Jedro

Za terjatve bivših imetnikov stanovanjske pravice oz. uporabnikov stanovanj velja splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na izpraznitev spornega stanovanja in povrnitev stroškov postopka in delno ugodilo primarnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke T. M. na sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke in zavrne zahtevek po nasprotni tožbi oziroma da sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Poudarja, da pokojnemu A. P. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. III G 1210/56, z dne 13.11.1956, ni bila dana stanovanjska pravica na drugem stanovanju. Tudi ni prišlo do izvršitve sodbe in po poteku 10 let od izdaje sodbe tožeča stranka ne more več doseči izvršbe. V konkretnem primeru gre za hišniško stanovanje in po določbi

157. člena SZ so bili tisti, ki ob uveljavitvi SZ niso opravljali hišniških funkcij, dolžni v roku enega leta izprazniti stanovanje. Pritožnica nadalje poudarja, da je ugovarjala zastaranje zahtevka na sklenitev najemne pogodbe. Po SZ so morali lastniki najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona skleniti najemno pogodbo. Tožeča stranka je sklenitev stanovanjske pogodbe zahtevala šele z nasprotno tožbo dne 24.4.2002, to je po enajstih letih od uveljavitve SZ. Ker zakon za sklenitev pogodbe ne predpisuje posebnega zastaralnega roka, velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zato je do vložitev nasprotne tožbe splošni zastaralni rok že potekel. Sodišče bi moralo razsojati tudi po 58. členu ZSR, ki določa, da stanovanjsko razmerje preneha, če so imetniki stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso več stanovali v njem oziroma če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcem. V sodbi je podana tudi bistevna kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo oziroma ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti oz. jih ni uporabilo pravilno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica utemeljeno opozarja na zastaranje toženkinega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe. Tudi za zahtevke bivših imetnikov stanovanjske pravice oziroma uporabnikov stanovanj na sklenitev najemne pogodbe po določbah SZ namreč velja zastaralni rok. Pravno stališče prvostopnega sodišča, da noben zakon ne določa zastaralnega roka, ni pravilno. Med tožečo stranko in toženo stranko je bilo namreč vzpostavljeno obligacijsko razmerje, ki temelji na pridobljenih pravicah bivšega imetnika stanovanjske pravice A. P. oziroma sedaj njegove dedinje toženke M. T., ki je kot uporabnica stanovanja pridobila pravico do sklenitve najemne pogodbe v skladu z določbo 1. odstavka oziroma 3. odstavka 147. člena SZ, na katerega se sicer pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. V tako - na podlagi zakona vzpostavljenem obligacijskem razmerju - pa obstaja pravica bivšega imetnika stanovanjske pravice oziroma uporabnika stanovanja do sklenitve najemne pogodbe, katere zrcalna podoba je na drugi strani dolžnost lastnika stanovanja do sklenitve takšne pogodbe; najemno pogodbo pa je moral lastnik skleniti v roku 6 mesecev po uveljavitvi SZ (1.odstavek 147. člena SZ). Če torej lastnik noče skleniti najemne pogodbe, je upravičenčeva edina možnost, da po izteku omenjenega šestmesečnega roka sodno zahteva njeno sklenitev, kar pa pomeni, da je sodna uveljavitev takšnega tožbenega zahtevka - ker ni določenega posebnega zastaralnega roka - omejena s splošnim zastaralnim rokom na podlagi določbe 371. člena ZOR, ki je veljal v času nastanka opisanega obligacijskega razmerja med strankama (primerjaj tudi že ustaljeno sodno prakso višjih sodišč: sodba VSL I Cp 485/2002 in sodba VSK I Cp 71/2004; objavljeni v sodni računalniški bazi IESP). Če upravičenec torej ne uveljavi pravočasno svoje zakonske pravice do sklenitve najemne pogodbe, in s tem ne odpravi pravno negotovega stanja nastalega zaradi lastnikovega zavračanja sklenitve pogodbe, stanovanje uporablja nezakonito in v takšnem primeru lahko lastnik zahteva tudi izpraznitev stanovanja (člen 58 SZ). Ker se je torej sodišče prve stopnje postavilo na materialnopravno zmotno stališče, da v spornem primeru ni predviden zastaralni rok, ni ugotavljalo dejanskih okoliščin v zvezi z ugovorom, da je tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe že zastaran, torej, ali je ob vložitvi nasprotne tožbe že potekel petletni zastaralni rok.

Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi tožeče stranke, razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v novo sojenje (člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predvsem ponovno odgovoriti na ugovor zastaranja, in v primeru, da bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožene stranke zastaran, zavrniti zahtevek na sklenitev najemne pogodbe ter ugoditi izpraznitvenemu tožbenemu zahtevku pritožnice.

Ker je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti izpodbijano sodbo že iz navedenega razloga, se z drugimi pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.