Jedro

Ker tožnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala, da bi bila pravnomočna odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti razrešitve s položaja predstojnice razveljavljena ali spremenjena, je sodišče napačno štelo, da zaradi pravnomočnosti odločitve o zakonitosti njene razrešitve in veljavnosti njene zadnje pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožnico z zakonito razrešitvijo trpinčila. Razrešitev tožnice z mesta predstojnice bi moralo presojati po vsebinsko, saj je bila tožba v delu, v katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost sklepa, pravnomočno zavržena in o tem zahtevku po vsebini sploh ni bilo odločeno. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve, ki jo v obravnavani zadevi uveljavlja tožnica, ampak je štelo, da je bila razrešitev zakonita. Ker tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu presojati tudi zatrjevano kršitev, ne glede na to, da je bilo o njej že odločeno v drugem sporu, saj o njej ni bilo odločeno po vsebini.

Tožnica je k varovanju osebnih podatkov pacientov zavezana po 44. členu ZPacP v zvezi z ZVOP-1, zato imen pacientov v dokaznih listinah v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi smelo biti. Od navedene zakonske zaveze je ne odvezuje niti okoliščina, da je te listine s podatki pridobila od tožene stranke. Tožnica jih je posredovala sodišču, zato je bila dolžna poskrbeti, da so listine ustrezno anonimizirane. Zaradi tega je opozorilo, ki ji ga je skladno s 46. členom ZPacP dala tožena stranka, podano iz utemeljenega razloga in ne s šikanoznim namenom.

Sodišče prve stopnje ni vseh ravnanj tožene stranke presojalo kot celote. Posamezno ravnanje je dejansko lahko zakonito in posamezno ravnanje morda ne pomeni trpinčenja, vendar pa lahko skupek vseh ravnanj in pogostost teh ravnanj kaže na nadlegovanje oziroma trpinčenje posameznika na delovnem mestu. Tožnica v postopku zatrjuje, da je bila z ravnanji predpostavljene ponižana, degradirana in postavljena v slabši položaj od ostalih zaposlenih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do posameznih ravnanj, pri tem pa ni presojalo, ali to dalj časa trajajoče ravnanje tožene stranke (in predpostavljene), kot celota predstavlja trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Zato bi se moralo opredeliti do vseh v tožbi zatrjevanih ravnanj tožene stranke kot celote, do trditev tožnice, kako je občutila ravnanja tožene stranke in šele potem odločiti o tem, ali je zahtevek tožnice utemeljen ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo njene stroške postopka, vključno s stroški te pritožbe, zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa tožeča stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Prvostopno sodišče je s tem, ker ni izvedlo dokazov o višini tožničine nepremoženjske škode, kršilo določbe ZPP o izvajanju dokazov in s tem storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Enake kršitve določb postopka je storilo tudi s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A. o tem, da toženka za posledice napak sistema opravljanja obtožuje posameznika in s tem dopušča in izvršuje mobing nad njim. Prvostopno sodišče ni naredilo dokazne ocene vseh izvedenih dokazov v smislu 8. člena ZPP. Za vsakega izmed očitkov tožeče stranke je v obrazložitvi izpodbijane sodbe dejansko upoštevalo le tiste dokaze, na katerih je lahko utemeljilo, da je vsak posamezni očitek neutemeljen. Dokazov, ki kažejo nasprotno pa pri obrazložitvi ni upoštevalo. Prav tako prvostopno sodišče ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu iz 3. odstavka 47. člena ZDR-1, na katerega je tožnica opozorila tekom prvostopnega postopka. Tožnica meni, da bi moralo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi tega pravila zaključiti, da tožena stranka ni izpodbila domneve, da tožnici ne zagotavlja varstva pred nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu, namesto tega pa je v celoti sledilo navedbam tožene stranke, ki je bistvo spora preusmerila na svoje neutemeljene očitke tožnici in na podlagi teh očitkov zaključilo, da tožena stranka v nobenem primeru ni ravnala protipravno. Prav tako sodišče prve stopnje pri presoji ravnanj tožene stranke ni upoštevalo stališča sodne prakse, da je treba vse dogodke oziroma ravnanja tožene stranke, ki jih navaja tožnica, presojati kot celoto, ne pa vsakega posebej. Tožnica se je v zvezi s tem že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sklicevala na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 880/2016, iz katerega to izhaja. Sodišče prve stopnje je presojalo vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej upoštevalo izgovor tožene stranke, zakaj naj ne bi šlo za trpinčenje tožnice.

Glede razrešitve tožnice s funkcije predstojnice oddelka B. je prvostopno sodišče pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da o zakonitosti tega sklepa naslovno sodišče odloča v drugi zadevi in da je bil tam zahtevek pravnomočno zavrnjen. Pri tem prvostopno sodišče ni upoštevalo in se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2017, da sodišče v tistem postopku sploh ni vsebinsko presojalo, ali je bila tožnica zakonito razrešena ali ne, temveč je napačno zaključilo, da tožnica nima neposrednega sodnega varstva zoper sklep o svoji razrešitvi, ker Zakon o zavodih to določa samo zoper sklepe o razrešitvi direktorja in strokovnega vodja zavoda in bi morala tožnica najprej pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi. Tega tožena stranka ni prerekala, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti to za nesporno, sicer pa bi lahko tudi po uradni dolžnosti vpogledalo v tisti spis.

Nadalje pritožba navaja, da ji je nadrejena doc. dr. C.C. odrejala dela na način in z namenom, da jo ponižuje in trpinči. Sodišče prve stopnje je to povsem prezrlo in je zgolj formalno ter hipotetično presojalo, ali je neko delo lahko odrejeno za tožničino delovno mesto ali ne. To, da se je nadrejena pozanimala, kdaj tožnica opravlja delo pri drugem delodajalcu, in jo namerno tedaj razporejala v delo v popoldanski ambulanti, čeprav je imela na voljo več drugih delavcev, ki bi to delo v tem terminu lahko opravljali, je sicer formalno lahko skladno s pogodbo o zaposlitvi in delovnim mestom tožnice, dejansko pa je šlo za šikaniranje, nadlegovanje in trpinčenje tožnice. Pogoj za to, da gre za nadlegovanje, ni nujno, da je ravnanje delodajalca samo po sebi protipravno. Razporeditev na delo v popoldansko ambulanto v ponedeljek je lahko sama po sebi povsem dopustna in sprejemljiva, če pa ima nadrejeni na voljo več delavcev, ki bi želeli biti tedaj razporejeni na to delo, namesto njih pa razporedi tožnico, in to potem, ko se pozanima pri tožničinem drugem delodajalcu, kdaj tožnica tam opravlja delo, in ko tožnica prosi, da ne bi delala v popoldanski ambulanti v tem terminu, po mnenju tožeče stranke to predstavlja nadlegovanje.

Sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe neutemeljeno zaključuje, da je priča D.D. povedala, da je tožnica ohranila svoj naziv (PPD1) tudi potem, ko ni bila več predstojnica, ker je delala v enoti E., prav tako pa tudi potem, ko zanj ni imela več pogojev - ko ni bila več vodja F., niti ni delala v hospitalu, saj ji je tožena stranka vročila "obvestilo št. ... z dne 18. 6. 2015", iz katerega izhaja, da tožnica od 19. 6. 2015 dalje ni več zadolžena za vodenje projekta F. in ji od tega dne dalje ne pripada položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače za vodenje notranje organizacijske enote (NOE) ter da tožnica od 19. 6. 2015 dalje ne izvršuje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti. Tako je očitno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka tožnici prepustila naziv PPD1 tudi po razrešitvi s položaja predstojnice in celo še potem, ko ji je onemogočila vodenje projekta F., saj je tožena stranka tožnici takoj po prenehanju vodenja F. položajni dodatek odvzela, od tožnice pa je tudi za predhodno obdobje zahtevala vračilo preveč izplačanega položajnega dodatka. Sodišče prve stopnje je tako povzelo in sledilo izpovedbi doc. dr. C.C..

Tožnica je tekom prvostopnega postopka utemeljila in izkazala, da ne drži, da naj ne bi želela sodelovati z nadrejenimi ter poročati o delu v okviru F. in da jih nikakor strokovno ne zaničuje, kot ji je očitala tožena stranka. Dejstvo je, da tožnici neposredno nadrejena ni imela nikakršnih izkušenj s področja G., kljub temu pa je tožnico dobesedno izrinila s projekta F. in ji onemogočila kakršnokoli dejavnost v zvezi z njim. Poleg tega pa je od tožnice zahtevala poročanje, ki je presegalo vse razumne meje. Namen tega ukrepa je bil izključno stvar sovražnega, ponižujočega in žaljivega delovnega okolja za tožnico, saj tega niso narekovali nikakršni organizacijski razlogi. Tudi glede nadomeščanja se ni tožnica z drugimi zdravniki dogovarjala nič drugače, kot vsi ostali zdravniki. Njena nadrejena pri ostalih glede tega ni imela pomislekov in jih ni opozorila na kršitve njihovih obveznosti iz delovnega razmerja. Zgolj za tožnico je želela vzpostaviti drugačna pravila.

Tudi glede javljanja odsotnosti je tožnica pojasnila in izkazala, da je bila zahteva doc. dr. C.C., uperjena le proti tožnici in v nasprotju z internimi akti tožene stranke ter ustaljeno prakso pri toženi stranki. Ob upoštevanju vseh ostalih ravnanj, ki jih je izvajala dr. C.C. proti tožnici, ki nenazadnje med strankama sploh niso bila sporna, ni mogoče zaključiti, da je bilo vedenje dr. C.C. konstruktivno in nehostilno.

V zvezi z vodenjem in usklajevanjem F. naj bi dr. C.C. motilo, da tožnica ni bila ves čas fizično prisotna pri telefonu F., ker v takem primeru ne more odgovoriti na urgentni poziv na telefonu F.. To pa naj bi bil razlog, da se nista mogli usklajevati glede vodenja F.. Po drugi strani pa dr. C.C. ni niti najmanj motilo, če se tožnica ne bi mogla javiti na urgentni poziv na telefonu F. zato, ker jo je sama hkrati zaposlila še z drugim urgentnim telefonom. Ob tem tožnica poudarja, da tožena stranka ni navedla, doc. dr. C.C. pa ni izpovedala o enem samem primeru, ko se tožnica po lastni krivdi oziroma volji ne bi javila na urgentni telefon F. v času, ko je bila zanj zadolžena.

Neresnična je tudi izpoved dr. C.C. o tem, da zahteva po tožničinem sporočanju odsotnosti ni predstavljala maltretiranja, temveč naj bi bilo to potrebno zaradi nadomeščanja. Ni šlo le za sporočanje odsotnosti z dela, temveč je dr. C.C. od tožnice zahtevala, da ji ves čas opravljanja dela poroča, tudi kje točno v prostorih delodajalca se nahaja. Ob tem pritožba poudarja, da je dr. C.C. izpovedala samo na splošno in da ni povedala nobenega konkretnega primera, ko naj bi se tožnica v delovnem času neupravičeno nahajala drugje, kot bi se morala. Dr. C.C. je sama izpovedala, da se je odločila, da tožnico premesti z delovišča F. na oddelek. Dejansko je tožnico s projekta F. razrešila brez slehernega utemeljenega razloga in jo je premestila na mesto sobne zdravnice na oddelek H., sama pa je prevzela vodenje F., čeprav je bila brez izkušenj na področju G.. Premestitev tožnice pa je prvič objavila na 7. seji strokovnega kolegija B. dne 4. 9. 2015, ne da bi razloge za premestitev tožnici pojasnila neposredno.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedi doc. dr. C.C. in je posledično tudi v točki 18 obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno zaključilo, da naj bi tožnica zavajajoče zatrjevala, da je bila z razporeditvijo na mesto sobnega zdravnika razporejena na delo zdravnika začetnika. Tožena stranka je skušala v tem postopku prikazati, da na oddelkih v okviru B. delujejo sobni zdravniki in da ni razlike med zdravniki specialisti in sobnimi zdravniki oziroma, da se za oboje uporablja izraz sobni zdravnik. To ni res in tožena stranka je to prikazala zgolj za potrebe postopka. Za delovno mesto sobnega zdravnika, na katerega je tožena stranka brez spremembe pogodbe o zaposlitvi dejansko degradirala tožnico, se zahteva zgolj diploma medicinske fakultete. Zdravniki specialisti ne delujejo na mestih sobnih zdravnikov. Tožena stranka pa je tožnico dejansko degradirala na delovno mesto sobnega zdravnika, ki ustreza zdravnikom začetnikom. Pri tem pritožba opozarja na obvezno navodilo ministrstva I.. Iz tega izhaja, da sobni zdravnik pač ni vsak zdravnik, ki na oddelku skrbi za zdravniške postelje oziroma, ki pokriva sobe, kot je neutemeljeno navedlo sodišče prve stopnje pod točko 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč je zdravnik začetnik, ki dela pod nadzorom zdravnika specialista. Ne glede na to, da je doc. dr. C.C. sama izrecno pisno izjavila, da je tožnico razporedila na mesto sobne zdravnice, čeprav je vedela, kaj to pomeni, je prvostopno sodišče v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe neutemeljeno zaključilo, da je treba njeno navedbo razumeti v smislu, da jo je razporedila namesto zdravnika specialista, ki na oddelku skrbi za bolniške postelje. Zaključilo je tudi, da so na to delo razporejeni tudi drugi specialisti nevrologi, kar ne drži. Posledično je tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica s to razporeditvijo ni bila šikanirana in ponižana. Vsekakor je ponižujoče, če delodajalec osebo s toliko delovnimi in strokovnimi izkušnjami, kot jih ima tožnica, dejansko razporedi na delovno mesto, namenjeno zdravnikom začetnikom. Ne glede na vse navedeno je tožnica to premestitev čutila kot skrajno ponižanje zaradi načina, kako je doc. dr. C.C. objavila njeno premestitev na mesto sobne zdravnice in ne glede na to, kako to delovno mesto toženka imenuje. Toženka je s premestitvijo tožnice pred zaposlenimi izkazovala zgolj svojo moč, da lahko poniža tudi prejšnjo predstojnico redno profesorico avtorico F. in najbolj usposobljeno zdravnico iz J. v državi namesto sobnega zdravnika, v kolikor si drzne zaznati ali javiti napako sistema.

Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje pod točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi iz dokaznega postopka izhajalo, da je tožnica delo na oddelku zavračala in da ga ni opravljala. Tožnica temu zaključku nasprotuje, saj prav nobeden dokaz ni potrdil, da ne bi opravljala dela, ki ji je bilo odrejeno oziroma na katerega je bila razporejena. Vseskozi je vestno opravljala delo, na katero je bila razporejena in ni nikoli izjavila, da odrejenega dela ne bo opravila ali ga dejansko ne bi opravila. Nič takega ni izpovedala niti doc. dr. C.C., niti katerakoli priča. Prav tako je neutemeljen zaključek, da je tožnica delo na oddelku H. zavračala. Tudi, če tožnica po svoji volji ob soglasju nadrejene ne bi delala na oddelku H. niti dela svojega delovnega časa, kar ne drži, to ni predstavljalo dejanskega razloga za to, da jo nadrejena razporedi na delo v popoldanski ambulanti ravno na dan, ko tožnica prosi, da tega ne stori, ker ima druge obveznosti. Dejanski razlog razporeditve je bil zgolj v tem, da je predpostavljena želela tožnico nadlegovati.

Ne glede na obseg dela na določenem oddelku tožnica v istem trenutku pač ne more biti hkrati na več različnih mestih, ker je to neizvedljivo. Tožnica je tudi pojasnila, da je bil že po odklonu z dne 12. 5. 2015, ko je hkrati prejela dva poziva na oba urgentna telefona, za katera je bila zadolžena, sprejet korektivni ukrep, da zdravnik ne more biti razporejen na dve urgentni delovišči. Dr. C.C. je to zavestno kršila in tožnico novembra 2017 ponovno razporejala na več urgentnih delovišč hkrati. Prvostopno sodišče pa je za to njeno skrajno nedopustno ravnanje našlo opravičilo v okoliščini, da je tožnica manj delala na oddelku, kot nekateri drugi zdravniki, čeprav to eno z drugim nima nobene zveze.

Tožnica ni nikoli zatrjevala, da je preveč obremenjena z ambulantnim delom. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zgolj navedbam tožene stranke in zaključilo, da tožnica toženki neutemeljeno očita, da je izjema delo s specializanti in da je preveč obremenjena z delom v ambulantah. Tožnica na toženo stranko sploh ni naslovila takšnega očitka in je to tudi izrecno pojasnila.

Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno povzelo izpovedi doc. dr. C.C. v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejansko je izpovedala, da je tožnica kar najprej javljala odklone, kar je bilo po njenem mnenju nepotrebno. Tožnica je javila odklon samo dvakrat, poleg tega pa je tožnica tudi poudarila, da je javljanje odklonov njena dolžnost v skladu z internimi akti tožene stranke. Njena nadrejena je javljanje označila kot nepotrebno, ena od dveh prijav odklona pa je imela za posledico celo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, kar je s strani tožene stranke skrajno zavržno.

Tožnica nadalje navaja, da je poročanje o obravnavanih primerih na F. na dnevnih raportih nesmiselno, saj je šlo za paciente iz drugih bolnišnic v Sloveniji, ki se ne zdravijo v enoti B. niti v K., posledično pa se večina zdravnikov, ki so bili prisotni na dnevnih raportih v K., s temi pacienti ne ukvarja. Zato je zahteva dr. C.C. po poročanju namenjena zgolj obremenjevanju in nadlegovanju tožnice, ki bi lahko svoj čas porabila na za delodajalca bolj koristen način, kar je tožnica pojasnila že v pripravljalni vlogi z dne 16. 2. 2018. Tudi glede javljanja odsotnosti do 20. v mesecu, je tožnica že tekom prvostopnega postopka pojasnila, da so te trditve tožene stranke neresnične in protislovne. Iz organizacijskega akta, ki ga je povzelo prvostopno sodišče v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, jasno izhaja, da gre za razpored dela in dežurstev. V aktu ni navedeno, da gre tudi za javljanje krajših odsotnosti. Poleg tega pa je tožena stranka sama priznala, da se ta organizacijski predpis nanaša na sporočanje dopustov in ne na krajše in nepredvidene službene odsotnosti, kajti dinamike dela za mesec dni naprej ni mogoče predvideti. Pravila o službenih odsotnostih izven sedeža K. izrecno določajo, da udeleženec službene odsotnosti izpolni obrazec in ga najmanj sedem delovnih dni pred službeno odsotnostjo predloži k podpisniku, ki istega dne ali najpozneje naslednji dan izpolni na obrazcu rubrike 9 do 11 in ga predloži v potrditev odgovornemu odredbodajalcu. Dr. C.C. pa je od tožnice zahtevala, da tudi službene odsotnosti v nasprotju z navedenim planira do 20. dne v mesecu. S tem je ravnala diskriminatorno, saj je nekaterim podrejenim zdravnikom dopuščala samostojno dogovarjanje za nadomeščanje v primeru odsotnosti, za tožnico pa to ni veljalo. Konkretno se je prof. dr. L.L. za svoje nadomeščanje samostojno dogovarjal z dr. M.M., ki je bil neposredno podrejen predstojnici, tako kot je bila tudi tožnica. Tudi ni jasno, zakaj dr. M.M. za takšne dogovore o nadomeščanju ni potreboval odobritve predstojnika, tožnica pa jih, po mnenju dr. C.C., je. Sicer ni res, da se mora zaposleni najprej dogovarjati neposredno s predstojnikom, da lahko planira njegovo odsotnost ali delo. Zdravnik si mora v primeru odsotnosti sam najti zamenjavo za planirano delovišče in nato obvestiti predstojnika. Sodišče prve stopnje je povzelo le elektronska sporočila dr. C.C., iz katerih izhaja, da naj bi se trudila ravnati konstruktivno, ni pa se opredelilo do njenega sporočila tožnici z dne 8. 9. 2015, ki ga je predložila tožnica in iz katerega izhaja, da ji je zavrnila večji del nameravanih odsotnosti (2-krat letni dopust, proste ure, odsotnosti s strokovnih razlogov) z obrazložitvijo, da ni podpisa vodje oddelka in neutemeljeno zahtevala, da naj tožnica javi želje za odsotnost do konca leta, kar je v nasprotju z internimi akti tožene stranke. N.N., ki naj bi po stališču doc. dr. C.C. med drugim podpisoval odsotnost tožnici, kot namestnik vodje oddelka, je sporočilo prejel v vednost in odgovoril, da je O.O. nekatere dni na oddelku H. odgovorna za nujne stvari in da ni jasno, kdo naj ji torej podpiše odsotnost, saj bi si jo po tej logiki lahko na te dni mirno podpisala tudi sama. Predlagal je, da odgovornost prevzame dr. C.C., saj ostali vodje nimajo pregledov nad dopusti. To sporočilo je bilo le eden od načinov nadlegovanja tožnice.

Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zaključilo, da si je dr. C.C. prizadevala tožnici zagotoviti delo vodje F.. Dr. C.C. ji je vseskozi od razrešitve dalje poskušala kar se da onemogočiti delo na F., čeprav je na papirju zatrjevala, da njeno delo da F. podpira. Z razrešitvijo z vodenja F. pa ji je še formalno odvzela možnosti dela na tem projektu. Dr. C.C. je vseskozi motilo, da je tožnica zaslužna za vzpostavitev tega projekta in si ni prav nič prizadevala, da bi tožnici delo vodje F. zagotovila. Tudi priča N.N. je zaznal, da dr. C.C. tožnici ni želela omogočiti vodenja F.. Prvostopno sodišče je navedlo, da njegovi izpovedbi ni sledilo, ker ni bil seznanjen z delom tožnice na projektu F., ni pa pojasnilo, zakaj mu ni sledilo v delu, ko je opisal svojo zaznavo odnosa dr. C.C. do tožnice in njeno izrecno izjavo, da tožnica tega ne sme delati.

Tudi glede zahtev dr. C.C. po sporočanju odsotnosti in poročanju o delu na F. na raportih, je prvostopno sodišče napačno zaključilo, da ta tožnice s tem ni šikanirala. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe samo ugotovilo, da so številne priče povedale, da odsotnosti niso javljale predstojnici. Kljub temu je štelo, da je to zato, ker naj jim ne bil bila neposredno nadrejena, pri čemer ni ugotavljalo, kdo naj bi bil posamezni priči sploh neposredno nadrejen in na kakšni podlagi zaključuje, da nikomur ni bila nadrejena dr. C.C..

Tožnica ni delala zgolj na F., dr. C.C. pa je od nje zahtevala, da ji ves čas poroča, kje se nahaja tudi v času, ko ni delala na F., čeprav v tem obdobju ni bila njena neposredno nadrejena. Prvostopno sodišče je brez kakršnekoli podlage štelo, da je dr. C.C. od tožnice zahtevala javljanje odsotnosti le v kontekstu F.. Pri tem tožnica poudarja, da ni šlo za situacijo, ko bi tožnica npr. odhajala na dopuste, ne da bi povedala predstojnici, temveč je šlo za situacije, ko se je nahajala znotraj prostorov delodajalca. Še bolj neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je treba zahteve dr. C.C., da tožnica odsotnosti napove do 20. v mesecu tudi za službene odsotnosti zaradi izobraževanja, razumeti v luči prizadevanj dr. C.C., da tožnici zagotovi koriščenje teh odsotnosti v čim večji meri. Prvostopno sodišče je torej še tista ravnanja doc. dr. C.C., ki so bila očitno v nasprotju z internimi predpisi tožene stranke ter usmerjena izključno proti tožnici z namenom njenega nadlegovanja, interpretiralo kot dobrohoten poskus dr. C.C., da tožnici kar se da pomaga, čeprav za to ni imelo nobene podlage.

Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dr. C.C. tožnici ni onemogočala izvajanja izobraževanj v okviru programa F. v partnerskih bolnišnicah, ker je morala biti po njenem razporedu dela nesorazmeren del časa prisotna pri telefonu F.. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je izobraževanje v okviru tega nacionalnega programa v partnerskih bolnišnicah prav tako ključnega pomena zato, da bi se projekt lahko dokončno razvil. Tako v tem primeru ne gre za situacijo, ko dr. C.C. zaradi potreb delovnega procesa dejansko ne bi mogla tožnici omogočiti izvajanja izobraževanja v partnerskih bolnišnicah, temveč za situacijo, ko je tožnici to namerno preprečevala zgolj zato, ker je vedela, da tožnica ob tem trpi.

Glede odvzema parkirnega mesta je prvostopno sodišče napačno zaključilo, da ni šlo za degradacijo in šikaniranje tožnice. Katero parkirno mesto je za koga predvideno, tožena stranka ni z ničemer dokazala. Vseskozi se je zgolj sprenevedala, da so parkirna mesta rezervirana za vodstvo, hkrati pa ni znala pojasniti, na kakšni podlagi in zakaj potem na teh mestih parkirajo tajnice in upokojeni zdravniki. Zgolj pavšalno je zaključilo, da ta okoliščina na zaključek sama po sebi nima vpliva, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj ne. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka s svojo izpovedjo in izpovedjo prof. dr. P.P. in listinami dokazala nasprotno in da je dokazno breme na toženi stranki, ta pa ni predložila prav nobenega verodostojnega dokaza o tem, da je tožničino parkirno mesto namenjeno predstojniku.

Tudi glede spremembe programa tožničinemu specializantu je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je dr. C.C. tudi s tem ni trpinčila in poniževala. S spremembo programa tožničinemu specializantu, je prekoračila svoja pooblastila, saj je brez dogovora s tožnico tega ne bi smela narediti, kar je potrdila tudi sama s svojo izpovedjo, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zgolj to, da je kasneje prišlo do dogovora glede tega, ne pomeni, da ravnanje ni bilo usmerjeno v nadlegovanje in poniževanje tožnice. Brez pravne podlage je zaključilo, da naj bi se dr. C.C. tožnici opravičila, ker je zato prej ni vprašala. Sodišče prve stopnje je vsa v tem postopku očitana ravnanja doc. dr. C.C., tudi če je ugotovilo, da so bila že sama po sebi nedopustna, interpretiralo na način, ki gre v korist toženi stranki in izhajalo iz zgrešenega stališča, da je dr. C.C. vseskozi ravnala dobronamerno, tožnica pa naj bi spodkopavala avtoriteto. Posledično je napačno zaključilo, da dr. C.C. tožnice ni diskriminirala, šikanirala, nadlegovala in trpinčila.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da dr. C.C. tožnice ni trpinčila niti z opozorilom iz januarja 2016, da mora odsotnost javljati vnaprej. Dr. C.C. je tožnici očitala, da ni pravočasno prejela obrazca za prijavo odsotnosti, čeprav je nadrejeni tožnici obrazec pravočasno podpisal. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da je dr. M.M. že v novembru dr. C.C. obvestil, da je tožnica na bolniški do 18. 12. 2015 in nato na letnem dopustu do 21. 1. 2016. Kljub temu je sodišče prve stopnje štelo, da dr. C.C. tožnice s tem ni nadlegovala, ker to iz dokaznega postopka naj ne bi izhajalo. Tožnica je dokazala, da je bila nadrejena pravočasno obveščena o njenem dopustu, vendar se prvostopnemu sodišču kljub temu ne zdi nedopustno, da ji je nadrejena očitala, da tega ni storila.

Glede preprečevanja pojavljanja v medijih je sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo komunikacijo med strankama. Izpustilo je del, ko je tožnica toženi stranki po prejemu njenega prvega odgovora odgovorila, da konkretnega dogodka ne bo komentirala, ker z njim ni bila seznanjena oziroma ji je bil načrtno prikrit, zgodil pa se ni na oddelku, ki ga je tedaj vodila. Povedala je, da namerava dati izjavo, ker ne želi, da jo tožena stranka tudi v tem primeru določi kot krivca, kot že nekajkrat doslej. Poleg tega ne želi ostati nezaščitena, kot v primeru, ko je tožena stranka ni zaščitila pred 15 zdravniki, ki so jo neupravičeno blatili v javnosti. Od njih namreč vodstvo tožene stranke ni zahtevalo najmanjšega pojasnila.

Napačna je tudi dokazna in posledično materialnopravna ocena prvostopnega sodišča v zvezi z opozorilom tožene stranke tožnici z dne 20. 10. 2015. Sodišče je napačno presodilo, da je toženka tožnici to opozorilo izreklo utemeljeno in zato ne iz šikanoznih namenov, temveč zaradi kršitev, ki jih je tožnica, kot naj bi izhajalo iz dokaznega postopka, tudi zagrešila. V tem pisnem opozorilu je tožena stranka tožnici očitala verbalno nasilje in sicer potem, ko je tožnica prijavila odklon v skladu s splošnimi akti delodajalca. Tožnica je tekom postopka utemeljila in izkazala, da je dr. C.C. dokumentacijo v zvezi z dogodkom priredila in ravnanje tožnice prikazala kot verbalno nasilje ter predlagala, da se ji izreče navedeno opozorilo. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu v celoti sledilo neresničnim izpovedbam prič, ki so bile v dogodku udeležene na nasprotni strani kot tožnica. Sodelovale so pri pripravi dokumentacije, ki je bila podlaga za izrek opozorila tožnici, in so posledično zainteresirane za izid postopka v škodo tožnici.

V poročilu o ugotovitvah komisije o strokovnem nadzoru z dne 25. 9. 2017 so zapisani konkretni ukrepi, in sicer da morajo biti konzultanti v mreži F. izkušeni in usposobljeni zdravniki, da se mora redno izvajati izobraževanje, da je potrebno preverjati kakovost dela in da se morajo poenotiti protokoli komunikacij v mreži. Tožnica je v skladu z internimi akti tožene stranke opozorila na te pomanjkljivosti F., kar je tudi njena dolžnost, tožena stranka pa je njena resna opozorila okvalificirala kot verbalno nasilje in zaradi javljanja odklona dodala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in jo premestila oziroma degradirala na mesto sobne zdravnice. Namen tožene stranke v tem postopku je bil, da tožnico, ki je dejansko žrtev nadlegovanja in trpinčenja, prikaže kot osebo, ki izvaja nadlegovanje in trpinčenje nad ostalimi zaposlenimi, vendar to vsekakor ne ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Tožnica je sicer poudarila, da ima tožena stranka tudi v primeru, če bi bilo to, kar navaja, res, mehanizme, s katerimi preprečuje nasilje in trpinčenje, ne pa, da svojim zaposlenim omogoča poniževanje tožnice tudi v javnosti, vendar pa prvostopno sodišče teh njenih navedb ni upoštevalo. Dejstvo je, da sta bili obe delavki dr. R.R. in S.S. dne 25. 8. 2015 neusposobljeni za to delo, kar za pacienta predstavlja nepotrebno nevarnost. Tožena stranka njune usposobljenosti tudi tekom postopka ni z ničemer dokazala. Opozorilo tožnice na nevarnost pa je tožena stranka tolmačila kot verbalno nasilje in neutemeljeno očitala tožnici, da je žalila izobraženost oziroma strokovnost zdravnikov. Tožeča stranka ni nikoli trdila, da zdravniki niso izobraženi oziroma strokovni kot zdravniki, vendar pa ne glede na to, niso vsi usposobljeni za delo s programom F.. Poznavanje delovanja organizacije mreže F. in obvladovanje programske in strojne opreme ni tako zanemarljivo, kot ga je prikazala tožena stranka in kot ji je sledilo prvostopno sodišče. V zvezi s tem dogodkom je tožena stranka prišla do neutemeljenega zaključka, da je tajnica S.S., ki je zdravnici dr. R.R. nudila tehnično pomoč, tehnično usposobljena tako, da lahko vodi zdravnike skozi tehnični del, čeprav bi ga morali zdravniki sami spoznati preden začnejo izvajati konzultacije. Tožnica še vedno trdi, da strokovna sodelavka S.S. nima kvalifikacij za to delo na projektu F. in da kot nemedicinski kader ne sme delati s pacienti. Neresnična je bila njena izpovedba, da bi kadarkoli prej ali kasneje na enak način pomagala tožnici. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da se za delo na F. zdravniki lahko usposobijo zgolj tako, da jim drugi kolegi (specialisti nevrologi) pokažejo, kako deluje sistem, vendar je tudi v primeru, da bi to držalo in ne bi bilo potrebno nobeno posebno usposabljanje, ki se ga dr. R.R. nesporno ni nikoli udeležila, prezrlo, da je ta ob spornem dogodku dne 25. 8. 2015 prvič sama v živo opravljala konzultacije preko F., ob njej pa je bila le administratorka. Takšna improvizacija pač ne more biti dopustna, glede na to, da gre za vprašanje življenja pacienta, ki se nahaja na drugi strani. Tožnica je situacijo pravilno ocenila za odklon in ji tožena stranka zato ne bi smela izreči spornega opozorila. Prijavljanje odklonov je v končni fazi namenjeno izboljšanju varnosti pacientov. Če zdravnik oceni, da je prišlo do odklona, ga ima pravico in dolžnost prijaviti, tudi če bi se naknadno izkazalo, da je bila njegova ocena napačna. V tem postopku pa je tožena stranka navedla še novo neresnico in sicer, da naj bi tožnica preprečila pisanje izvida, kar prav tako ni res. Na to je tožnica opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2017, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu v celoti sledilo toženi stranki in osebo zainteresiranim pričam, ki so potrdile njene neresnične navedbe.

Tudi v zvezi s kolegijem z dne 4. 9. 2015 tožnica meni, da njeno opozarjanje na nezadostno usposobljenost zdravnikov, ki delajo na projektu F., ne predstavlja verbalnega nasilja, kot ga je okvalificirala tožena stranka. Opozarjanje na nevarnost je dolžnost vsakega zaposlenega. Tožnica ni nikoli zatrjevala nestrokovnosti svojih kolegov, ampak neusposobljenost tistih, ki niso imeli nobenega usposabljanja s programsko opremo F. in so kljub temu tvegali konzultacijo. Tako je bila dr. R.R. kritičnega dne strokovno kompetentna za zdravljenje možganske kapi, ne pa za opravljanje s tehniko, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala. Skladno z 14. členom Pravilnika je bila dolžna poklicati na pomoč ali nasvet kolege, ki so usposobljeni za konzultacijo prek F.. Dogodek se je zgodil v rednem delovnem času in prisotnih je bila večina njenih kolegov, kljub temu je za pomoč prosila nekompetentno ekonomistko - strokovno sodelavko. Naloge strokovne sodelavke so opisane v njeni pogodbi o zaposlitvi, reševanja tehničnih težav pa v opisu del in nalog ni. Tehnične težave sicer niso neobičajne, vendar jih ne rešuje strokovni sodelavec, pač pa kompetentna tehnična pomoč. Zaradi tega je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila to ena od nalog strokovne sodelavke S.S.. Tudi, če v konkretnem primeru ni nastala nobena konkretna škoda, to ne pomeni, da dogodek ni predstavljal odklona. Vsako ravnanje, ki nima za posledico nastanka škode, zaradi tega še ni dopustno.

Glede neresnične vsebine uradnega zaznamka z dne 4. 9. 2015, ne drži, da ne odstopa bistveno od zapisnika 7. seje strokovnega kolegija B.. Tožeča stranka je tekom prvostopnega postopka pojasnila, da je ta uradni zaznamek nastal za namen podaje opozorila tožeči stranki in da ima neresnično vsebino, z njim pa akterije, ki so ga podpisali, s tem pa niso seznanili niti tožnice niti ostalih zdravnikov, ki so bili prisotni na 7. seji strokovnega kolegija. Ta uradni zaznamek je nastal ob istem času in na istem sestanku, kot omenjeni zapisnik, vendar pa ima na dokumentu naveden napačen datum. Tožnica tudi ni bila seznanjena z uradnim zaznamkom in se je z njim seznanila šele potem, ko je prejela opozorilo pred redno odpovedjo z dne 20. 10. 2015 oziroma potem, ko je izrecno zahtevala, da se ji predloži podlaga za izrek tega opozorila. Tožnica je predlagala zaslišanje prič, ki niso podpisane na uradnem zaznamku, so pa bile prisotne na 7. seji strokovnega sveta kolegija B. dne 4. 9. 2015 in sicer dr. T.T., dr. U.U. in dr. V.V., ki so v bistvu vsi potrdili, da tožnica na tem kolegiju ni izvajala verbalnega nasilja nad kolegicami, temveč da so te vsaj enako ostro, če ne še ostreje, komunicirale z njo. Vse navedene priče so potrdile, da dogodka ne bi mogle označiti kot verbalnega nasilja s strani tožnice.

Po mnenju tožnice je napačen in nesprejemljiv tudi zaključek sodišča iz točke 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka ni nedopustno posegala v tožničino osebnost in dostojanstvo s tem, da so njeni zaposleni napisali in podpisali izjavo z dne 22. 3. 2016, ter jo poslali na več naslovnikov v okviru K. in na tri državne inštitucije, toženka pa njihovega ravnanja ni z ničemer sankcionirala. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da predstavlja odstop od predpisanega načina reševanja nesoglasij med zaposlenimi pri toženki, vendar pa podpisniki kljub pošiljanju peticije na omenjene naslove niso presegli nedopustnega poseganja v tožničino osebnostno sfero, tako da zaradi izjave ni bila prizadeta čast in dobro ime tožnice v javnosti. Posledično pa naj tudi ukrepanje toženke zoper podpisnike izjave ne bi pomenilo nedopustnega ravnanja, ki bi lahko utemeljevalo njeno odškodninsko obveznost do tožnice. Tožnica navaja, da je resničnost ali neresničnost vsebine te izjave za postopek nepomembna, ker tudi v primeru, da bi bilo vse kar piše v njej res, to po njenem mnenju ne opravičuje posameznikov, da jo podpisujejo in razpošiljajo vsem mogočim prejemnikom. V njej so navedene objektivno žaljive navedbe o tožnici. V vsakem primeru pa so očitki tožnici v peticije neresnični, kar je potrdilo več prič in sicer dr. Z.Z., dr. L.L. in dr. T.T.. Tožena stranka pa tudi sama ni pojasnila, kako je preverila resničnost navedb v tej peticiji, kar je od nje zahtevala tožnica. Tožena stranka bi morala proti podpisnikom peticije ukrepati, vendar tega ni storila, prvostopno sodišče pa v tem ni videlo nič protipravnega. Tajnica doc. dr. C.C. je peticijo razposlala tedanji v. d. generalni direktorici tožene stranke in strokovni direktorici tožene stranke, v vednost pa še devetim naslovnim znotraj tožene stranke, ministrici za zdravje, predsedniku Vlade RS in predsedniku Republike. Po mnenju tožnice je nesprejemljivo stališče, da imajo zdravniki pravico tožnico žaljivo obdolževati in svoje mnenje, ki nima nobene podlage v dejstvih niti v kateremkoli predpisanem ugotovljenem postopku, razpošiljati na poljubne naslove, zgolj zato, ker je šlo za njihov odziv na tožničino stališče o umestitvi F.. Tožnica je neresničnost vsebine peticije poleg izpovedb omenjenih prič dokazala s tem, da je predložila svoji oceni delovne uspešnosti za leti 2015 in 2016, kjer je bila obakrat ocenjena z oceno odlično, kar dokazuje neutemeljenost očitkov o nevestnem opravljanju dela tožnice. Ko je tožnica neusposobljenim sodelavkam povedala, da so neusposobljene za delo na F., je zato dobila opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi verbalnega nasilja. Po mnenju tožnice je omenjeno peticijo mogoče bistveno prej prekvalificirati kot verbalno nasilje, kot pa njeno ravnanje v zvezi z odklonom z dne 25. 8. 2015. Tožnica je dokazala, da je toženo stranko dne 31. 3. 2016 pozvala k izjasnitvi v zvezi s peticijo in da odgovora ni prejela. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da izjava ni bila poslana širši javnosti in da zaradi nje nista bila prizadeta čast in dobro ime tožnice v javnosti. Izjava je bila objavljena v vseh slovenskih medijih, tožena stranka pa ni naredila ničesar, da bi zaščitila čast in dobro ime tožnice, temveč je skrbela le za zaščito svojega ugleda. Prek službe a. se je nemudoma opredelila samo do dela neresnic iz peticije z ugotovitvijo, da je ravnanje podpisnikov izjave nesprejemljivo. Kljub temu pa tega v postopku ni priznala in tudi sodišče je sledilo, da ravnanje ni bilo nedopustno. Kljub temu, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2018 priložila tudi članka, iz katerih izhaja komuniciranje tožene stranke z javnostjo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da peticija ni bila poslana javnosti, s čemer je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo z zaključkom, da ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s peticijo tudi selektivno upoštevalo izpovedi zaslišanih prič, pri tem pa tožnica opozarja, da glede na to, da so si vse priče med sabo sodelavci, po logiki sodišča le-to ne bi smelo upoštevati izpovedbe nikogar, ne pa zgolj tistih, ki tožnici niso v korist. Poleg že navedenega v zvezi z razporejanjem na delo v popoldanski ambulanti ob ponedeljkih, pa tožnica dodaja še, da so zaključki sodišča prve stopnje tudi s tem v zvezi napačni in pristranski. Ne drži, da nadrejena tožnice ne bi mogla razpisati v popoldansko ambulanto ob torkih, kot tudi ne, da naj ne bi imela nikogar drugega na razpolago. To so potrdile tudi zaslišane priče, zlasti dr. L.L., dr. V.V. in dr. U.U., ki so povedale, da jim predstojnica sploh ni odredila dela v popoldanski ambulanti, pri čemer tožena stranka ni podala nobenih razlogov zakaj ne, tožnici pa je odredila delo in to v terminu, ko je bila že zasedena z delom pri drugem delodajalcu.

Nadalje tožnica meni, da je sodišče prve stopnje v točki 37 obrazložitve izpodbijane sodbe napačno zaključilo, da je elektronsko sporočilo dr. R.R. z dne 11. 9. 2015 v zvezi z očitkom pregleda bolnice z nujno napotnico, ki ga je tožnica opravila tega dne, ne predstavlja nadlegovanje tožeče stranke. Dr. R.R. ji je očitala, da je ravnala narobe, ker je le en dan prej poslala navodilo za rezervacijo ambulante in se o tem ni bi ustrezno dogovorila s sestrami. Tožnica je v postopku pojasnila, tožena stranka pa tega ni zanikala, da je bolnico pregledala takrat, ko v ambulanti ni bilo nobenega drugega pacienta in s tem ni povzročila nobene motnje v organizaciji delovnega procesa ali drugih težav.

Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da v okoliščini, da izdaja soglasja za delo pri drugem delodajalcu trajala tri mesece ne vidi šikaniranja tožnice in da dr. C.C. ne gre očitati šikanoznega ravnanja niti zaradi tega, ker tožnice ni razpisovala v dežurno službo. Tožnica je bila namreč edina od zdravnikov, kateri dr. C.C. več mesecev ni hotela podpisati soglasja za delo pri drugem delodajalcu in je soglasje podpisala šele potem, ko jo je tožnica k temu pozvala še po svojem pooblaščencu. Dr. C.C. se je kot razlog za nepodpis soglasja v tem obdobju sklicevala na to, da tožnica ne more oziroma ne želi opravljati konziliarne in dežurne službe, čeprav je razpolagala z mnenjem tožničinega osebnega zdravnika, iz katerega izhaja, da tožnica ni zmožna opravljati tega dela. Vsi razlogi za zadržanje izdaje soglasja, na katere se je sklicevala dr. C.C. v svojem elektronskem poročilu z dne 14. 12. 2015 so bili neutemeljeni.

Dr. C.C. je tožnici očitala, da zaradi težje pokretnosti ne zmore oziroma ne želi opravljati konziliarne službe in dežurne službe, čeprav tožnica soglasja za opravljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva iz kadrovske službe ni umaknila. Glede opravljanja konziliarne službe je bilo nadrejeni dobro znano, da tožnica zaradi bolečin pri hoji fizično ni zmogla hoditi na oddaljene konce K., kar bi opravljanje te službe od nje zahtevalo. Prav tako ji je bilo znano, kar se tiče dežurne službe, da ji je prenehanje opravljanja samovoljno odredila prav ona sama. Prav tako ji je bilo dobro znano, da je obseg konziliarnih pregledov v času dežurstva bistveno manjši in zato tožnica lahko opravlja dežurno službo. Tožnica tudi meni, da je zaničevanje oziroma posmehovanje zdravstvenim težavam tožnice in njeno diskriminiranje s strani nadrejene skrajno zavržna oblika nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica je zaradi svojega zdravstvenega stanja že prestala dve operaciji. Nedopustno je, da je nadrejena bolezen tožnice namerno prikazovala kot njeno zavračanje dela za potrebe odklonitve podpisa navedenega soglasja, sodišče pa je napačno zaključilo, da tega ni počela, zgolj na podlagi njene izpovedbe.

Glede zdravniškega pregleda, na katerega je tožnico napotila tožena stranka, je sodišče prve stopnje prav tako napačno zaključilo, da ji tožnica to napotitev neutemeljeno očita. Tožnica je pojasnila in izkazala, da se pregledu pri specialistu medicine dela ni izogibala, temveč je v skladu s predpisi zahtevala, da ga lahko uporabi pri drugem delodajalcu, kajti zaupanja do svojega delodajalca zaradi konstantnega nadlegovanja in trpinčenja ni imela. Tožnica je pojasnila, da jo je bilo strah, da jo bo tožena stranka obravnavala enako kot dr. L.L., kateremu je delodajalec dokazoval psihiatrično bolezen, ki je dejansko ni imel. Ker je bil dr. L.L. leta 2015 protikandidat doc. dr. C.C. za razpisano prosto delovno mesto predstojnika B., ga je ta v vlogi takratne v. d. predstojnice začela izločevati iz konkurence tako, da si je zanj izmislila psihiatrično diagnozo, zanjo navajale laične ocene in pisala predloge opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. C.C. pa je to napačno diagnozo izkoristila za trpinčenje dr. L.L. in ga ni več razpisovala v dežurstvo. Ostali člani kolektiva so bili zato razpisani več kot običajno, kar je dodatno vzbudilo njihovo pozornost, zato tudi duševno stanje dr. L.L. ni ostalo več dolgo zaupno niti skrito. Ker je dr. C.C. napisala povsem enaki napotnici tako za dr. L.L. kot za tožnico in je tudi zanjo predlagala opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja ter jo šikanirala na vsakem koraku, se je tožnica povsem upravičeno zbala, da jo lahko doletijo enake posledice kot dr. L.L.. Ravnanje nadrejenih je bil edini razlog, da je tožnica od delodajalca zahtevala dosledno spoštovanje zakonskih določil Zakona o varnosti in zdravju pri delu, česar pa ji tožena stranka takrat ni zagotovila. Tako je sodišče prve stopnje ta strah tožnice neutemeljeno štelo za nerelevanten. Poleg tega pa sodišče tudi ni upoštevalo tožničinih navedb, da tožena stranka ni ustrezno pojasnila in dokazala, s kakšnim namenom je dne 14. 11. 2015 tožnico napotila na zdravniški pregled, ko pa z njo ni opravila predhodnega posveta niti ni imela izdelane ocene tveganja njenega delovnega mesta (tj. po ugotovitvi prvostopnega sodišča izdelala šele osem mesecev po napotnici).

Tudi glede vrnitve preveč izplačanih plač in njenega umika tožnica prav tako vztraja, da je šlo za nadlegovanje. Kljub temu, da je toženi stranki že pred vložitvijo tožbe pojasnila, da ji ni dolžna povrniti prejetega položajnega dodatka, je tožena stranka tožbo vložila in jo umaknila šele po razpisu naroka za glavno obravnavo, čeprav je bila tožba po stališču sodne prakse neutemeljena že v trenutku njene vložitve. Zaradi navedenega argumentacija sodišča prve stopnje, da naj bi bilo to utemeljeno zaradi novejše sodne razlage določbe 3.a člena ZSPJS, po mnenju tožnice ne zdrži. Prav tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje v točki 42 obrazložitve, da tožnica toženki neutemeljeno očita nadlegovanje in trpinčenje v zvezi z opozorili o kršitvi predpisov o varstvu osebnih podatkov. Dokumente, ki jih je predložila sodišču, je dobila prav od tožene stranke, zato je naravnost absurdno, da ji je toženka očitala razkrivanje podatkov, ki izhajajo iz njih. Prvostopno sodišče pa je to štelo za nepomembno, kot je tudi sicer napačno štelo, da zgolj tožnica z vsakim ravnanjem ravna nedopustno, toženi stranki pa naj ne bi bilo mogoče očitati prav ničesar.

Prav tako je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da si je toženka prizadevala izvesti mediacijo in da do nje ni prišlo, ker tožnica pod ponujenimi pogoji (ob sodelovanju dr. C.C.) ni dala soglasja zanjo. Na očitke toženke, da tožnica ni pristala na mediacijo je tožnica uveljavljala obrnjeno dokazno breme in od toženke zahtevala dokaz o njeni izrecni zavrnitvi ter pojasnilo, kako je svoje zaposlene podučila o temeljnih načelih mediacije. V kolikor bi toženka imela resnično voljo do uspešne mediacije, bi udeležence podučilo o namenu in načelih mediacije. Toženka je imela predlog tožnice za mediacijo, pa jo je kljub temu ustavila, čeprav zato ni imela nobene pisne zavrnitve. Ravnala je torej vse prej kot skrbno, za tega dela se ni čisto nič trudila za uspeh mediacije, nasprotno listine in njeno ravnanje dokazujejo, da je postopek vodila malomarno brez trdne volje za njegov uspeh. Sodišče prve stopnje pa je na tej podlagi zaključilo, da si je tožena stranka prizadevala k izvedbi mediacije in da do nje ni prišlo, ker tožnica nanjo ni pristala pod ponujenimi pogoji.

Prvostopno sodišče je glede na navedeno glede vseh očitanih ravnanj tožene stranke, tudi glede tistih, ki so že na prvi pogled nedopustna, zaključilo, da so očitki tožnice neutemeljeni, tožnici pa se ob tem vzpostavlja dvom o nepristranskosti sodišča. Za dopustna je štelo tudi tista številna dejanja tožene stranke, ki že sama po sebi predstavljajo očitne primere trpinčenja, poleg tega pa vseh dejanj tožene stranke sploh ni presojalo kot celote, kot bi jih moralo. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo s tem, da je za vsako ravnanje tožene stranke, ki ga je tožnica zatrjevala in dokazovala v postopku, navedlo nek argument, zakaj naj dejanje samo po sebi ne bi bilo protipravno in pri tem v celoti sledilo izmišljenim izgovorom tožene stranke, ki so pretežno temeljili na obtoževanju tožnice. V izpodbijani sodbi pa ni nobene obrazložitve o tem, ali so vsa ravnanja tožene stranke upoštevana kot celota, predstavljajo trpinčenje in nadlegovanje tožeče stranke. Ker prvostopno sodišče ni opravilo nikakršne celovite presoje vseh očitanih ravnanj, je s tem napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, kot je bilo pojasnjeno že v uvodu, obenem pa izpodbijana sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče se je materialnopravno in dejansko napačno osredotočilo na to, kaj naj bi tožnica storila narobe, namesto na ravnanja tožene stranke in ocenjevanje ukrepov, ki bi jih toženka morala sprejemati za preprečevanje nasilja, kajti z vsem dogajanjem je bila sproti in dobro seznanjena. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi tožena stranka kadarkoli izvedla kakršenkoli ukrep, s katerim bi preprečevala trpinčenje ali si prizadevala mirno reševati osebna nesoglasja med zaposlenimi. Kljub temu pa v nobenem posameznem ravnanju tožene stranke, niti v kontekstu njenih ravnanj kot celote, ni zaznalo elementov protipravnosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev ne, da pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožena stranka tožnice v obdobju od njene razrešitve z mesta predstojnice oddelka B. na kliniki b. ni šikanirala in trpinčila po novi nadrejeni predstojnici oddelka doc. dr. C.C..

6. Tožnica je kot nedopustna dejanja toženke opredelila: - njeno razrešitev z mesta predstojnice oddelka B., - zahtevo njene predstojnice po javljanju vsake odsotnosti do 20. v mesecu za naslednji mesec, - razrešitev s projekta F. in premestitev na mesto sobne zdravnice na oddelek H., - odvzem položajnega dodatka, - zahtevo za nošenje dveh urgentnih telefonov hkrati, - zahtevo po poročanju o obravnavanih primerih na F., - spremembo programa njenemu specializantu, - odvzem parkirnega mesta, - očitek o pregledu bolnice z nujno napotnico, čeprav ni motila delovnega procesa, - razpisovanje na konziliarne preglede kljub omejeni možnosti gibanja oziroma hoje na daljše razdalje, - zaničevanje, posmehovanje in diskriminacijo zaradi tožničinega zdravstvenega stanja, - razporeditev na delo v popoldanski ambulanti v času, ko ima popoldanske obveznosti pri drugem delodajalcu, kar je predstojnica vedela, - odrekanje podpisa soglasja za delo pri drugem delodajalcu več mesecev, - poziv k podpisu dogovora o vračilu preveč izplačanih plač, - poskus preprečitve pojavljanja tožnice v medijih, - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je javila odklon, - neukrepanje tožene stranke proti podpisnikom peticije proti njej z dne 22. 3. 2016, kljub temu, da jo je tožnica k temu pozvala, - opozorilo zaradi razkrivanja osebnih podatkov v delovnem sporu, - opustitev interne raziskave njene prijave trpinčenja.

Sodišče prve stopnje se je vsebinsko opredelilo do vseh posameznih očitkov, razen do očitka nezakonite razrešitve tožnice z mesta predstojnice oddelka B.. Ugotovilo je, da je toženka v vseh očitanih primerih ravnala skladno z zakonom in posledično zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo očita pritožnica, saj je razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ustrezno obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpovedi prič, ki so izpovedale v korist tožene stranke, ne pa tudi prič, ki so izpovedale v korist tožnice in da ni naredilo dokazne ocene skladno z določbo 8. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z vsakim ravnanjem tožene stranke (razen v zvezi z razrešitvijo z mesta predstojnice), ki ga kot kršitev toženi stranki očita tožnica, navedlo razloge, zaradi katerih posamezni priči verjame in razloge, zakaj ga izpoved druge priče ni prepričala. Dejstvo je, da so vse zaslišane priče tožničini sodelavci, zaposleni pri toženi stranki. Nekatere izmed prič so bile v ravnanje tožene stranke neposredno vpletene in so vedele o dogodkih izpovedati iz svojega vedenja, druge pa so zanje izvedele posredno. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo vse izvedene dokaze, saj se je do vseh opredelilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da jih pri obrazložitvi sodbe ni upoštevalo.

9. Sodišče prve stopnje ni le povzelo določbe 3. odstavka 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ampak je določbo o obrnjenem dokaznem bremenu tudi upoštevalo. Za vsako po vsebini presojano ravnanje, ki ga toženi stranki tožnica očita kot kršitev, je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da ni ravnala v nasprotju s predpisi.

10. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni opravilo celovite presoje vseh toženi stranki očitanih ravnanj, napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni pa storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Utemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni po vsebini preverilo tožničinih tožbenih navedb v zvezi z njeno nezakonito razrešitvijo z mesta predstojnice oddelka B.. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve ugotovilo, da je bilo v drugem individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti sklepa o njeni razrešitvi s funkcije predstojnice, ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 17. 6. 2013 nezakonito prenehala veljati ter da ji je tožena stranka dolžna za čas od 4. 2. 2015 do 30. 4. 2016 obračunati premalo izplačano plačo, pravnomočno odločeno in da je bil tožničin zahtevek zaradi nezakonite razrešitve s položaja predstojnice pravnomočno zavrnjen. Ker tožnica v obravnavani zadevi ni zatrjevala, da bi bila pravnomočna odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti razrešitve s položaja predstojnice razveljavljena ali spremenjena, je sodišče napačno štelo, da zaradi pravnomočnosti odločitve o zakonitosti njene razrešitve in veljavnosti njene zadnje pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zaključiti, da je toženka tožnico z zakonito razrešitvijo trpinčila. Razrešitev tožnice z mesta predstojnice oddelka B. bi moralo presojati po vsebinsko, saj je bila tožba v delu, v katerem je tožnica uveljavljala nezakonitost sklepa, pravnomočno zavržena in o tem zahtevku po vsebini sploh ni bilo odločeno. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve, ki jo v obravnavani zadevi uveljavlja tožnica, ampak je štelo, da je bila razrešitev zakonita. Ker tožnica vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu presojati tudi zatrjevano kršitev, ne glede na to, da je bilo o njej že odločeno v drugem sporu, saj o njej ni bilo odločeno po vsebini.

12. V zvezi z očitano kršitvijo tožene stranke, da je predstojnica od tožnice zahtevala javljanje vsake odsotnosti do 20. dne v mesecu za naslednji mesec, se pritožbeno sodišče strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točkah 11, 12, 13, in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila tožnica kot vodja projekta F. zaradi nemotenega dala na oddelku B. dolžna predstojnico oddelka doc. dr. C.C. pravočasno obveščati o nameravani odsotnosti z dela, saj je bila dr. C.C. kot vodja oddelka odgovorna tudi za organizacijo in delitev dela v centru F., ki je del oddelka B.. Da je vodja tega centra neposredno podrejen predstojnici B., izhaja tudi iz organizacijskega predpisa klinike b. z dne 14. 1. 2015, ki ga je pripravila tožnica. Poslovna direktorica klinike b. D.D. pa je tudi izpovedala, da je tožnica, ko je bila predstojnica B., zagovarjala sistem, da F. vodi ista oseba, ki je predstojnik. Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo potrebno usklajevati prisotnost na delu vseh zdravnikov in da tožnica z javljanjem svoje odsotnosti ni bila obravnavana nič drugače kot ostali zaposleni. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da tožnici dopusti ne bi bili odobreni, prav tako pa so tožnico večkrat nadomeščali drugi zdravniki, ki so delali na oddelkih. Ker iz izpovedi prič izhaja, da so tudi one morale javljati svoje odsotnosti svojim nadrejenim, tožničina neposredno nadrejena pa je bila dr. C.C., njena zahteva, da ji tožnica javlja svoje odsotnosti ni prekomerna in ne pomeni trpinčenja tožnice. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstojnica tožnice ni šikanirala s tem, ko je od nje zahtevala poročanje o delu na F. na raportih. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba, ali je dr. C.C. odobravala odsotnosti tudi dr. M.M., če mu je bila neposredno nadrejena, prav tako pa se ni opredelilo tudi do tega, ali je bila tožničina predpostavljena s planiranim in s strani dr. M.M. odobrenim dopustom tožnice v januarju 2016 seznanjena.

13. Tožnica z dnem 19. 6. 2015 ni bila več zadolžena za vodenje projekta F. (obvestilo generalnega direktorja K. z dne 18. 6. 2015), zato ji od tega dne dalje ne pripada dodatek za vodenje. Tako so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve, da tožena stranka z odvzemom dodatka za vodenje projekta F. ni storila kršitve. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženo stranko dne 6. 2. 2015 pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist V/VI PPD1, vendar pa sodišče prve stopnje dejansko ni navedlo, iz katere listine izhaja opis delovnega mesta zdravnik specialist nevrolog, ki ga je povzelo. To ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi v prilogah pod A4 in tudi ne iz organizacijskega predpisa v prilogah pod A71, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila razrešena s projekta F. zaradi tega, ker je javljala odklone. V točki 13 obrazložitve je sodišče na podlagi izvedenih dokazov (točki 11 in 12) ugotovilo, da je za delo v centru F. potrebno tesno sodelovanje med vodjo centra in predstojnikom B., do tega sodelovanja pa med tožnico in dr. C.C. v obdobju, ko je F. vodila tožnica, ni prišlo. Po stališču sodišča prve stopnje s strani tožnice, zlasti z vidika usklajevanja njenih odsotnosti z dela v centru F. z v. d. predstojnico, ni bilo interesa za potrebno sodelovanje in dogovarjanje. Tako je dr. C.C. prevzela vodenje centra, kar je tudi po izpovedih zaslišanih prič primerno, saj je predstojnik tisti, ki odgovarja za delo B. in s tem tudi centra F., ki je del oddelka. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica ni bila "razrešena" kot vodja centra in premeščena na oddelek zaradi prijave odklonov ali vložitve zahteve za varstvo pravic, ampak zaradi nesodelovanja s predstojnico B..

15. Tožnica je toženi stranki tudi očitala, da ji je z namenom šikaniranja odvzela parkirno mesto. Sodišče je v točki 16 obrazložitve sodbe ugotovilo, da tožnica ni ostala brez parkirnega mesta, saj je dobila drugega, da parkirišča razporejajo predstojniki in da imajo predstojniki širša parkirišča. Zaključilo je, da tožnica z odvzemom parkirišča, ki ga je zasedala kot predstojnica, in nadomestitvijo z drugim parkiriščem, ni bila degradirana in šikanirana, saj ji je prejšnje parkirno mesto pripadalo kot predstojnici in ne po senioriteti, kot je zatrjevala v tožbi, vendar pa razlogov za tak zaključek ni pojasnilo.

16. Dne 20. 10. 2015 je toženka tožnici podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker se je dne 25. 8. 2015 žaljivo obnašala do sodelavke dr. R.R., ki je bila tisti dan razporejena na delo pri izvajanju dejavnosti F., dne 4. 9. 2015 pa se je na kolegiju nespoštljivo obnašala do dr. C.C., ki ji je oporekala pristojnost za vodenje F. in jo pred sodelavci obtožila, da na delo na F. razporeja nekvalificirani zdravnici dr. R.R. in dr. c.c. in vsem trem tudi zagrozila, da bodo zaradi svoje nestrokovnosti odgovarjale pred sodiščem, sestanek je ves čas motila z neumestnimi pripombami o kompetentnosti predstojnice za vodenje oddelka, govornike prekinjala in motila z arogantnim in nesramnim tonom govora. Kot izhaja iz točk 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29 in 30 obrazložitve sodbe, kjer je sodišče temeljito obrazložilo dogodek z dne 25. 8. 2015 in dogajanje na kolegiju dne 4. 9. 2015, je tožena stranka tožnici utemeljeno podala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Takšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih prič, pa tudi iz zapisnika 7. seje strokovnega kolegija B. z dne 4. 9. 2015 izhaja, da je tožnica javila odklon, ker kot konzultantje F. delajo neizobraženi delavci. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da se tožnica ni omejila le na tehnično usposobljenost dr. c.c. in dr. R.R., saj so priče izpovedale, da so tožničine očitke razumele v smislu očitanja njune strokovne nekompetentnosti za delo na F..

17. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dr. R.R. neutemeljeno očitala zatekanje po tehnično pomoč k strokovni sodelavki. Ta je imela računalniško znanje, zato so se v primeru tehničnih težav na pomoč poklicali tudi drugi zdravniki (tudi tožnica), ki so delali na F., kar izhaja iz zaključkov sodišča v točkah 27 in 28 obrazložitve. Tožnica se je za utemeljitev svojega ravnanja (javila je odklon) zmotno sklicevala na Pravilnik o sistemu upravljanja z odkloni tožene stranke z dne 18. 3. 2008, saj, glede na določbo 14. člena tega pravilnika, dne 25. 8. 2015 ni šlo za odklon, ki ga opisuje ta določba. Šlo je namreč le za težave s shranjevanjem izvida in ne do kakršnekoli že nastale škode z možnostjo nastanka še večje škode.

18. Sodišče se je v točkah 31 in 32 opredelilo tudi do očitka tožnice, da jo je tožena stranka trpinčila, ker se ni odzvala na dopis tožničinih sodelavcev z dne 22. 3. 2016, ki je bil poslan tudi na nekatere naslove državnih institucij. Ugotovilo je, da izjava ni bila posredovana širši javnosti in zato v javnosti nista bila prizadeta tožničina čast in dobro ime ter da je izjavo, naslovljeno na delodajalca mogoče razumeti kot zahtevo po varstvu pravic iz 200. člena ZDR-1, saj je bilo 15 podpisanih zdravnikov na B. zaskrbljenih zaradi ponujenega odstopa predstojnice dr. C.C. in zaradi nekorektnega odnosa tožnice do njih. Takšna izjava delodajalcu pa je dopustna. Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne.

19. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 33 in 34 izhaja, da ni bila le tožnica razporejena na dve urgentni delovni mesti hkrati, ampak so bili tako razporejeni tudi drugi zdravniki. Te razporeditve so bile posledica pomanjkanja kadra, vzrok zanje pa je bilo tudi dejstvo, da so bili urgentni dogodki redki. Praksa pri toženi stranki je bila, da so v primeru, če je prišlo do dveh urgentnih dogodkov, zdravniki na pomoč poklicali drugega zdravnika, kar je v takih primerih storila tudi tožnica. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi v primeru razporeditve na dve urgentni delovišči hkrati ni bila neenako obravnavana kot drugi zdravniki, predstojnica pa je s tako razporeditvijo tudi ni šikanirala.

20. Sodišče prve stopnje je v točkah 35 in 36 ugotovilo, da je imel oddelek B. ambulanto v ponedeljek popoldan. Urnike dela v ambulanti določa d.. Razlog za razporeditev tožnice v ambulanto je bil v tem, da tožnica dela na oddelku H. ni hotela opravljati. To je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 19 obrazložitve sodbe in sicer na podlagi izpovedi predstojnice B. in njene zabeležke (B 7), ki so jo podpisale in na zaslišanju potrdile tudi priče dr. V.V., dr. c.c., dr. R.R. in dr. T.T., zato ne držijo pritožbene navedbe tožnice, da noben dokaz ni potrdil zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica odklanjala delo na oddelku H.. Prav zaradi odklanjanja dela je bila tožnica, pogosteje kot ostali, ki so delo na oddelku opravljali, razporejena na delo v ambulanto. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je predstojnica vedela, oziroma bi morala vedeti, da ima tožnica dovoljenje delodajalca, tj. tožene stranke, da ravno v ponedeljek popoldne dela izven K.. Zaključek, da niso bili vsi zdravniki B., npr. dr. U.U., razpisani na delo v ponedeljkovo popoldansko ambulanto, ker so imeli drugače kot tožnica razporejene delovne zadolžitve kot tožnica, je preuranjen, saj iz njega ne izhaja, kakšne zadolžitve je imel dr. U.U., ki ni bil nikoli, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, razporejen v to ambulanto.

21. Tožnica je zatrjevala, da jo je dr. C.C. šikanirala tudi s tem, da ji ni podpisala soglasja za delo izven K., da jo je toženka neutemeljeno z napotnico z dne 4. 11. 2015 napotila na usmerjeno obdobni preventivni zdravstveni pregled in da jo je razpisovala na dela na konziliarne preglede, kljub temu, da ima zaradi težav s kolki omejeno možnost gibanja oziroma hoje na daljše razdalje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 38 in 39 izhaja, da je tožnica v zvezi s temi težavami razpolagala le z mnenjem osebnega zdravnika, zato jo je dr. C.C. napotila na pregled k zdravniku medicine dela in sicer na inštitut e., ki deluje v okviru K.. Tak izvid je toženka potrebovala tudi v zvezi z izdajo soglasja za delo pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tudi v teh primerih ne gre za šikaniranje tožnice. Zaradi zdravstvenih težav je sama odklanjala delo na konziliarnih pregledih. Tožena stranka je ni bila dolžna napotiti k drugemu izvajalcu medicine dela zgolj zaradi njenega strahu pred uhajanjem osebnih podatkov z inštitutom e. v zvezi z dr. L.L.. Kljub temu, da tožnica pregleda na medicini dela ni opravila, ji je tožena stranka podala soglasje za delo izven K.. Postopek za izdajo soglasja je res trajal tri mesece, vendar je tožnica soglasje dobila, čeprav ni izpolnjevala pogojev. Tožnica je zaradi zdravstvenih težav odklanjala delo na koziliarnih pregledih (zaradi težav s kolki), zato jo je tožena stranka utemeljeno napotila na obdobni preventivni zdravstveni pregled, to pa nikakor ni šikaniranje tožnice niti v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem (razpisovanje na konziliarne preglede kljub omejeni možnosti gibanja oziroma hoje na daljše razdalje in zaničevanje, posmehovanje ter diskriminacija zaradi zdravstvenega stanja), prav tako pa tudi ne v zvezi z izdajo soglasja za delo zunaj K..

22. V zvezi s spremembo programa tožničinemu specializantu držijo ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 17 obrazložitve. Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča, ne glede na opravičilo dr. C.C., način, da prerazporedi specializanta brez vednosti glavnega mentorja, ki je zanj odgovoren, neprimeren. Za prerazporeditev specializanta je potreben dogovor z njegovim glavnim oziroma neposrednim mentorjem pred spremembo programa in ne šele po spremembi, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Res je, da je organizacija dela v pristojnosti predstojnice oddelka, vendar pa tudi iz izpovedi dr. C.C. izhaja, da se je zavedala, da bi morala najprej vprašati tožnico, česar pa ni storila in tega dejstva ne spremeni kasnejše opravičilo.

23. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tožničinim očitkom toženi stranki, da jo je trpinčila z opozorilom v zvezi z rezervacijo ambulante B. pri medicinskih sestrah. Tožnica je sestram zahtevo za rezervacijo te ambulante posredovala le dan pred omenjenim pregledom. Iz ugotovitev izhaja, da so sestre opozarjale na to, da tožnica večkrat moti delovni proces v tej ambulanti, saj sredi dela, ko so že naročeni drugi bolniki, pripelje svojega bolnika. Zaradi tega je predstojnica tožnici poslala elektronsko sporočilo s prošnjo, da se naj za pregled dogovori prej ali pa naj pregled, če je nujen, opravi v urgentni ambulanti b.. Na podlagi ugotovitve, da tožničino ravnanje odstopa od dogovorjene uporabe te ambulante, saj ni izkazano, da takrat ne bi mogla uporabiti urgentne ambulante, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka z opozorilom ni izvajala pritiska na tožnico, ne glede na to, ali je bila B. ambulanta prosta ali ne.

24. Tožnica je k varovanju osebnih podatkov pacientov zavezana po 44. členu Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP, Ur. l. RS, št. 15/2008 in naslednji) v zvezi z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 94/2007), zato imen pacientov v dokaznih listinah v individualnem delovnem sporu, v katerem je tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi smelo biti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, jo od navedene zakonske zaveze ne odvezuje niti okoliščina, da je te listine s podatki pridobila od tožene stranke. Tožnica jih je posredovala sodišču, zato je bila dolžna poskrbeti, da so listine ustrezno anonimizirane. Zaradi tega je opozorilo, ki ji ga je skladno s 46. členom ZPacP dala tožena stranka, podano iz utemeljenega razloga in ne s šikanoznim namenom, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah od 41 - 43. 25. Tožena stranka tožnice tudi ni trpinčila oziroma nadlegovala s tem, ko je od nje zahtevala vrnitev dela izplačanih plač z Obvestilom z dne 9. 5. 2016. Sodišče prve stopnje je v točki 40 pravilno obrazložilo, da se je sodna praksa v zvezi z določbo 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/2009) spremenila, zato je tožena stranka v skladu s takrat veljavno sodno prakso od tožnice zahtevala vrnitev preveč izplačanih plač, po spremembi sodne prakse pa je od zahteve odstopila.

26. Neutemeljen je tudi tožničin očitek, da je tožena stranka opustila raziskavo njene prijave trpinčenja. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 43 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odgovorila na pretežni del tožničinih zahtev. S tožničinimi očitki se je ukvarjala tudi pooblaščenka za nenasilje, prav tako pa si je tožena stranka s tožnico prizadevala izvesti mediacijo, vendar pa tožnica soglasja zanjo ni podala.

27. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve v zvezi s tožničinim očitkom toženi stranki, da ji je prepovedala nastopati v medijih in se braniti pred medijskimi očitki v zvezi z ekscesom na oddelku, katerega predstojnica je bila. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije elektronskih sporočil med tožnico in toženo stranko ugotovilo, da tožnici nastopanje v medijih ni bilo izrecno prepovedano, ampak ji je bilo predlagano in priporočeno, da ne daje izjav za javnost predvsem zaradi varovanja ugleda toženke in njenih zaposlenih, s tem pa ji ni bilo onemogočeno uresničevanje njenih osebnostnih in drugih pravic.

28. Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni vseh ravnanj tožene stranke presojalo kot celote. Posamezno ravnanje je dejansko lahko zakonito in posamezno ravnanje morda ne pomeni trpinčenja, vendar pa lahko skupek vseh ravnanj in pogostost teh ravnanj kaže na nadlegovanje oziroma trpinčenje posameznika na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v 6 točki obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in sicer 7. člen ZDR-1, v katerem je urejena prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Kot nadlegovanje je tako opredeljeno vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Trpinčenje na delovnem mestu pa je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Ker gre ponavljajoče se ravnanje, posamezen dogodek že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, sama po sebi ne zadostuje (VSRS sodba in sklep opr. št. VIII Ips 198/2017 in VIII Ips 271/2015). Tožnica v postopku zatrjuje, da je bila z ravnanji predpostavljene ponižana, degradirana in postavljena v slabši položaj od ostalih zaposlenih. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do posameznih ravnanj, pri tem pa ni presojalo, ali to dalj časa trajajoče ravnanje tožene stranke (in predpostavljene dr. C.C.), kot celota predstavlja trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh v tožbi zatrjevanih ravnanj tožene stranke kot celote, do trditev tožnice, kako je občutila ravnanja tožene stranke in šele potem odločiti o tem, ali je zahtevek tožnice utemeljen ali ne.

29. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je pritožba tožnice utemeljena zato ji je ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje namreč o v tožbi zatrjevani nezakonitosti razrešitve tožnice po vsebini sploh ni odločilo. Prav tako se po vsebini sploh ni opredelilo do celote s strani tožnice zatrjevanih ravnanj tožene stranke, za katere je tožnica trdila, da so pomenila njeno trpinčenje na delovnem mestu, ker je preuranjeno ugotovilo, da je bila tožnica enako kot ostali zaposleni obravnavana glede javljanja odsotnosti, glede razporeditve v ponedeljkovo popoldansko ambulanto, parkirnega prostora. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti teh pomanjkljivosti, novo sojenje pa ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tožba je bila vložena 12. 6. 2015, postopek za uveljavljanje denarne terjatve iz delovnega razmerja (ki ne spada med prednostne zadeve) je po neuspeli mediaciji potekel tekoče in brez zastojev. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ponovno oceni vse že izvedene dokaze. V zvezi s toženi stranki očitanimi kršitvami tožnice naj po potrebi izvede tudi druge dokaze in nato na podlagi celote vseh ugotovljenih ravnanj presodi, ali je v obravnavanem primeru šlo za trpinčenje tožnice ali ne in v primeru, da bo ugotovilo, da je šlo za trpinčenje, presodi tudi tožničin odškodninski zahtevek. Upošteva naj stališče pritožbenega sodišča v zvezi s posameznimi toženi stranki očitanimi kršitvami ter tožničino trditve o svojem občutenju ravnanj tožene stranke.

30. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.