Jedro

Zgolj neizraba letnega dopusta še ne predstavlja pravne podlage za priznanje odškodnine za neizkoriščeni dopust, temveč je potrebno za odškodninsko odgovornost delodajalca za neizrabo letnega dopusta ugotoviti tudi krivdo na njegovi strani. Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu za neizrabo letnega dopusta le v primeru, če iz neupravičenega razloga delavcu onemogoči izrabo letnega dopusta, ni pa dolžan skrbeti, da bo delavec svojo pravico do letnega dopusta dejansko uveljavil in izrabil letni dopust.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. 1 spremeni tako, da se tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščenih pet delovnih dni rednega letnega dopusta za leto 1991 zavrne, v tč. 2 in 3 pa se spremeni tako, da se dajatveni izrek spremeni v ugotovitvenega.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo za neizkoriščenih 5 delovnih dni rednega letnega dopusta v letu 1991 v višini 3.894,42 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila (1. tč. izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati vsakokratnih 10 % prikrajšanja pri neto osebnih dohodkih za časovno obdobje od 22.12.1990 do 2.12.1991 s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dnevov izplačil posamičnih akontacij mesečnih osebnih dohodkov v navedenem časovnem obdobju do plačila (2. tč. izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati iz naslova prikrajšanja pri odpravnini ob upokojitvi znesek 7.086,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1992 dalje do plačila (3. tč. izreka). Tožena stranka je dolžna povrniti tudi stroške postopka v višini 43.142,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v 8-ih dneh pod izvršbo (4. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka.

Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, ko je priznalo tožniku odškodnino za neizkoriščeni redni letni dopust, saj za neizrabo tožnikovega dopusta ni podana odgovornost na strani tožene stranke. Prav tako pa je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje priznalo preveliko razliko odpravnine ob upokojitvi, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni dopust kot neutemeljen, poleg tega pa prizna ustrezno nižjo razliko odpravnine ob upokojitvi, temu ustrezno pa naj odmeri stroške postopka glede na uspeh v pravdi.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno tudi glede stroškovnega dela, ter ji naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje instančne odločbe dalje do plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilno opozarja pritožba tožene stranke na zmotno odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik res ni izkoristil 5 delovnih dni rednega letnega dopusta v letu 1991. Ker tožena stranka ni oporekala tem navedbam, je sodišče prve stopnje sicer prišlo do zaključka, da je tožnik upravičen do nadomestila za teh 5 dni. Pritožbeno sodišče ne soglaša z navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Zgolj neizraba letnega dopusta še ne predstavlja podlage za priznanje odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) sicer določa, da ima delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6-ih mesecev, ne glede na to, ali delavec dela poln delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Če delavec v koledarskem letu ne izpolni tega pogoja, ima pravico do letnega dopusta sorazmerno pribitem na delu (57. člen). Vendar pa je potrebno za odškodninsko odgovornost delodajalca za neizrabo letnega dopusta ugotoviti tudi krivdo na njegovi strani.

Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu za neizrabo letnega dopusta le v primeru, če iz neupravičenega razloga odkloni delavcu izrabo letnega dopusta. Samo dejstvo, da delavec ni izkoristil letnega dopusta pa še ne pomeni, da je upravičen tudi do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Za odškodninsko odgovornost mora biti namreč izkazano, da je delavec zaprosil za izrabo letnega dopusta, pa mu ga delodajalec brez upravičenih razlogov ni dopustil koristiti. Šele v takem primeru se lahko zaključi, da ni letnega dopusta izkoristil po krivdi delodajalca.

Delodajalec pa ni dolžan skrbeti, da bo delavec svojo pravico do letnega dopusta dejansko uveljavil in izrabil letni dopust. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v tč. 1 spremenilo tako, da je zahtevek za odškodnino za neizkoriščen dopust zavrnilo.

Ni pa utemeljena pritožba tožene stranke glede previsoko priznane razlike pri odpravnini ob upokojitvi. Po podatkih iz Uradnega lista Republike Slovenije, št. 3/92 namreč izhaja, da je bil povprečni neto osebni dohodek v gospodarstvu Republike Slovenije v obdobju september - november 1991 12.606,00 SIT. Ker se je tožnik upokojil v mesecu decembru, je to podlaga za izračun njegove odpravnine ob upokojitvi v skladu z 71. členom Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91). Tako je znašala odpravnina za tožnika 37.818,00 SIT, ker je tožnik že dobil izplačanih 30.732,00 SIT, mu je zato tožena stranka dolžna izplačati še preostali del odpravnine v višini 7.086,00 SIT.

Ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek s sklepom z dne 23.10.1996, torej po tem, ko je sodišče prve stopnje s sodbo že odločilo o zahtevku tožnika, je pritožbeno sodišče dajatveni izrek sodbe spremenilo v ugotovitveni v skladu z določbo 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 6/93 - 39/97), saj mora sodišče v sporu ugotoviti le obstoj prerekane terjatve.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje poseglo zgolj v odločitev pod tč. 1 glede 3.824,42 SIT, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, je pritožbeno sodišče potrdilo tudi izrek o stroških.

Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.