Jedro

Zakon (OZ, ZOZP) na dejstvo zasega vozila ne navezuje posledice prenehanja zavarovalne pogodbe. Primerna je analogna uporaba določila, ki se nanaša na prodajo vozila v času trajanja zavarovalne pogodbe, vendar tožnik ni izkazal, da bi o zasegu vozila zavarovalnico obvestil oziroma ni bilo ugotovljeno, da bi bilo vozilo po zasegu na novo zavarovano, niti tega, da do zasega ni bilo nobenega škodnega dogodka. Da bi bilo prenehanje pogodbe v takšni situaciji predvideno v pogodbi, stranki nista trdili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 170576/2010 z dne 29. 11. 2010, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 3.512,79 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.874,24 EUR od 23. 11. 2010 dalje do plačila ter zneska 638,55 EUR od 24. 11. 2010 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 46,00 EUR s pripadki (točka I izreka). V delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 638,55 EUR od 23. 11. 2010 do 24. 11. 2010, je bil zgoraj citirani sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen (točka II izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 396,65 EUR v roku 15 dni s pripadki.

Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je predmet zavarovalne pogodbe avtomobil znamke Mercedez Benz ML 320 CDI avt., reg.št. 000, ki ga je 12. 4. 2008 zasegla policija. Vozilo je bilo zaseženo dejanskemu uporabniku Ž.T.. Tožena stranka je svoje obveznosti vse do zasega avtomobila plačala, po zasegu pa ne več. Meni, da to ni bila dolžna. Upoštevajoč dejstvo, da predmeta pogodbe, torej vozila, ni bilo več v prometu oziroma ga je policija do nadaljnjega izločila iz prometa, tožena stranka meni, da predmeta pogodbe ni več. Zato tudi ni bil izpostavljen nevarnosti poškodbe, tožeča stranka pa ni imela nobenega rizika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče na to, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo strank (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, v čem je dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno. Zgolj navedba pritožbenega razloga iz 2. točke 338. člena ZPP zato ne zadostuje.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je temeljno načelo obligacijskega prava, da je potrebno obveznosti izpolniti (9. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena OZ).

Toženec tudi v pritožbi, sklicujoč se na dejstvo, da je bilo vozilo 12. 4. 2008 zaseženo, vztraja pri stališču, da je njegova obveznost do tožeče stranke iz tega razloga ugasnila.

Glede na že citirani 9. člen OZ bi bilo to dejstvo za prenehanje toženčeve obveznosti tudi po mnenju pritožbenega sodišča relevantno le, če bi nanj zakon ali pogodba navezovala takšno posledico. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zakonskega pravila, ki bi na zaseg vozila navezoval takšno posledico, ni. Poleg OZ, ki ga omenja že sodišče prve stopnje, takšnega določila ne vsebujejo niti specialne določbe Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP).

OZ sicer vsebuje pravilo o prenehanju obveznosti za primer, če je zavarovana stvar uničena (952. člen OZ), vendar pa zaradi razlik med konkretnim primerom in zakonsko urejenim, po mnenju pritožbenega sodišča uporaba analogije, na katero pritožnik smiselno napeljuje, ni utemeljena. Primera se razlikujeta predvsem glede obstoja predmeta zavarovanja. Pri uničenju stvari ga ni več, pri zasegu vozila pa le-ta obstaja, le v posesti zavarovalca ni več. Pritožnik zato s smiselnim sklicevanjem na takšno pravno podlago ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje, da je konkretni primer še najbolj podoben primeru, ko med trajanjem zavarovanja pride do odtujitve stvari. Ta primer je urejen v 961. členu OZ, s specialno določbo, ki se nanaša na obvezno zavarovanje v prometu, pa tudi v 22. členu ZOZP.

Da je toženčeva obveznost, upoštevajoč 961. člen OZ ostala v veljavi, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče na te razloge, v izogib ponavljanju, le sklicuje. Toženčeva obveznost pa, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane (več o tem pod točko 4), ni ugasnila niti z upoštevanjem 22. člena ZOZP (1). Po tej določbi, ob spremembi lastnika vozila med trajanjem zavarovalnega obdobja, zavarovalna pogodba preneha veljati, vendar šele, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju. Le v tem primeru in pod pogojem, da v času, ko je obstajalo zavarovalno kritje, ni bilo škodnega dogodka, se prejšnjemu lastniku vrne sorazmerni del neizkoriščene zavarovalne premije. V konkretnem primeru pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila za vozilo sklenjena nova zavarovalna pogodba, niti dejstvo, da škodnega dogodka do trenutka zasega vozila ni bilo.

Da bi v sklenjenih zavarovalnih pogodbah in splošnih pogojih, ki so njun sestavni del, obstajalo pravilo, po katerem bi zavarovalna pogodba zaradi zasega vozila prenehala veljati, pravdni stranki nista zatrjevali, splošni pogoji pa, razen njihovega manjšega dela, tudi sicer niso bili predloženi sodišču. Iz navedenih razlogov je tako potrebno šteti, da takšnega pravila ni.

Zavarovalni pogodbi sta bili glede na obrazloženo veljavno sklenjeni in sta tudi ostali v veljavi. Tožena stranka je zato dolžna izpolniti tudi svojo še neizpolnjeno obveznost, ki iz teh pogodb izhaja.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče, upoštevajoč 353. člen ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o tem odpadla.

(1) 22. člen ZOZP se glasi:„ Če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To pogodbo mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozila na svoje ime. Prejšnjemu lastniku se vrne sorazmerni del neizkoriščene premije, če iz tega zavarovanja ni bila izplačana odškodnina“