Lastnik ima pravico imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati. Tako opredeljena lastninska pravica ima tri elemente: prvi je posest, drugi element je uporaba in tretji razpolaganje; pri tem ima slednji element dvojno vsebino - dejansko razpolaganje in pravno razpolaganje.

Posledice takega pravnega razpolaganja z nepremičnino, pri katerem lastnik nepremičnino podari (proda) in jo dejansko izroči obdarjencu (kupcu), so do vknjižbe obdarjenca (kupca) kot lastnika naslednje: darovalec (prodajalec) izgubi posest, izgubi možnost uporabe in izgubi možnost dejanskega razpolaganja s stvarjo. Še več: izgubi tudi pravico do posesti, izgubi pravico do uporabe in pravico do dejanskega razpolaganja - obdarjenec (kupec) ima namreč nasproti njemu ugovor podarjene (prodane) in izročene stvari, s katerim se lahko uspešno upre lastninskemu zahtevku darovalca (prodajalca). Iz doslej povedanega izhaja, da darovalcu (prodajalcu) ostane le še možnost pravnega razpolaganja s stvarjo - ohranjena zaradi tega, ker je v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik. Poudariti je treba: možnost pravnega razpolaganja s stvarjo - kar ni istovetno s pravico do pravnega razpolaganja s stvarjo.

S podaritvijo spornega zemljišča, njegovo izročitvijo obdarjencu (pravnemu predniku tožnice) v posest, uporabo in dejansko razpolaganje, in ob upoštevanju dejstva, da je obdarjenec z vedenjem darovalca na podarjenem zemljišču zgradil objekt (Ljudski dom, katerega gradnja je potekala kar nekaj let), je, kot materialnopravno pravilno ugotavljata sodišči druge in prve stopnje, nastal pravni položaj, ki ga opredeljuje pravno pravilo par. 418 ODZ. Obdarjenec je, kljub dejstvu, da je zemljiškoknjižno stanje ostalo nespremenjeno (v zemljiški knjigi je ostal darovalec vpisan kot lastnik), ne na podlagi darilne pogodbe, ampak na podlagi gradnje na podarjeni nepremičnini (ki je bila po vpisu v zemljiški knjigi še vedno tuja), za katero je darovalec vedel in se ji ni nikoli uprl, in ki jo je, ob pravnih razpolaganjih darovalca (izročitev v posest, uporabo, dejansko razpolaganje) in navzven očitnih ravnanjih obdarjenca (gradnja na zemljišču, glede katerega je bil darovalec vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi in ki se gradnji kljub temu ni uprl) mogoče opredeliti le kot pošteno in dobroverno, pridobil na zemljišču lastninsko pravico na originaren način, darovalec pa je to pravico izgubil. Z izgubo lastninske pravice je izgubil tudi zahtevek na izročitev nepremičnine (in objekta, ki je bil zgrajen na njej), saj mu je, kot določa pravno pravilo par. 418 ODZ, ostala le še pravica zahtevati plačilo denarnega zneska, ki bi ustrezal vrednosti zemljišča, na katerem je bil zgrajen objekt. Že ti razlogi so zadostovali za ugoditev tožbenemu zahtevku, prav tako pa ti razlogi zadoščajo tudi za zavrnitev toženkine revizije.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje svoje odločitve nista oprli na priposestvovanje. Zato revizijsko sodišče na tiste revizijske trditve, ki zatrjujejo, da pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem niso bili izpolnjeni, ne odgovarja.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Toženka z revizijo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka. Enako velja tudi za tožnico, ki je na revizijo odgovorila, saj njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).