Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo težo in količino očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve očitanih kaznivih dejanj ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ta zahteva voljni element spoštovanja s strani obdolženca, česar pa ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje ob dejstvih obdolženčeve odvisnosti od prepovedanih drog, povratništva in neobstoju vira preživljanja, od njega ni mogoče pričakovati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega podaljšal pripor.

2. Uvodoma navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zagovornik obdolženega brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, vsebinsko pa napada zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti podaljšanega pripora. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa ter odpravo pripora oziroma nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca, in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu ter obstoju ponovitvene nevarnosti, zato se pritožbeno sodišče v zvezi s temi pogoji sklicuje na prepričljive, celovite in jasne razloge sodišča prve stopnje iz 6. do 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Da naj bi bil obdolženec nekaznovan, je protispisna pritožbena navedba, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da v svoji kazenski evidenci že beleži obsodbo zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. 6. Pritožbeno sodišče pa glede na razloge, navedene v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep, ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo in količino očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve očitanih kaznivih dejanj ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ta zahteva voljni element spoštovanja s strani obdolženca, česar pa ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje ob dejstvih obdolženčeve odvisnosti od prepovedanih drog, povratništva in neobstoju vira preživljanja, od njega ni mogoče pričakovati. Tudi pritožbeno izpostavljena obdolženčeva pripravljenost vključiti se v zdravljenje ne omaja pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti tega ukrepa, saj glede na nadaljnje pritožbene trditve, da je obdolženi policiji znan ter v kolikor bo kazniva dejanja ponovil, ga bo popolnoma enostavno prepoznati in mu ponovno odvzeti prostost, kažejo na to, da niti sam pritožnik ni prepričan, da kaznivih dejanj v primeru hišnega pripora ne bo ponavljal, zaradi česar so tosmerna zatrjevanja, ki ostajajo na goli deklaratorni ravni, na pritožbeni stopnji neupoštevna.

7. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.