Jedro

Čeprav v izreku o sankciji sodba nepravilno navaja, da je obsojenec dolžan plačati zaostalo preživnino zakoniti zastopnici upravičenke, to je njeni materi, saj je s polnoletnostjo upravičenke ta lastnost matere prenehala, pa nepravilna navedba, da je mati zakonita zastopnica upravičenke, ne predstavlja kršitve kazenskega zakona in na zakonitost sodbe nima vpliva.

Ker je treba omogočiti obrambo zoper vsebinsko spremenjeno obtožbo, bi moralo sodišče v primeru, da obdolženec ni navzoč na glavni obravnavi, le-to prekiniti, ga seznaniti s spremenjeno obtožbo in mu omogočiti, da se o njej izjasni oziroma se zagovarja. Kršitev teh določb o postopku pri spremenjeni obtožbi pa ni absolutno bistvena kršitev v smislu 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ampak je bistvena samo, če bi kršitev vplivala na zakonitost sodbe, kot to določa 3. točka 1. odstavka istega člena.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku po glavni obravnavi, opravljeni v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ, izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe obsojenec poravna zakoniti zastopnici upravičenke do preživnine 1.055.380,50 SIT zaostale preživnine in jo v prihodnje redno plačuje. Obsojen je bil tudi na plačilo povprečnine v višini 70.000 SIT. Zoper sodbo ni bilo pritožbe.

Zagovornik je zoper to sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da pred izrekom sodbe obsojenec ni bil zaslišan in se zato ni mogel braniti, da je državni tožilec na glavni obravnavi dne 18.1.2002 spremenil obtožbo, ta pa ne obsojencu ne zagovorniku ni bila sporočena niti ni bil dan rok za pripravo obrambe. Trdi tudi, da zagovorniku ni bil vročen sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi prve sodbe. S sodbo naj bi bil kršen kazenski zakon, ker naj bi obsojenčeva zakonita preživninska obveznost prenehala, ko je upravičenka postala polnoletna in je junija 1999 nehala hoditi v šolo. Odtlej je prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot nezaposlena, sicer pa je občasno delala pri podjetju obsojenca ali drugod s posredovanjem študentskega servisa ter obiskovala večerne izobraževalne tečaje. Izrečeni posebni pogoj, da je obsojenec dolžan plačati zaostalo in prihodnje preživnine zakoniti zastopnici upravičenke, je nezakonit, saj je ta že polnoletna in njena mati ni več njena zakonita zastopnica, nepravilna pa je tudi zato, ker ne določa končnega roka preživninske obveznosti obsojenca. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje ali pa se obtožba zavrne oziroma zavrže. Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva zagovornika zavrne. Glavna obravnava dne 18.1.2002 je bila opravljena v nenavzočnosti obsojenca in zagovornika v skladu z določbami ZKP. Ker sta bila neupravičeno odsotna, sta se odrekla pravici ugovarjati spremembi obtožbe. Zmotno je stališče zahteve, da je preživninska obveznost prenehala s polnoletnostjo hčerke, saj je iz potrdil o šolanju vidno, da je še vedno hodila v šolo, sicer pa v tem delu zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navedba v sodbi o zakoniti zastopnici ima pomen le za določitev osebe, ki je upravičena do povračila izdatkov za preživljanje, ne vpliva pa na obstoj kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, vendar pa v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteva ne more uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

S sodbo je bilo ugotovljeno, da se je obsojeni F.Š. v času od 20.1.1998 do 17.1.2002 izmikal plačevati preživnino za mladoletno hčerko K. Preživnina je bila določena z izvršljivim dogovorom na Centru za socialno delo na P. in nazadnje valorizirana v višini 24.570,88 SIT mesečno. Zahteva nima prav, da tak opis dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja iz 1. odstavka 203. člena KZ.

V bistvu zahteva spodbija kot zmotno ugotovitev sodbe, da je bila v navedenem obdobju upravičenka do preživnine še mladoletna in kot nepopolno ugotovitev, da je zaradi polnoletnosti upravičenke obsojenčeva preživninska obveznost prenehala, ker se hčerka ni več redno šolala. S tem zahteva uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev teh okoliščin, česar se s tem pravnim sredstvom v skladu z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Vrhovno sodišče tudi nima pomislekov v to, da je obstoj preživninske obveznosti tudi po polnoletnosti upravičenke še obstajala. V sodbi je res nepravilno navedeno, da je bila upravičenka v obdobju, za katero se obsojencu očita neplačevanje preživnine, še mladoletna, saj je bila rojena 4.2.1979 in je postala polnoletna dne 4.2.1997, toda ne Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ne dogovor, ki ga je obsojenec sklenil pred Centrom za socialno delo na P. o preživnini za hčerko K., ki je izvršilni naslov, ne določata, da preživninska obveznost preneha s polnoletnostjo upravičenke.

Obsojenec je bil dolžan plačevati preživnino v skladu z zakonom in izvršilnim naslovom toliko časa, dokler obsojenec ne bi v skladu z določbami 132. člena ZZZDR dosegel spremembe dogovora, oziroma bi ta obveznost prenehala na podlagi samega zakona, to je zaradi dopolnitve 26. leta starosti upravičenke, če se ta šola, razen če bi ta sklenila zakonsko zvezo ali živela v zunajzakonski skupnosti (2. in 3. odstavek 123. člena ZZZDR). Zgolj zatrjevanje v zahtevi, da upravičenka do preživnine ni izpolnjevala pogoja za podaljšano preživninsko obveznost iz 1. odstavka 123. člena ZZZDR, ki pomeni izpodbijanje ugotovitve sodbe, da je preživninska obveznost obstajala, torej ne zadošča. Sicer pa je ta trditev tudi v nasprotju z listinskimi dokazi. Iz obvestila Centra za socialno delo na P. z dne 7.6.2001 (priloga A 3), torej več kot tri leta po polnoletnosti upravičenke in samo pol leta pred izdajo izpodbijane sodbe, izhaja, da je obsojenčeva preživninska obveznost še vedno obstajala in da je bil dolžan preživnino plačevati materi upravičenke. Iz potrdil Ekonomske šole na P. in Višje strokovne šole v M. izhaja, da je bila upravičenka v študijskih letih od 1997 do 2001/02 vpisana v 4. in 5. letnik Ekonomske šole na P. (prilogi A 15 in A 16), nato pa v 1. in 2. letniku Višje strokovne šole v M. (prilogi A 11 in A 17). V potrdilu o vpisu te šole z dne 12.12.2001 tudi izhaja, da upravičenka do preživnine ni bila zaposlena oziroma ni bila prijavljena kot iskalka zaposlitve. To potrdilo je bilo izdano komaj dober mesec pred izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost ugotovitve izpodbijane sodbe, da je preživninska obveznost obsojenca obstajala tudi potem, ko upravičenka do nje ni bila več mladoletna. Čeprav zmotna, ugotovitev sodbe o tej okoliščini torej ni odločilnega pomena za pravilnost sodbe in je Vrhovno sodišče ne more upoštevati v okviru 427. člena ZKP.

Po določbah 107. člena ZZZDR so starši, oziroma tisti od njiju, pri katerem otrok živi, zakoniti zastopniki otroka, dokler je mladoleten. V izreku o sankciji sodba zato nepravilno navaja, na kar zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da je obsojenec dolžan plačati zaostalo preživnino zakoniti zastopnici upravičenke, to je njeni materi, saj je s polnoletnostjo upravičenke ta lastnost matere prenehala.

Nepravilna navedba, da je mati zakonita zastopnica upravičenke pa ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, kot trdi zahteva in na zakonitost sodbe nima vpliva.

Zmotna je trditev v zahtevi, da sodba nalaga obsojencu, da bi moral prihodnje preživnine plačevati materi upravičenke kot njeni zakoniti zastopnici. Take odločbe sodba ne vsebuje, pač pa mu to nalaga dogovor, ki ga je sam sklenil pred centrom za socialno delo.

Spremembe tega dogovora v skladu s 132. členom ZZZDR pa ni zahteval. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravilna trditev v zahtevi, da je sodišče izreklo izpodbijano sodbo, čeprav obsojenec in njegov zagovornik o spremembi nista bila obveščena. Državni tožilec je na glavni obravnavi dne 18.1.2002 spremenil obtožni predlog z dne 5.3.1996, ki je bil ustno spremenjen na glavni obravnavi 15.11.1999, tako, da je spremenil dobo neplačevanja preživnine od 1.12.1995 do 15.11.1999 na čas od 20.1.1998 do 17.1.2002. Čas trajanja neplačevanja je s to spremembo podaljšal za več kot dve leti po času, ki je bil označen prej. Spremenil je tudi prej določeno višino mesečne preživnine in očitek, da se je obsojenec izmikal rubežu nepremičnin v očitek, da se je izmikal rubežu premičnin. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri teh spremembah ne gre za skrčenje obtožbe, pri kateri bi bila spremenjena obtožba obsežena v opisu predhodne obtožbe pred spremembo, ampak jo navidez občutno presega v časovni opredelitvi kaznivega dejanja. Ob smiselni uporabi določb 2. in 3. odstavka 344. člena in 4. odstavka 321. člena ZKP, da je treba omogočiti obrambo zoper vsebinsko spremenjeno obtožbo, bi moralo sodišče v primeru, da obdolženec ni navzoč na glavni obravnavi, le-to prekiniti, ga seznaniti s spremenjeno obtožbo in mu omogočiti, da se o njej izjasni oziroma se zagovarja. Kršitev teh določb o postopku pri spremenjeni obtožbi pa ni absolutno bistvena kršitev v smislu 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ampak je bistvena samo, če bi kršitev vplivala na zakonitost sodbe, kot to določa 3. točka 1. odstavka istega člena. Take posledice pa zahteva ne zatrjuje. Glede na naravo tega kaznivega dejanja, ki ga sestavljajo mesečno ponavljajoče kršitve preživninske obveznosti, določene na podlagi istega dejanskega in pravnega temelja zaradi istega sorodstvenega razmerja, pravica do obrambe ni bila okrnjena, saj je imel obsojenec priložnost, da se o teh razmerjih izjasni, časovni okvir kršitev obveznosti pa za obstoj kaznivega dejanja ni odločilen, ampak le za ugotovitev višine neplačanih obveznosti in za morebitno delno zastaranje pregona. Zahteva pa v to smer ne zatrjuje nepravilnosti sodbe niti jih obsojenec ni uveljavljal s pritožbo.

Če trditev v zahtevi, da obsojenec ni bil zaslišan, meri tudi na postopek pred zadnjo spremembo obtožbe dne 18.1.2002, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta trditev ni utemeljena. Obsojeni Š. je bil zaslišan oziroma je imel možnost, da se zagovarja v preiskovalnih dejanjih dne 9.1. in 29.1.1996 ter na glavni obravnavi dne 27.10. in 15.11.1999, nazadnje tudi glede prvič spremenjene obtožbe. Takrat je bila upravičenka stara že več kot 20 let in že precej časa polnoletna, pa je obsojenec ne glede na to priznal preživninsko obveznost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitek v zahtevi, da zagovorniku ni bil vročen sklep pritožbenega sodišča o razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje, utemeljen, saj v spisu ni podatka o vročitvi in tudi predložitveno poročilo tega očitka ne pojasnjuje. Po določbi 1. odstavka 396. člena ZKP sodišče druge stopnje pošlje spise sodišču prve stopnje z zadostnim številom prepisov svoje odločbe, da jih to izroči strankam in drugim prizadetim osebam, tudi zagovorniku. Vendar pa je tudi kršitev te določbe v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP bistvena le, če je vplivala na zakonitost sodbe, tega pa zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena ter 6. točki 1. odstavka in 3. odstavka 92. člena ZKP. Pri določitvi višine povprečnine je sodišče upoštevalo, da je zahteva neutemeljeno uveljavljala številne kršitve ZKP in kazenskega zakona ter premoženjske razmere obsojenca, ki je direktor in lastnik podjetja Š.t. d.o.o., solastnik hiše in zemljišča v izmeri 2 ha ter osebnega avtomobila.