Jedro

Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega Z.F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso po tar. št. 7111 v zvezi z 71113 in 7142 v znesku 180,00 EUR in sodno takso po tar. št. 7111 v zvezi z 71113 in 7142 ter v zvezi tar. št. 7301 v višini 80,00 EUR Taksne tarife ZST-1.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 45069/2014 z dne 5. 6. 2019 obdolženega Z.F. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi P.D. d.o.o. v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrne znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 2.554,88 EUR. V enaki višini je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je dolžan plačati navedeni družbi premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa se oškodovanko napoti na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 280,60 EUR in sodni taksi v višinah 96,00 in 65,00 EUR, kakor tudi potrebne izdatke oškodovane družbe in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca, o katerih pa bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik. Navaja, da podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in zoper celotno sodbo, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da prvostopno sodbo razveljavi ter obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni izvedlo s strani obrambe predlaganega dokaza, in sicer ni pritegnilo izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, kaj in koliko je obdolženi s svojim delom doprinesel družbi in kakšno korist je imel od tega on sam, kakšno pa oškodovana družba. Višina zadržanih prejemkov ni točna, prav tako pa so nejasne zatrjevane terjatve do obdolženega od I.S. in od družbe P.D. d.o.o.. V posledici zavrnjenega dokaznega predloga pa je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, temu posledično pa kršilo kazenski zakon.

5. Zatrjevana kršitev, pri čemer bi po razlogih pritožbe naj šlo za kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo obširne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev s strani obrambe podanega dokaznega predloga za pritegnitev izvedenca finančne stroke (točka 3 obrazložitve) in pritožbeno sodišče z razlogi napadene sodbe v celoti soglaša ter jih sprejema kot pravilne. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da ne gre za pravno relevanten dokaz, torej tak, katerega izvedba bi pomembno vplivala na pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Le to je namreč bilo povsem razjasnjeno z izvedenimi dokazi, pri čemer je sodišče prve stopnje na podlagi predložene bilance stanja in izkazov uspeha ter gibanja sredstev na transakcijskem računu družbe P.D. d.o.o. ugotovilo, kakšne dohodke je ustvarila navedena gospodarska družba in ali je bilo možno deliti doseženo korist, to je prihodek/dobiček med obdolženca in I.S., kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Ugotovilo je, da do partnerstva med obdolženim in I.S. ni prišlo, da je v tej zvezi obstajal le dogovor o bodočem partnerstvu, če bodo posli stekli tako, da bo to ekonomsko utemeljeno in da je obdolženi v inkriminiranem časovnem obdobju dejansko opravljal delo pri oškodovani družbi oziroma za njo, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2014, pred tem pa na podlagi dveh podjemnih pogodb z dne 1. 3. 2014 in 1. 4. 2014, ter tudi vse zneske, ki jih je v zvezi s tem prejel in so navedeni v obširnih razlogih prvostopne sodbe. Ugotovilo je torej vse za pravilno ugotovitev dejanskega stanja relevantne okoliščine, ki se nanašajo na zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in zato je dokazni predlog obrambe utemeljeno zavrnilo.

6. Napačna je tudi pritožbena trditev, da je višje sodišče dvakrat naložilo sodišču prve stopnje, da v dokazni postopek pritegne izvedenca finančne stroke ter da sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z navodili višjega sodišča. Iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 45069/2014 z dne 24. 2. 2018, s katerim je ugodilo pritožbi zagovornika in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 10. 10. 2017 je pritožbeno sodišče zapisalo, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno in določno ugotoviti, kdaj in na podlagi katerega pravnega akta je bil obdolženi zaposlen v družbi P.D.d.o.o., za katero časovno obdobje, kakšne zadolžitve je imel in kakšen je bil dogovor glede njegovega plačila, zlasti, kakšno plačilo bi moral prejeti, kdaj in na kakšen način ter v kakšni višini in oceniti, ali si je dejansko protipravno prilastil denar, kot se mu to očita z obtožbo, in to v svojstvu, ki je navedeno v obtožbi (točka 11 obrazložitve navedenega sklepa). Da mora pritegniti izvedenca finančne stroke, ni zapisalo. Sodišče prve stopnje je v celoti ravnalo po napotkih višjega sodišča, kar je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, v kateri je pojasnjeno vse tisto, za kar je višje sodišče zapisalo, da mora biti v ponovnem sojenju ugotovljeno. Tako v točki 3 napadene sodbe navaja, da je bil obdolženi pri oškodovani družbi P.D. d.o.o. dejansko in pravno formalno zaposlen kot komercialist po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2014, pred tem pa je pri tej družbi opravljal delo po podjemnih pogodbah z dne 1. 3. 2014 in 1. 4. 2014, sklenjenih z isto družbo za prodajo gradbenih materialov in storitev v strojništvu in gradbeništvu ter da je bilo dogovorjeno tudi plačilo za opravljeno delo, pred tem pa sta obdolženi in I.S. dne 22. 8. 2013 sklenila Dogovor o sodelovanju, s katerim sta ugotovila skupni interes poslovanja v gradbeni in prevozni dejavnosti ter razmejila in določila vlogi, ki bi ju naj v tem sodelovanju imel vsak izmed njiju (točka 4 obrazložitve sodbe). Ker obdolženi v vseh mesecih njunega sodelovanja ni ustvaril dovolj prometa in niti ni pokrival stroškov poslovanja, nista dosegla soglasja oziroma dogovora o partnerstvu, kot to trdi obdolženec in tako do pisnega dogovora o partnerstvu dejansko ni prišlo. Po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, s katero se je obdolženec pri družbi P.D.d.o.o. zaposlil kot komercialist, s preizkusno dobo dveh mesecev, za skrajšan delovni čas, kot je to razvidno iz 4. in 5. člena pogodbe o zaposlitvi, je bil upravičen do bruto plače v višini 622,00 EUR za skrajšani delovni čas 20 ur tedensko, pri čemer je delo opravljal do 20. 6. 2014, ko je bila pogodba o zaposlitvi sporazumno razveljavljena. Pred tem pa je delo opravljal po dveh podjemnih pogodbah z dne 1. 3. 2014 in 1. 4. 2014. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je I.S. obdolžencu zaradi osebne stiske v letih 2013 in 2014 plačeval položnice in dolg za stanovanje, ker je obdolžencu grozila deložacija, mu v začetku sodelovanja dal posojilo v višini 1.000,00 EUR, plačal pogreb njegove žene v višini 600,00 EUR, pri čemer sta se dogovorila, da se bo vse to poračunalo z njegovim delom, dajal pa mu je tudi denar po 100,00 EUR do 150,00 EUR v gotovini, kar je potrdil tudi obdolženi. Prav tako je tudi ugotovilo, kakšen bruto dohodek je obdolženi ustvaril s svojim delom od 9. 1. 2014 do 31. 5. 2014 (točka 9 obrazložitve) in da z njim ni dosegal niti 10 % razlike med stroški poslovanja in doseženim dohodkom (točka 8 obrazložitve), saj je mesečno ustvaril dohodek 365,45 EUR, stroški pa so mesečno znašali okrog 352,00 EUR (točka 9 obrazložitve).

7. Sodišče prve stopnje je torej razjasnilo vse tiste okoliščine, za katere je višje sodišče v sklepu z dne 22. 2. 2018 zapisalo, da jih je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno ugotoviti, o svojih ugotovitvah pa je v napadeni sodbi navedlo obširne, podrobne in tehtne razloge. Ugotovilo je, da sta obdolženi in I.S. najprej ugotovila, da imata skupni interes poslovanja v gradbeni in prevozni dejavnosti, zaradi česar sta 22. 8. 2013 sklenila Dogovor o sodelovanju, na podlagi tega dogovora pa je I.S. ustanovil in registriral družbo P.D. d.o.o., najel poslovne prostore in ustrezno pisarniško opremo ter zagotovil potrebna finančna sredstva za delovanje družbe. Nastopil je kot investitor, obdolženi pa je svoj delež pri izvajanju skupnega dogovora opravil z delom, kar je bilo dogovorjeno v določilih od 1. do 3. člena Dogovora. Obdolženi ni bil partner v družbi P.D. d.o.o., zato so tudi pritožbena izvajanja, ki skušajo v to prepričati, neutemeljena, povsem brez dejanske podlage pa je tudi pritožbena večkrat ponovljena trditev, da je obdolženi nosil riziko iz skupnega poslovanja, dogovorjenega z I.S., saj za kaj takega ni najti podlage niti v Dogovoru o sodelovanju, ki sta ga sklenila obdolženi in I.S. 22. 8. 2013, niti v obeh sklenjenih podjemnih pogodbah z dne 1. 3. 2014 in 1. 4. 2014, kakor tudi ne v pogodbi o zaposlitvi obdolženca z dne 10. 5. 2014 v družbi P.D. d.o.o.. Obdolženi ni nosil prav nobenega rizika iz poslovanja družbe P.D. d.o.o..

8. Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja. Zanikal je le, da je zadržal tudi znesek 415,12 EUR, ki ga je prejel po predračunu št. 140161p z dne 9. 6. 2014 od J.B. vendar je tudi to neupravičeno zadržanje razvidno iz potrdila oziroma izjave obdolženca, da ima dolg do družbe P.D. d.o.o. v višini 415,12 EUR, za katerega se zavezuje, da ga bo vrnil do 23. 6. 2014, v nasprotnem pa bo kazensko odgovarjal (list. št. 40), kot je to obrazloženo v točki 4 in 6 obrazložitve napadene sodbe.

9. Sodišče prve stopnje, ob tem da torej ni sporno, da je obdolženi od strank prejeti denar zadržal v zneskih, kot se mu to očita v opisu kaznivega dejanja ter si tako skupno zadržal 2.554,88 EUR na škodo družbe P.D. d.o.o., je pravilno ugotovilo, da obdolženi do takega zadržanja denarja ni bil upravičen in si ga je torej protipravno prilastil. To povsem jasno izhaja iz razlogov napadene sodbe navedenih v točki 8 obrazložitve, kjer je zapisano, da je obdolženi zneske prejel, ko je opravljal dela za oškodovano družbo, da je šlo za kupnino, do katere je bila upravičena družba, da mu je ta denar bil zaupan v zvezi z njegovim delom prodajalca gradbenih storitev oziroma komercialista in da mu je družbenik I.S. dal sicer proste roke glede poslovanja, ne pa mu tudi dovolil tega, da si denar zadrži, kot je to sam pojasnil. Ko pa je ugotovil, da to obdolženi počne, pa je s strani obdolženega odtujene zneske pričel prištevati k znesku osebnega dolga obdolženca, ki ga je imel do S., ki mu je poplačal določene položnice, dolg za stanovanje, pogreb njegove žene, dal posojilo 1.000,00 EUR, za kar vse je sicer bilo dogovorjeno, da bo obdolženi poplačal s svojim delom, kar pa po prepričljivi izpovedbi S. ni storil. Dolg na dan 12. 9. 2013 je znašal že 2.906,18 EUR, nanašal pa se je na plačilo elektrike, plačilo komunalnih storitev, plačila za zdravila, plačilo za društvo C. ter s strani obdolženca pridržano razliko v znesku za gorivo, ki ga je prejel od S. kar je vse obrazloženo v točki 8 napadene sodbe. Ob koncu leta 2015 se je dolg povečal na 5.300,00 EUR (točka 9 obrazložitve) in se ga je obdolženi zavezal vrniti do 31. 3. 2013, kar pa ni storil. 10. Vse navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listinske dokumentacije, ki jo navaja v obrazložitvi sodbe, na podlagi zagovora obdolženca in izpoved priče I.S., ki jih je pravilno ocenilo in na osnovi tega sprejelo tudi pravilne dejanske ugotovitve ter pravne zaključke. Zato ni mogoče pritrditi obširnim izvajanjem pritožbe, ki podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri tem pa izhaja iz predpostavke, da sta bila obdolženi in I.S. partnerja v poslu ter na osnovi tega zaključuje, da z zadržanjem zneskov, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja, obdolženi ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, ker je bil upravičen do plačila za svoje delo, pri čemer si je I.S. poplačal svoj finančni vložek v družbo P.D. d.o.o., obdolženi pa za svoje delo ni prejel plačila. Z navedenim zagovornik ponavlja zagovor obdolženca, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za neprepričljiv, svoje dejanske ugotovitve pa oprlo na izpovedbo priče I.S. in pisna dokazila, na osnovi katerih je ugotovilo v kakšnem razmerju do družbe P.D. d.o.o. je bil obdolženi, v kakšnem svojstvu je opravljal delo za navedeno družbo, kakšna so bila njegova upravičenja ter ali je bil upravičen zadržati si zneske, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja, ali pa je z njihovim zadržanjem izpolnil zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Z obširnimi in tehtnimi razlogi je utemeljilo slednje, torej, da si je protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan pri njegovem delu oziroma v zvezi z opravljanjem dela po podjemnih pogodbah in so mu ga izročile stranke, s katerimi je posloval, šlo pa je za denar družbe P.D.d.o.o., do katerega ni bil upravičen, saj je bil last družbe, torej tuj denar, pri čemer se je tega zavedal in svoje dejanje zavestno in hote storil (točki 9 in 10 obrazložitve).

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zato pritožba, ki temu oporeka, nima prav. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Obdolženi je namreč s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, saj si je večkrat protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo v oškodovani družbi, v zneskih in na način, opisan v prvostopnem krivdnem izreku in si tako na škodo družbe P.D. d.o.o. protipravno prilastil skupno 2.554,88 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ugotovilo subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, in sicer, da je obdolženi kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa. I.S. mu je namreč že v letu 2013 jasno povedal, da se denarja, ki ga dobi od strank, ne sme prisvajati, glede na svojo starost, izobrazbo in življenjske izkušnje pa se je obdolženec zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, dejanje pa je klub temu hotel storiti.

12. Kršitev kazenskega zakona je mogoča samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. V posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, kot je opredeljena v členu 372. ZKP, ni mogoča. Zato pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

13. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo v tem delu preizkusilo po določbi 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije v njegovo korist. Prvostopno sodišče je namreč izreklo sankcijo zgolj opozorilne narave, pri odmeri z njo določenih kazni zapora in preizkusne dobe pa pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ugotovljene olajševalne okoliščine, medtem ko obteževalnih okoliščin ni našlo. Glede na to, da je oškodovani družbi prisodilo premoženjskopravni zahtevek, pa je obdolženemu pravilno naložilo tudi izpolnitev posebnega pogoja v okviru izrečene pogojne obsodbe.

14. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno ugotoviti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

15. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o plačilu sodnih taks temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe zagovornika, sodni taksi pa sta odmerjeni po Zakonu o sodnih taksah in v izreku sodbe navedenih tarifnih številk Taksne tarife ter z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz osebnih podatkov, ki so navedeni v prvostopni sodbi.