Jedro

Kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja kot podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je podana le v primeru delavčevega zavestnega ravnanja. Ker tožnik očitanega ravnanja (nedoseganje predvidene mesečne oziroma tedenske obveznosti) ni storil po lastni krivdi, ampak zaradi ravnanja tožene stranke (nezagotavljanje zadostnega obsega dela), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana II./2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje (v odločitvi o stroških) delno spremeni tako, da se znesek 103.672,80 SIT zviša na znesek 168.806,00 SIT oziroma 704,41 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v višini 58,53 EUR v roku 8 dni.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da delovno razmerje še vedno traja (I/1. tč. izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delo obračuna bruto in izplača vsakomesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu izplača vse pravice iz delovnega razmerja (I/2. tč. izreka). Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo bruto plače za mesec april 2005 v višini plače, ki jo določa pogodba o zaposlitvi (II/1. tč. izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 103.672,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 dalje do plačila (II/2. točka izreka).

Zoper sodbo (vsebinsko zoper I/1. in 2. tč. izreka) v celoti in zoper sklep o stroških postopka (II/2. tč. izreka) se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izpoved priče K. razlaga popolnoma napačno. Izračun sodišča je nepravilen, saj upošteva, da je K. do izpita pripeljal 83 kandidatov. Ta podatek se ne nanaša na kandidate, temveč na število vseh opravljenih izpitov. V tem številu so zajeti tako kandidati, ki so prvič opravljali izpit kot kandidati, ki so izpit ponavljali, zato je število ur, ki jih je inštruktor K. opravil s posameznim kandidatom, lahko zelo različno. Primerjava z drugimi inštruktorji pokaže, da je tožnik opravil 76,6 ur efektivne vožnje mesečno, njegova uspešnost pa je bila 47-odstotna. Poleg tega je tožnik tudi večkrat evidentiral opravljene ure vožnje, ki jih dejansko ni opravil. Zaključek sodišča o tem, da je K. v enem letu pripeljal na izpit 83 kandidatov, ne izhaja iz poročila izpitne komisije, niti iz izpovedbe priče, zato je podano nasprotje med vsebino zapisnika in listinami ter razlogi sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in izpodbija le odločitev o stroških postopka (v II/2. tč. izreka). Meni, da prisojeni stroški, kljub odštetju stroškov tožbe in prevoza, močno odstopajo od priglašenih. Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje prezrlo, da tožnik stanuje v X, ki je od Y oddaljena skoraj enkrat dalje kot od sedeža pooblaščenca. V primeru, da bi si ga izbral na sedežu sodišča, bi imel dvojne stroške prevoza. Predlaga, da mu pritožbeno sodišče v celoti prisodi stroške postopka oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke pa tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu v spornem obdobju s strani tožene stranke ni bilo dodeljeno dovolj kandidatov, da bi lahko v celoti izpolnil svojo delovno obveznost. Večino kandidatov, ki so se na lastno iniciativo odločili za opravljanje praktične vožnje pri toženi stranki, je pridobil priča K., zato podatki o številu kandidatov in opravljenih urah praktične vožnje za tožnika in pričo niso primerljivi. Podatki, ki jih v obliki tabele v pritožbi navaja tožena stranka, niso relevantni, saj se nanašajo na daljše obdobje, kot je dejansko delal. Sporna odpoved pa je po mnenju tožene stranke nezakonita tudi zato, ker so bile podane kršitve v postopku odpovedi (odpovedni rok, rok za podajo odpovedi), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če gre kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja je po 2.a točki 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l SFRJ - Mednarodne pogodbe 4/84 v zvezi z Aktom o nasledstvu ... Ur. l. RS 15/92) in 2. odst. 82. člena ZDR na delodajalcu. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da delodajalcu - toženi stranki ni uspelo dokazati utemeljenosti krivdnega razloga, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja niti kršitev delovne obveznosti niti ni mogoče tožniku očitati krivde.

Predmet spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 19.4.2005. V njej se tožniku očita, da v obdobju od 1.7.2004 do 31.3.2005 niti v enem mesecu ni dosegel mesečne delovne obveznosti ur. Iz obrazložitve odpovedi pa nadalje izhaja, da je tožnik kršil pogodbene in zakonske obveznosti, ko kljub zadostnemu številu kandidatov za opravljanje izpita ni dosegel ne mesečne niti tedenske 40-urne delovne obveznosti. Krivdni razlog za odpoved je podan le, če je delavcu mogoče očitati krivdo. To pomeni, da je kršitev pogodbene ali zakonske obveznosti, podana le v primeru delavčevega zavestnega ravnanja (v obliki malomarnosti ali naklepa). Krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče utemeljevati z nedoseganjem mesečne oziroma tedenske obveznosti, kot tudi ne z izračunom tožene stranke, da je mogoče z 48 kandidati izpolniti mesečno obveznost. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (4. stran obrazložitve) resda navaja podatek, da naj bi K. do izpita pripeljal 83 kandidatov, čeprav iz podatkov o uspešnosti inštruktorjev Upravne enote X (priloga C1) izhaja, da je pri K. v obdobju od 1.1.2004 do 30.4.2005 bilo opravljenih 83 izpitov (in ne kandidatov), vendar na takšno ugotovitev ni oprta odločitev v konkretni zadevi. Svojo odločitev je sodišče oprlo na izpovedi tožnika in priče J., zlasti glede premajhnega števila dodeljenih kandidatov in ugotovilo, da tožnik ni kriv. Pri tem pa primerjava, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo s tem, ko je primerjalo delovno obveznost tožnika z delovnimi obveznostmi ostalih dveh inštruktorjev, za presojo utemeljenosti odpovedi iz krivdnega razloga (glede kršitve delovne obveznosti) ni odločilna. Upoštevati bi jih bilo potrebno le v primeru redne odpovedi iz drugih razlogov (npr. razloga nesposobnosti), kar pa ni predmet odpovedi PZ. Iz navedenih razlogov na pravilno razsojo tudi ne morejo vplivati primerjalni podatki, ki jih je za obdobje od 1.5.2004 do 31.5.2005 tožena stranka navedla v pritožbi.

Kolikor pritožba izpodbijani sodbi očita nasprotje med vsebino zapisnika in listinami ter razlogi glede presoje izpovedi priče K. o tem, da je v enem letu pripeljal na izpit 83 kandidatov, pa je sodišče že zgoraj navedlo, da takšna ugotovitev ni vplivala na odločitev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala obstoja tega razloga po 2. odst. 82. člena ZDR, te odločitve pa sodišče prve stopnje ni oprlo na izpoved K.. Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, na podlagi določb prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka pa je delno utemeljena.

Tožnik je uspel s pretežnim delom zahtevka, zato v smislu določbe 3. odstavka 154. člena upravičeno zahteva povrnitev vseh stroškov postopka. Upravičen pa je le do povrnitve za pravdo potrebnih stroškov in v višini, določeni z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS 67/2003). Pritožbeno sodišče jih je na novo odmerilo. Tako mu je priznalo za poročilo stranki 20 tč., za posvet s stranko 100 tč., za dve pripravljalni vlogi 450 tč. (2 x 225), za pristop pooblaščenca na narok dne 19.10.2005 300 tč., za čakanje na narok 50 tč. in za odsotnost iz pisarne 20 tč., za pristop na narok dne 7.12.2005 150 tč., za čakanje na narok 50 tč., za odsotnost iz pisarne 20 tč. in za trajanje naroka 100 tč., kar skupaj znese 1260 tč. oziroma 138.600,00 SIT, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov od vrednosti 1000 točk in 1% od presežka pa 168.806,00 SIT oziroma 704,41 EUR. Ker mu je sodišče priznalo le stroške v višini 103.672,00 SIT, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, da je znesek 103.672,00 SIT zvišalo za znesek 65.134,00 SIT oziroma v skladu s 4. odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi evra (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006) za 271,80 EUR, tako da znašajo skupaj priznani stroški postopka 704,41 EUR, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Ostalih stroškov tožniku na podlagi 1. odst. 155. člena ZPP pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso bili potrebni. Potni stroški pooblaščenca so nepotrebni v tem sporu. Tožnik je iz Idrije, pooblastil pa je odvetnico iz Ljubljane. To je sicer njegova pravica, vendar pa toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine in cestnine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer so se obravnave vršile in tudi izven območja tožnikovega bivališča, ker je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali.

Tožnik je s pritožbo delno uspel (za 271,80 EUR), zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 125 točk oz. 57,38 EUR (vrednost točke je 0,459 EUR), povečano za 2% materialnih stroškov oziroma skupaj 58,53 EUR.