Jedro

Za zakonitost in pravilnost izplačil iz naslova plačila za delo je bila odgovorna tožena stranka, ki v tem sporu ni zatrjevala, da so tožeče stranke kakorkoli krivdno prispevale k neupravičenim izplačilom, niti da bi morale vedeti, da jim je bil dodatek za delovno dobo izplačan v nepravilnem znesku. V okviru utemeljevanja v pobot uveljavljanih terjatev je zatrjevala le, da naj bi do napake pri višini spornih izplačil prišlo zato, ker je pomotoma upoštevala le prvi del določila tretjega odstavka 72. člena Kolektivne pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije, kar glede na jasno besedilo določila kolektivne pogodbe ne more biti pravno upoštevno. Za odločitev je bistvena določba 191. člena OZ, v skladu s katero tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Česa takšnega tožena stranka v tem sporu ni niti navajala niti dokazovala, posledično pa domnevno preveč izplačanih zneskov iz naslova dodatka za delovno dobo od tožečih strank nima pravice zahtevati nazaj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka sklepa delno spremeni tako, da se na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožečim strankam v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 635,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo o prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 299,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo obstoj terjatev tožečih strank (z izjemo terjatve sedme in osme tožnice) zoper toženo stranko iz naslova neupravičeno odtegnjenih stroškov prevoza na delo, in sicer za šesto tožnico v znesku 82,56 EUR, za ostale tožeče stranke pa v znesku 197,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega dela glavnice v plačilo do plačila. V II. točki izreka sodbe je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožečih strank zoper toženo stranko iz naslova obresti, ki tečejo od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, ter da ne obstoji terjatev tožene stranke nasproti tožečim strankam iz naslova preplačanega dodatka za delovno dobo v višini, razvidni iz priloge 1 izreka sodbe. V III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna terjatve, ugotovljene v I. točke izreka sodbe, tožečim strankam plačati v roku 15 dni. Pobotni ugovor tožene stranke in višji obrestni zahtevek tožečih strank je v IV. točki izreka sodbe zavrnilo. V 1. točki izreka sklepa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo razlike dodatka za delovno dobo za vsako tožečo stranko po 176,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je v 2. točki izreka sklepa naložilo, da je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v znesku 2.178,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku zakonskega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom z dne 27. 8. 2019 delno ugodilo predlogu tožečih strank po popravi sodbe tako, da je ugotovilo obstoj terjatve sedme tožnice zoper toženo stranko v znesku 197,20 EUR, in terjatve osme tožnice v znesku 82,56 EUR, ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke zoper sedmo in osmo tožnico iz naslova preplačanega dodatka za delovno dobo, in odločilo, da je tožena stranka tožnicama ugotovljeni terjatvi dolžna plačati v roku 15 dni.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da glede na določbo 309.a člena ZPP pri odločitvi ne bi smelo upoštevati predlogov za pobotanje terjatev, ki jih je posredovala tožečim strankam z namenom izvensodne rešitve spora. Ker je odločitev oprlo na te listine, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da iz 5. točke obrazložitve sodbe in sklepa ne izhaja, na kakšen način naj bi tožena stranka v vtoževanem obdobju tožečim strankam obračunavala dodatek na delovno dobo in zakaj naj bi bil tak način obračunavanja pravilen, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bistveno izpostavlja, da so bili dodatki za delovno dobo tožečim strankam obračunani v nasprotju z določili podjetniške kolektivne pogodbe, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Vztraja, da je pri obračunavanju tega dodatka v obdobju od julija 2006 do septembra 2015 zmotno upoštevala le prvi del določila tretjega odstavka 72. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije, zato so bile tožeče stranke za razliko 0,1 % osnovne plače neupravičeno obogatene. Sklicuje se na določilo 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah. Opozarja, da je bil glede na določilo tretjega odstavka 72. člena panožne kolektivne pogodbe dodatek za delovno dobo v podjetniški kolektivni pogodbi za nekatere delavce urejen celo manj ugodno, kot v panožni kolektivni pogodbi. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Tožeče stranke namreč glede odtegnjenih zneskov plače niso uspele v celoti, temveč le za 197,20 EUR od vtoževanih 299,20 EUR. Poleg tega niso v celoti uspele z vtoževanimi obrestmi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločiti, da so tožeče stranke uspele do višine 50 %, pri čemer sta dve tožnici uspeli še z bistveno nižjima zneskoma. Sodišču prve stopnje očita, da je tožečim strankam neutemeljeno priznalo 300 točk nagrade za postopek mediacije. Glede na vse navedeno so tožeče stranke upravičene do povračila stroškov postopka v znesku 1.542,61 EUR, po pobotanju medsebojnih terjatev pa jim je iz tega naslova dolžna povrniti 635,91 EUR stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožečim strankam, ki nanjo odgovarjajo in predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Predvsem ni podana s pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana odločba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, sicer pa pritožba navedeni kršitvi uveljavlja le pavšalno.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 309.a člena ZPP. V skladu z navedeno določbo v pravdnem postopku kot dokaz ni dopustno predložiti listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo in ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora. Pritožba zato sicer pravilno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje predloge tožene stranke za pobotanje terjatev, ki so jih predložile tožeče stranke (priloga A1 do A51), izločiti iz dokazov in jih ne bi smelo sprejeti v dokazni sklep. Vendar pa ta kršitev še ne pomeni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Iz njene obrazložitve (4. in 5. točka) namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno glede neupravičeno odtegnjenih stroškov prevoza na delo utemeljilo izključno na obračunskih listih izplačanih plač tožečih strank. Ker bi bila sprejeta odločitev zato tudi brez izvedbe nedopustnih dokazov enaka, kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, posledično pa uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o stroških postopka). V preostalem delu je sprejeta odločitev materialno pravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenih zahtevkov za vračilo odtegnjenih zneskov za prevoz, ki ga je tožena stranka organizirala na poti na delo in z dela, ter za vračilo razlike v plači iz naslova premalo izplačanega dodatka za delovno dobo. Tožena stranka je med drugim ugovarjala, da je tožečim strankam glede na določila veljavnih kolektivnih pogodb v obdobju od meseca julija 2006 dalje izplačevala za 0,1 % osnovne plače previsok dodatek za delovno dobo in preplačila za obdobje od januarja 2012 dalje uveljavljala v pobot. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom za vračilo odtegnjenih zneskov plače v pretežnem delu ugodilo (tj. za znesek 197,20 EUR od vtoževanih 299,20 EUR, z izjemo šeste in osme tožnice, ki jima je ugodilo do višine 82,56 EUR), glede pobotnega ugovora tožene stranke pa odločilo, da ni utemeljen. Zavrglo je tožbo v delu, v katerem so tožeče stranke zahtevale razliko v plači iz naslova premalo izplačanega dodatka za delovno dobo, saj postavljeni zahtevki niso bili sposobni za obravnavanje.

9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen. Ta odločitev je pravilna že zato, ker tožena stranka preveč izplačanih delov plač ne bi mogla zahtevati nazaj, četudi bi bilo ugotovljeno, da je tožečim strankam dodatek za delovno dobo dejansko izplačevala v previsokem znesku. Za zakonitost in pravilnost izplačil iz naslova plačila za delo je bila odgovorna tožena stranka, ki v tem sporu ni zatrjevala, da so tožeče stranke kakorkoli krivdno prispevale k neupravičenim izplačilom, niti da bi morale vedeti, da jim je bil dodatek za delovno dobo izplačan v nepravilnem znesku. V okviru utemeljevanja v pobot uveljavljanih terjatev je zatrjevala le, da naj bi do napake pri višini spornih izplačil prišlo zato, ker je pomotoma upoštevala le prvi del določila tretjega odstavka 72. člena Kolektivne pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/05 in nasl.), kar glede na jasno besedilo določila kolektivne pogodbe ne more biti pravno upoštevno. Za odločitev je bistvena določba 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.), v skladu s katero tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Česa takšnega tožena stranka v tem sporu ni niti navajala niti dokazovala, posledično pa domnevno preveč izplačanih zneskov iz naslova dodatka za delovno dobo od tožečih strank nima pravice zahtevati nazaj. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v primerljivi zadevi opr. št. VIII Ips 139/2005 z dne 20. 12. 2005. Ker je pritožba zoper odločitev, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, že iz tega razloga neutemeljena, pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb v zvezi s tem ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Tožena stranka namreč pravilno opozarja, da je vsaka od tožečih strank uspela z zneskom 197,20 EUR1 od vtoževanih 475,60 EUR (tj. 299,20 EUR iz naslova odtegnjenih zneskov za organizacijo prevoza na delo in 176,40 EUR iz naslova premalo izplačanega dodatka za delovno dobo), kar pomeni 41 % uspeh v postopku, drugačen izračun uspeha strank v postopku, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, pa je napačen. Sodišče prve stopnje je tožečim strankam na podlagi določil Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) pravilno priznalo naslednje stroške postopka: 200 točk za tožbo, 150 točk za prvo pripravljalno vlogo, 200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 100 točk za odsotnost iz pisarne, 150 točk za drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 150 točk za četrto pripravljalno vlogo, 100 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 100 točk za odsotnost iz pisarne in 23 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj znaša 1.323 točk. Tožena stranka v pritožbi pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožečim strankam neutemeljeno priznalo nagrado v skupni višini 300 točk za postopek mediacije, saj stroške tega postopka vsaka stranka krije sama. Ker je pooblaščenka zastopala vseh 52 tožečih strank, ki so pravice zoper toženo stranko uveljavljale iz iste dejanske in pravne podlage, pa je sodišče prve stopnje v skladu z določilom tretjega odstavka 7. člena OT njihove stroške postopka pravilno zvišalo za 200 odstotkov. Glede na vse navedeno so tožeče stranke za postopek na prvi stopnji upravičene do povračila stroškov v višini 3.696 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.381,40 EUR. Sodišče prve stopnje je tožečim strankam pravilno priznalo še 147,63 EUR potnih stroškov pooblaščenke za prihod na naroka za glavno obravnavo, zato skupni potrebni stroški postopka tožečih strank znašajo 2.529,03 EUR. Tožena stranka jim je glede na ugotovljeni uspeh (41 %) dolžna povrniti 1.036,90 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo stroške postopka v znesku 906,70 EUR, glede na njen uspeh v postopku (59 %), pa ji morajo tožniki povrniti 534,95 EUR. Po pobotanju stroškov tožnikov v znesku 1.036,90 EUR s stroški tožene stranke v znesku 534,95 EUR, je dolžna tožena stranka tožnikom povrniti 501,95 EUR stroškov postopka (in ne 2.178,52 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje). Vendar pa tožena stranka s pritožbo odločitev o stroških postopka izpodbija le za znesek 1.676,57 EUR (tj. razlika med 2.178,52 EUR in 635,91 EUR), zato je pritožbeno sodišče odločitev iz 2. točke izreka sklepa delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam, znižalo na znesek 635,91 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

12. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (uspela je z zneskom 1.676,57 EUR od izpodbijanih 11.701,69 EUR, kar predstavlja 14 % pritožbeni uspeh), so ji tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžne povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožena stranka je glede na 4. točko tar. št. 15 OT utemeljeno priglasila 500 točk za pritožbo in 10 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar skupaj znaša 510 točk oziroma 306,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 373,32 EUR. Utemeljeno je priglasila tudi strošek plačila sodne takse v znesku 306,00 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je upravičena do povračila stroškov postopka v znesku 95,10 EUR (679,32 EUR x 0,14). Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti sorazmeren del stroška odgovora na pritožbo. Tožniki so na podlagi 4. točke tar. št. 15 OT v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT pravilno priglasili nagrado za odgovor v višini 750 točk in 15 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 765 točk oziroma 459,00 EUR. Glede na pritožbeni uspeh jim je tožena stranka dolžna povrniti 394,74 EUR (to je 459,00 EUR x 0,86) stroškov postopka. Po pobotanju stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v znesku 95,10 EUR s stroški tožnikov v znesku 394,74 EUR, je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti znesek 299,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1 Razen šeste in osme tožnice, ki sta uspeli z nižjima zneskoma, kar pa ne vpliva na odločitev o stroških postopka.