Jedro

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu proizvodni delavec 3 v livarni za nedoločen čas. Okrožno sodišče v Mariboru je izdalo sklep o potrditvi prisilne poravnave zoper toženo stranko. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevaje pri tem določene kriterije. Tožnik je prejel najslabšo oceno delovne uspešnosti v svoji skupini med delavci na delovnem mestu proizvodni delavec 3 v livarni. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami 87. in 88. člena ZDR-1. Prav tako je tožena stranka v postopku dokazala obstoj utemeljenega (resnega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 10. 2016, ki je bila tožeči stranki vročena dne 21. 10. 2016 in zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki ter da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu "Proizvodni delavec 3 v livarni" oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožeče stranke, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo ter jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopa iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju tožnika z obrazložitvijo, da tožnik na narok neupravičeno ni pristopil, in to kljub temu, da je tožnikov pooblaščenec tožnikovo odsotnost opravičil, ker mu je tožnik po telefonu sporočil, da je zbolel, kar izhaja tudi iz zdravniškega opravičila z dne 7. 2. 2017, ki ga tožnik prilaga kot dokaz. Šlo je za nezakonito postopanje, saj je sodišče odvzelo tožniku možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je kršilo tudi načelo kontradiktornosti, s tem da tožniku ni dalo možnosti, da bi odgovoril na obsežne navedbe in trditve o finančnem položaju tožene stranke, katere je tožena stranka prvič zatrjevala na glavni obravnavi dne 7. 2. 2017. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče A.A., ki bi potrdila trditve tožnika, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je bil v letu 2016 dalj časa v bolniškem staležu. Ravnanje tožene stranke ni pravilno, pri čemer se je tožnik hudo poškodoval na delu pri toženi stranki in bil v letu 2016 pogosto v bolniškem staležu. Tožena stranka je kršila tudi zakonsko prepoved diskriminacije iz 6. člena ZDR-1, saj je dolžnost vsakega delodajalca, da delavcem ne glede na zdravstveno stanje zagotavlja enakopravno obravnavo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti. Sodišče utemeljeno ni zaslišalo A.A., ker bi bila njena izpovedba nerelevantna. Gre za delavko, ki je pri toženi stranki delala na drugem delovnem mestu kot tožnik, prav tako pa ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, sicer pa tudi priča nima zveze s predmetnim postopkom. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa tudi na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju tožnika. Odločitev sodišča o uporabi drugega odstavka 258. člena ZPP je pravilna, saj se tožnik ni odzval vabilu, čeprav je bil pravilno vabljen, svoje obveznosti pa tudi ni ustrezno opravičil, kot to določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Tožnik namreč ni predložil ustreznega potrdila, niti ni zatrjeval, da gre za bolezen, ki je nenadna, nepredvidljiva in mu onemogoča prihod na sodišče. Iz predloženega zdravniškega potrdila izhaja le to, da je tožnik dne 7. 2. 2017 obiskal zdravnika in laboratorij.

7. Načelo kontradiktornosti nima absolutne veljave, sodišče mora dati strankam možnost, na stranki pa je bila možnost, da to izkoristi. Gre za pravico in ne za dolžnost. Poudariti je tudi, da je pravica do izjave omejena s pravico nasprotne stranke do sodnega varstva in do sojenja v razumnem roku. Zgolj telefonski klic pooblaščenca sredi glavne obravnave odsotnosti tožnika ne more opravičiti. Sodišče naj bi kršilo načelo kontradiktornosti tudi s tem, ko tožniku ni dalo možnosti, da bi odgovoril na obširne navedbe in trditve o finančnem stanju tožene stranke, katere je tožena stranka prvič zatrjevala na glavni obravnavi dne 7. 2. 2017. Navedbe tožene stranke niso predstavljale novih finančnih podatkov, temveč zgolj preračun iz sicer že predložene listine, ki ga je tožena stranka predložila že v odgovoru na tožbo z dne 6. 12. 2016. Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je tožnik umaknil predlog za dodelitev roka oziroma naroka, v katerem bi se lahko pisno izjasnil o finančnih podatkih.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "Proizvodni delavec 3 v livarni" za nedoločen čas. Sodišče je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Mariboru dne 15. 5. 2015 izdalo sklep opr. št. St 2831/2014 o potrditvi prisilne poravnave zoper toženo stranko, ter da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, upoštevaje pri tem določene kriterije. Tožnik je prejel najslabšo oceno delovne uspešnosti v svoji skupini med delavci na delovnem mestu "Proizvodni delavec 3 v livarni", ob tem pa mu je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena 21. 10. 2016. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami 87. in 88. člena ZDR-1. Prav tako je tožena stranka v postopku dokazala obstoj utemeljenega (resnega) razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti razlog utemeljen in onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ob navedenem je dokazno breme na strani delodajalca. Zaslišani B.B. zaposlen pri toženi stranki v službi človeških virov je prepričljivo pojasnil, da je bila tožena stranka v večjih poslovnih težavah, pri čemer je tožena stranka v spis vložila finančno poročilo iz leta 2016, prav tako pa je priča C.C. povedal, da je realizacija v letu 2016 padla. Obe priči sta podali svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno, tako da je sodišče prve stopnje utemeljeno poklonilo vero omenjenima pričama.

9. Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnika o tem, da bi moralo sodišče zaslišati A.A., saj je delala na drugem delovnem mestu kot tožnik, pri čemer je bila tudi njej odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo niti ni navedel njenega naslova, kot razlog za zaslišanje pa je navedel, da je bila tudi njej odpovedana pogodba o zaposlitvi in to iz razloga ker je gluhonema. Navedeno na odločitev v predmetnem sporu ni relevantno, sicer pa tožnica osebno tudi vodi individualni delovni spor v predmetni zadevi, kjer bo sodišče odločalo o morebitni prepovedi diskriminacije priči pri njeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika glede neutemeljenega odpovednega razloga in 90. člena ZDR-1. Tožena stranka je pojasnila in dokazala, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga začasne odsotnosti z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni in poškodbe. Prav tako je dokazala, da ni tožnika z ničemer diskriminirala oziroma neenakopravno obravnavala kot to določa 6. člen ZDR-1. Tožena stranka je ocenjevala delovno uspešnost delavcev na podlagi objektivnih kriterijev, pri čemer so bili vsi enakovredno in enakopravno obravnavani, ne glede na koriščenje bolniškega staleža, poškodbe in ostale osebne okoliščine. To sta potrdila prepričljivo tudi priča C.C.. Tožnik je bil v primerjavi z ostalimi delavci ocenjen najslabše, v postopku pa tudi ni dokazal, da je bilo njegovo ocenjevanje nepravilno. Ob tem je potrebno tudi pojasniti, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku iskati možnosti druge zaposlitve.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, skladno z določili petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške, ne glede na izid pravde.