Jedro

Dobava toplotne energije in plina, ki poteka preko skupnega odjemnega mesta in skupnega števca, je izvršena za skupnost etažnih lastnikov. Delitev stroškov je stvar etažnih lastnikov ter naloga upravnika. Dobavitelj na način ali pravilnost delitve nima vpliva. Pri poravnavanju obveznosti upravnik deluje v imenu in za račun odjemalcev, saj mora poskrbeti, da prejeta plačila nemudoma dosežejo dobavitelja, v primeru, ko obveznosti niso poravnane v celoti, pa dobavitelju posredovati podatke o etažnih lastnikih, ki svojega dela obveznosti niso poravnali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 199590/2011 z dne 19.12.2011 je v veljavi vzdržan v delu, v katerem je toženi stranki naložena obveznost plačila 103.210,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede plačila 36,00 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je vzdržan v veljavi tudi glede delno neplačanih računov v višini 72,72 EUR, 67,12 EUR, 103,40 EUR, 1.474,97 EUR in 2.373,44 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavljen in postopek zaradi umika tožbe delno ustavljen (III. točka izreka), delno pa zahtevek zavrnjen (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 793,11 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper tisti del sodbe, s katerim je tožbi ugodeno, se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen tudi v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Poudarja, da so bili računi izstavljeni upravniku (X d.o.o.) in da tožena stranka v računih ni niti omenjena. Kot prejemniki so na računih označeni etažni lastniki posameznega objekta oz. delov, ki se s toploto oskrbujejo preko določenega odjemnega mesta. Tožbo bi zato tožena stranka lahko vložila le zoper skupnost stanovalcev, ne pa zoper toženo stranko, ki z računi ne razpolaga in računov nima zavednih v poslovnih knjigah. Graja prvostopenjsko stališče, da tožeča stranka računov toženi stranki ni bila dolžna izstaviti in da jih tudi ni mogla. Z aktoma, s katerima je urejena dobava toplote in plina, je urejeno zgolj odčitavanje porabe, ne morejo pa določila iz teh aktov nadomestiti listin, na podlagi katerih tožeča stranka gradi svoj zahtevek. Zatrjuje, da tožeča stranka v tem postopku ni specificirala, na katere posamezne dele se sporni računi nanašajo, kar bi zaradi ugovora zoper temelj in višino terjatve morala storiti. Poudarja, da je končni uporabnik dolžan plačati le njemu pripadajoč del. Trdi, da zahtevek ni določno oblikovan, ne po temelju in ne po višini. Navedbe tožeče stranke označuje za pavšalne, ker ni zatrjevano, na katere posamezne dele naj bi se določen računa nanašal, kakšen del posameznega računa odpade na posameznega uporabnika. Ne soglaša z interpretacijo 70. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list RS 69/2003 s spremembami, v nadaljevanju SZ-1). To določilo upravniku prepoveduje, da za etažne lastnike dogovarja solidarne obveznosti. Tožeča stranka bi morala podati točne podatke o tem, na katere posamezne dele se terjatev nanaša ter podatek o načinu delitve stroškov, ki naj bi odpadli na posamezne enote. Če to ni storjeno, etažni lastnik ne more preveriti, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na upravnika ne more tožeče stranke razbremeniti dolžnosti posredovanja ključa delitve stroškov in nadomestiti pravne podlage zahtevka. Poleg ključa delitve stroškov, morajo biti ugotovljeni tudi vsi ostali podatki, ki so ključni za utemeljitev zahtevka. Tožeča stranka z navedbo skupno porabljene toplote in plina terjatve ni izkazala. Izpostavlja, da je tožena stranka upravnika sproti obveščala o spremembah lastništva posameznih delov in o sklepanju najemnih pogodb, pa tožeča stranka tovrstnih prenosov ni upoštevala. Sklicuje se na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI Pg 968/2013, s katero je v identični zadevi tožbeni zahtevek zavrnjen.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je dokazala, da je tožena stranka lastnik najmanj enega posameznega dela v objektih, v katerih se odjemata toplota in plin. Pojasnjuje izstavitev računov in zanika možnost uveljavljanja zahtevka zoper skupnost stanovalcev. Navaja, da podatkov o ključih delitve stroškov med etažne lastnike nima. Pojasnjuje upravnikovo vlogo pri obračunavanju in plačevanju terjatev dobaviteljev. Kot stroške postopka priglaša sodno takso.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka zavrača plačilo terjatve (med drugim) tudi iz razloga, ker iztoževana terjatev ne temelji na računih, ki bi bili izdani njej, ampak na računih, na katerih so kot prejemniki navedeni etažni lastniki posameznega objekta oz. lastniki delov tega objekta. Iz tega razloga se plačilu terjatve ne more upreti. Dejanska podlaga terjatve namreč ni izdani račun ampak dobavljena toplota in plin – gre za plačilo obveznosti iz obligacijskega razmerja. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da sta bila toplota in plin dobavljena (tudi) za oskrbo nepremičnin oz. etažnih enot v lasti tožene stranke. Kot lastnica etažne enote in s tem odjemalka(1) teh stvari(2) je tožena stranka dolžna dobavljeno toploto in plin plačati. Ker je tožena stranka do distribucijskega omrežja dostopala skupaj z drugimi odjemalci – preko skupnega odjemnega mesta in skupnega števca – je tožeča stranka račun pravilno dostavila upravniku (X d.o.o.). Upravnik je z 68. čl. SZ-1 pooblaščen, da v imenu in za račun etažnih lastnikov sklepa posle za oskrbo stavbe oz. njenih delov s toplotno energijo in plinom ter je odgovoren, da so ti stroški plačani skladno s solastniškimi deleži oz. pogodbo o medsebojnih razmerjih (prvi odstavek 30. čl. SZ-1 in 118. čl. Stvarnopravnega zakonika). Pri poravnavanju obveznosti upravnik deluje v imenu in za račun odjemalcev: poskrbeti mora, da prejeta plačila nemudoma dosežejo dobavitelja; v primeru, ko obveznosti niso poravnane v celoti, pa dobavitelju posredovati podatke o etažnih lastnikih, ki svojega dela obveznosti niso poravnali (71. čl. SZ-1). Kot dolžniki iz teh poslov so torej legitimirani etažni lastniki – odjemalci – zato tožena stranka neutemeljeno zavrača pasivno legitimacijo v tem postopku. Zaradi skupnega odjema tožeča stranka računov toženi stranki niti ni mogla izstaviti. Da bi bila v obravnavnih stavbah ustanovljene skupnosti lastnikov (kot pravne osebe), v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. Pritožbena trditev, da bi bila tožena lahko skupnost lastnikov, je zato nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

6. Pritožba očita, da tožeča stranka v tem postopku ni specificirala, na katere posamezne dele se sporni računi nanašajo. Očitek ni utemeljen, saj je tožeča stranka navedla podatke o stavbah, katerih posamezni deli so bili oskrbovani s toploto in plinom. To so bile stavbe … 1 (toplotna postaja 54, merilni mesti 54/1 in 54/2); ... 2 (toplotna postaja 53, merilni mesti 53/1 in 53/2); ... 3 (toplotna postaja 56, merilni mesti 56/1 in 56/2) in druge stavbe. Da je tožena stranka lastnica etažnih enot v teh stavbah in katerih etažnih enot oz. delov, je tožeča stranka navedla v III. točki vloge z dne 3.6.2014. Z navedbo teh podatkov in dokaznim predlogom, da se zemljiškoknjižni podatki, ki to dokazujejo, vpogledajo, je dokazno breme, da ni lastnica teh delov, prevaljeno na toženo stranko, ki pa dokaznega bremena ni zmogla. V vlogi z dne 4.7.2014 se je sklicevala na dele z ID znaki 01-3, 01-7, 01-113, 02-9 in 02-31, vendar je iz zemljiškoknjižnih podatkov in listinskih dokazov, ki jih je predložila, razvidno, da v obdobju, v katerem sta bila toplotna energija in plin dobavljena, RS (dokaz B 21), AA in BB (dokaz B22), CC (dokaz B 23), EE oz. pred njim E. d.o.o. (dokaz B24) še niso bili vpisani kot lastniki etažnih enot. V korist teh lastnikov etažnih enot vpisana lastninska pravica učinkuje šele od 24.8.2011 (RS), 20.2.2014 (AA in BB), 22.10.2012 in 2.8.2013 ( E. d.o.o. in EE); CC še vedno ni vpisan kot lastnik – pri delu z ID znakom 01-113 je še vedno vpisana lastninska pravica za toženo stranko. Vpis lastninske pravice za FF (ID znak 02-31) je res začel učinkovati že pred obdobjem, na katerega se sporni računi nanašajo. Ker pa se iz merilnih mest 55B1, 55C1 in 55D1 (... 4 in 5) vrši odjem tudi za številne druge etažne enote v lasti tožene stranke (npr. za del z ID 02-8 je še vedno vpisana lastninska pravica za toženo stranko), je tožena stranka dolžna plačati nanjo odpadajoč delež toplote oz. plina iz teh odjemnih mest. 7. Pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek ni določno oblikovan, je nerazumljiv, saj gre za denarni zahtevek, ki je določno postavljen. Očitek, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev, pa iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljen.

8. Res je s 70 čl. SZ-1 upravniku pri sklepanju pogodb s tretjimi (dobavitelji) prepovedano prevzemanje solidarnih obveznosti za lastnike etažnih enot. Pritožbena trditev, da naj bi sodišče to določilo interpretiralo drugače – napačno – ni preverljiva, ker pritožba ne pojasni, s katero ugotovitvijo oz. kje v sodbi, naj bi bilo to storjeno. Z izpodbijano sodbo se ne odloča o solidarni obveznosti; tožeča stranka ne uveljavlja solidarne obveznosti. Iz trditev tožeče stranke in obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da tožeča stranka od tožene stranke uveljavlja le plačilo za tisto toploto in plin, ki sta bila dobavljena za potrebe njenih etažnih enot oz. delov, katerih lastnica je.

9. Res pa je, da tožeča stranka ni navedla, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo delilnega razmerja oz. na posamezno etažno enoto oz. toženo stranko odpadajočega deleža s posameznim računom zaračunane toplotne energije oz. plina. Ti deleži so toženi stranki – kot lastnici posameznih delov – znani, saj sta podlaga za njihovo določitev pogodba o medsebojnih razmerjih (pri sklenitvi katere je tožena stranka sodelovala) in na podlagi SZ-1 sprejet Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. list RS 7/2010 s spremembami). Tožeči stranki razmerje, v katerem si etažni lastniki nabavljeno energijo in plin delijo, ni znano, pa tudi dokazovati ji tega dejstva ni treba. Delitev stroškov je stvar etažnih lastnikov ter naloga upravnika. Tožeča stranka kot dobavitelj na način ali pravilnost delitve nima vpliva. Navzven, proti toženi stranki, etažni lastniki nastopajo kot ena pogodbena stranka. Dobava je izvršena za njihovo skupnost kot celoto. Tožena stranka sicer ne navaja ugovorov v zvezi z višino deležev; če pa bi jih imela, bi jih morala razčistiti z upravnikom oz. ostalimi etažnimi lastniki.

10. Dejstvo, da je tožena stranka upravnika sproti obveščala o spremembah lastništva posameznih delov in o sklepanju najemnih pogodb, je tožena stranka podala pavšalno (v 3. točki vloge z dne 4.7.2014, list. št. 95), ni pa navedla glede katerih delov in kdaj oz. okoliščin v zvezi s tem obveščanjem. Tega dejstva tožena stranka tudi dokazovala ni, zato v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Ker upravnik kot uporabnika toplote in plina evidentira toženo stranko, mu drugačni podatki o plačnikih ogrevanja in plina očitno niso bili posredovani.

11. S sklicevanjem na odločitev v zadevi VI Pg 968/2013 tožeča stranka ne more doseči drugačne odločitve, saj je odločitev v vsakem civilnem sporu rezultat trditev in dokazov, ki jih stranki ponudita in rezultat dokaznega postopka, ki ga izvede sodišče prve stopnje.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožnikovih stroškov tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožeča stranka je priglasila zgolj stroške sodne takse, ki pa je ni plačala, ker taksne obveznosti za odgovor na pritožbo ni.

Op. št. (1): Pojem odjemalca je definiran: - z drugim stavkom 2. čl. Pogojev za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja J., d.o.o., (Uradni list RS 76/97): - v 3. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem zemeljskega plina iz distribucijskega omrežja za geografska območja Mestne občine Ljubljana, Občine Brezovica, Občine Dobrova – Polhov Gradec. Občine Dol pri Ljubljani, Občine Ig, Občine Medvode in Občine Škofljica, Občine Log – Dragomer (Uradni list RS, št. 25/2008 in 11/2011) Op. št. (2): Tudi energija in oblike valovanja, ki jih človek lahko obvladuje so v drugem odstavku 15. čl. Stvarnopravnega zakonika opredeljene kot stvar.