Jedro

Če organ druge stopnje ugotavlja dejstva v dopolnilnem postopku (1. odstavek 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku), mora dokazovanje izvajati po določbah 159.-201. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške geodetske uprave z dne 30.9.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Komisije za izvedbo komasacijskega postopka za določeno območje občine z dne 30.4.1991, s katero je bila tožnici dodeljena parcela št. 3228/1 za v komasacijski sklad vloženo parcelo št. 2335/1. V obrazložitvi svoje odločbe je tožeča stranka navedla, da je z dopolnitvijo postopka z ogledom in cenitvijo kvalitete spornih parcel ugotovila, da je dodeljena parcela manjša od vložene parcele za 9,2 % in več vredna od vložene parcele za 10,6 %, pri čemer ni upoštevana vrednost lesne mase na vloženem zemljišču, ki jo je treba posebej oceniti. Pritožbeni ugovor, da je dodeljena parcela po kvaliteti slabša od vložene parcele, po njenem mnenju ni utemeljen. Čeprav je bila v pritožbenem postopku ugotovljena večja pozitivna razlika v vrednosti parcel, tožena stranka ni spremenila odločbe prve stopnje, ker bi bilo to v škodo pritožnice. Tožnica je dobila boljše kmetijsko zemljišče, kot ga je imela pred komasacijo, pri tem pa lokacija dodeljenega zemljišča ni pomembna, ker tožnica živi v Italiji. Prav tako niso pomembne pritožbene navedbe, da bo pri vloženem zemljišču po končani komasaciji spremenjena namembnost, saj so predmet komasacije le kmetijska zemljišča in zato v komasacijskem postopku ni mogoče presojati primernosti zemljišča za morebitno gradnjo, temveč le primernost za kmetijsko obdelavo.

Tožnica v tožbi navaja, da se z ugotovitvami tožene stranke glede kvalitete oziroma večvrednosti dodeljene parcele ne more strinjati, ker dobro ve, da je v resnici dodeljena parcela bistveno manj vredna od vložene. Izpodbijana odločba ne pojasnjuje, na podlagi katerih elementov naj bi bila dodeljena parcela kvalitetnejša od vložene, dejstvo pa je, da okoliški kmetje zatrjujejo, da je vloženo zemljišče kvalitetnejše od dodeljenega. Vsi se le-tega branijo, tožnici pa ga hočejo vsiliti, ker ne živi v Sloveniji. Tožnica tudi ugovarja cenitvi zemljišča, ki ga je opravila tožena stranka po svojem strokovnjaku, kot pristranski in nestrokovni, ter meni, da bi moral cenitev opraviti nepristranski izvedenec. Izpodbijana odločba torej temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, v posledici pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnica meni, da je v njeni zadevi prišlo do zlorabe komasacijskega postopka v korist nekaterih udeležencev, zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se vložena parcela vrne tožnici.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku na prvi stopnji vrednotenje zemljišča na komasacijskem območju opravil po svojih strokovnjakih Geodetski zavod Slovenije, v pritožbenem postopku pa samostojna svetovalka, zaposlena pri toženi stranki, ki je diplomirani inženir kmetijstva.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje, na katero je oprla izpodbijano odločbo, z ogledom spornih parcel na kraju samem dne 30.10.1991 ter z zaslišanjem izvedenca kmetijske stroke I.K., ki je zaposlena pri toženi stranki kot samostojna svetovalka. Ogled ni bil opravljen v skladu z določili ZUP, saj ga je po podatkih spisa odredila in vodila I.K., ki je hkrati opravljala tudi nalogo izvedenca. Ogled je dokazno sredstvo, ki se uporabi, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da si stvar neposredno ogleda uradna oseba, ki vodi postopek (194. člen zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, dalje: ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora, kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišanje izvedenca, razpisati ustno obravnavo (2. točka 149. člena ZUP), kar v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Kolikor je ogled vodila I.K. kot uradna oseba, ki vodi postopek, bi morala biti v tej funkciji izločena, saj je v isti zadevi nastopala kot izvedenec (1. točka 42. člena ZUP). Ogleda z dne 30.10.1991 po presoji sodišča torej ni mogoče šteti kot procesno dejanje, opravljeno v skladu z določili postopka, in tožnice ne morejo zadeti škodljive posledice zato, ker je s kraja ogleda odšla, preden je bil ogled končan. Tožena stranka bi morala v teh okoliščinah ravnati s pisnim strokovnim mnenjem z dne 4.11.1991 kot z izvedenskim delom, opravljenim izven ustne obravnave (1. odstavek 190. člena ZUP), česar pa ni storila. Izpodbijana odločba torej temelji na dopolnjenem postopku, v katerem niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar pa bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Sodišče je zato tožbi ugodilo in na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo.

V nadaljevanju postopka bo morala tožena stranka odpraviti navedene pomanjkljivosti. Pri presoji pritožbenih navedb bo morala upoštevati pravno mnenje tega sodišča, izraženo v sodbi z dne 27.9.1990, ob tem pa upoštevati, da tožnica nima pravne podlage za uspešno uveljavljanje pritožbenega ugovora, da se utegne namembnost vloženega zemljišča v prihodnosti spremeniti.

Sodišče je zakon o upravnih sporih ter ZUP na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.