Jedro

Tožnik, ki je z nekdanjo JA odšel v Bosno, dejansko ne živi v Sloveniji, ter ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po ZDS. Če je bila vložena vloga po 40. čl. ZDS in če je bil tudi dokazni postopek izveden v tej smeri, 5. člena ZDS ni mogoče uporabiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 24.11.1992 zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da je kot vojaška oseba ob umiku nekdanje jugoslovanske armade iz Slovenije zapustil ozemlje Slovenije. Dejansko torej ne živi v Sloveniji in ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in navajal, da je bil rojen na Hrvatskem in da je tam živel le en mesec. Mati je državljanka Republike Slovenije. Tožnik je dejansko ves čas bival v Sloveniji. Tu se je tudi šolal. Torej je uporabiti 5. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik ni prekinil dejanskega življenja v Sloveniji, ker službovanje v drugi republiki ni prekinitev takšnega življenja. Vlogo za pridobitev državljanstva je podal pravočasno. Ves čas dela v tujini je imel stike z družino. Državljanstva mu ne bi bilo mogoče priznati le, če bi bil v kazenskem postopku.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Navajala je, da je 5. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije uporabiti za osebe, rojene po začetku veljavnosti zakona. Pravica do državljanstva se presoja individualno in razen po poreklu državljanstvo družinskega člana ne vpliva na pridobitev državljanstva. Stiki z družino niso dokaz dejanskega življenja tožnika v Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91, 30/91, 38/92 - ZDS) v 1. dostavku 40. člena določa dva materialno-pravna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da državljan druge republike lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je prosilec za pridobitev državljanstva na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23. decembra 1990, imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Drugi pogoj je, da prosilec dejansko živi v Sloveniji. Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik dejansko ne živi na ozemlju Republike Slovenije in da torej ne izpolnjuje drugega bistvenega pogoja iz navedenega 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zaslišana kot priča je tožnikova žena dne 12.3.1992 izpovedala, da je v začetku septembra 1991 tožnik odšel z enoto v Bosno, kjer se je nahajal še tedaj, torej 12.3.1992. Iz uradnega zaznamka z dne 29.9.1992 na list.št. 5 upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik 1.6.1992 še vedno v Bosni. Ugotovljene dejanske okoliščine v upravnih spisih torej kažejo, da tožnik dejansko ni živel na ozemlju Republike Slovenije.

Določbe 5. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na katerega se sklicuje tožeča stranka, po mnenju sodišča v tem sporu ni mogoče uporabiti. Dejanske okoliščine, ki so bile ugotovljene v upravnih spisih, navedeni normi ne ustrezajo, poleg tega pa je bila vložena vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je bil postopek voden tudi v smislu navedene določbe zakona. Sklicevanje tožnika na 5. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije torej ne more biti uspešno.

Zaradi obrazloženega je sodišče moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) dovoljeno uporabiti kot republiški predpis, tožbo zavrniti.