Jedro

V danem primeru na podlagi vsakega posameznega dokaza sicer res ne bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo je nastopal kot naročnik dobavljenih plošč. Je pa to mogoče ugotoviti na podlagi analize vsakega posameznega dokaza v primerjavi z drugimi (komparacijo) in na podlagi presoje vseh skupaj (sinteza).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 2003/7446 z dne 19. 09. 2003 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka za zneske:

61.216,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2006 do plačila,

29.768,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2002 do plačila,

37.872,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2002 do plačila, ter za zakonske zamudne obresti od zneska 80.879,49 EUR od 21. 11. 2002 do 10. 11. 2006 ter od zneska 62.563,80 EUR od 17. 12. 2002 do 10. 11. 2006 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 1.089,00 EUR stroškov postopka z obrestmi (2. točka izreka). S sklepom je zgoraj navedeni sklep o izvršbi v preostanku razveljavilo in postopek ustavilo.

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da tožeča stranka v tej pravdi zahteva plačilo fasadnih plošč, ki jih je dobavila na objekt M. B. Prvostopno sodišče je ugotavljalo, kdo je bil naročnik in s tem plačnik teh plošč, saj je bilo to pravno odločilno dejstvo med pravdnima strankama sporno. Tožeča je trdila, da je bila naročnik blaga tožena stranka, tožena stranka pa, da je bil naročnik njen podizvajalec A. oziroma investitor M. B. Sama pa je nastopala le kot izvoznik za tožečo stranko oziroma kot njen spolnitveni pomočnik.

Prvostopno sodišče je zaključilo, da je obstajalo kupoprodajno razmerje med pravdnima strankama. Svoje ocene o tem ni temeljilo „predvsem“ (kot to trdi pritožnik) na dejstvu, da je tožena stranka delno plačala vtoževane fakture. Njeno plačilo avansa v višini 40.927.000,00 SIT (sedaj 180.000,00 EUR) in zneska 82.226,34 EUR tekom pravdnega postopka je upoštevalo le kot eno od okoliščin, ki so ga vodile do zaključkov, kakršne je sprejelo. Tožena stranka je tekom postopka sicer res trdila, da je bila po navodilu P. M. izvoznik v predmetnem poslu zato, ker je bila hkrati upnik in dolžnik P. M. Trdila je, da je iz asignacijskega dogovora z dne 13. 09. 2002, ki so ga sklenile tožeča stranka in tožena stranka ter družbe E. M. in P. M., razvidno, da je tožeča stranka po kupoprodajni pogodbi št. P 25/02 od družbe E. M. kupila nepremičnine in je zato dolgovala kupnino 40.927.000,00 SIT. Namesto plačila kupnine je M. B. dobavila dogovorjene fasadne plošče. Tožena je bila v ta posel vključena na zahtevo P. M. zato, da je bilo možno izpeljati asignacije plačil tako, da je M. B. plačal del dobavljenega blaga s pokrivanjem terjatve E. M. do tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da M. B. ni bil udeleženec asignacijske pogodbe. Drugih dokazov, ki bi kazali, da je tožena stranka nastopala v asignaciji le kot plačnik namesto M. B. ali kakšne druge pravne osebe, ki jih omenja, pa tožena stranka ni ponudila.

V asignacijski pogodbi je celo navedeno, da tožena stranka z izpolnitvijo tega dogovora poravnava „svoj dolg do asignanta I. (to je tožeče stranke) v znesku 40.927.000,00 SIT iz naslova dobave materiala. Tožena stranka je bila torej v asignacijski pogodbi, ki jo je podpisala, navedena kot dolžnik v razmerju do tožeče stranke.

Iz kupne pogodbe, ki sta jo dne 08. 10. 2002 sklenili E. M. d.d. kot prodajalec in K. d.d. M. kot kupec ni razvidno, da bi bil dejanski plačnik 50 % avansa za dobavo spornih fasadnih plošč P. M., kot to trdi pritožnik. V točki 3: kupne pogodbe je navedeno le, da je kupnina po tej pogodbi v celoti poravnana po asignacijski pogodbi.

Smiselno sicer drži, da je bila s plačilom avansa pokrita kupnina, ki jo je tožeča stranka stranka dolgovala E. M. (in ne M., kot to navaja pritožnik), kar pa še ne dokazuje, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni obstajalo. Niti tega ne dokazuje gola trditev pritožnika, da je tožena stranka pristala na vlogo tistega, preko katerega je potekalo zapiranje terjatev, ker je bila glavni izvajalec na objektu M. B. Ali sta se tožeča stranka in P. M. dogovarjali sami o nepremičninskem poslu, iz katerega je bil poravnan avans (v kolikor ima tožena stranka s tem v mislih prodajo nepremičnine) ni odločilnega pomena. Tožena stranka pa tudi ne pove, zakaj naj bi bilo.

Prvostopno sodišče je pojasnilo, da je v zvezi s trditvami tožene stranke, da je bil naročnik blaga A. in ne tožena stranka, da je bila tožena stranka zgolj izpolnitveni pomočnik – izvoznik za tožečo stranko, ter v zvezi s postopkom reklamacije zaslišalo pričo Š., ki naj bi zatrjevana dejstva potrdila. Vendar pa priča ni znala pojasniti, zakaj se na dobavnicah nahaja žig tožene stranke. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je tožena stranka prejem blaga potrjevala kot kupec in naročnik. Prvostopno sodišče je torej ocenilo, da s predlaganim dokazom tožena stranka ni uspela potrditi trditev, v dokaz katerih je zaslišanje predlagala. S tem se je opredelilo tudi do trditev tožene stranke, da se je tožeča stranka o kvaliteti dobave dogovarjala s predstavniki P. M. in ne s toženo stranko. Zapisnik o ustreznosti kvalitete dobavljenih plošč, ki ga omenja pritožnik, pa dokazuje le, da je tudi tožena pri reklamacijah sodelovala.

Prvostopno sodišče sicer res ni posebej ocenilo izpovedbo priče E. C., ker je očitno presodilo, da njena izpovedba glede na ostale izvedene dokaze, zlasti listinske, ne more omajati njegove dokazne ocene, da je bila naročnik dobavljenih plošč tožena stranka, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Dokazni zaključki, ki jih napravi sodišče, so rezultat presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka. V danem primeru na podlagi vsakega posameznega dokaza sicer res ne bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo je nastopal kot naročnik dobavljenih plošč. Je pa to mogoče ugotoviti na podlagi analize vsakega posameznega dokaza v primerjavi z drugimi (komparacijo) in na podlagi presoje vseh skupaj (sinteza). Le tako je mogoče dobiti sliko objektivne stvarnosti. Dejstva: da je dobavnice (A17, 18) podpisala tožena stranka, da je navedena na dogovoru o asignaciji kot dolžnikov dolžnik za dobavo materiala, da je sodelovala pri opravljenem pregledu dela dne 23. 10. 2003, da je delno poravnala terjatev tožeče stranke tekom postopka, da je direktor A. zanikal, da bi bil naročnik plošč družba A., da je tožena stranka spreminjala trditve o tem, kdo je naročnik spornih plošč (naročnik naj bi bil tudi M. B.), da je tožena stranka trdila, da ji M. B. kot glavnemu izvajalcu ne prizna niti odprave napak, ki se nanašajo na plošče (kar ne kaže na to, da bi bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju z M. B.) pa vendarle vse skupaj kažejo, da je tožena stranka tista, ki je bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko.

Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da so ugovori tožene stranke glede kvalitete in količine blaga premalo opredeljeni, da bi lahko bili predmet preizkusa. Tožena stranka je glede količine zaračunanih plošč trdila le, da je iz samih listin ugotovila, da je tožeča stranka po vtoževanih fakturah zaračunala več blaga kot je vgrajenega na objektu M. C. B. ter da je razlika uskladiščena v skladišču M. B. Na te trditve tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, da je na objekt M. B. dobavila vse plošče, ki jih je zaračunala, da so bile vse prevzete, nikoli pa podana reklamacija glede količine. Tožeča stranka blaga ni vgrajevala, temveč le dobavljala. Zato ni njena stvar, kje so te plošče skladiščene.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka nikoli ni trdila, da bi bilo zaračunanih več plošč, kot je bilo dobavljenih. Ker pa je bila tožeča stranka le dobavitelj plošč, niti ni odločilno, koliko plošč je bilo vgrajenih v objekt, temveč koliko je bilo dobavljenih. Tožena pa ni konkretizirano trdila, da bi bilo dobavljenih več plošč, kot je bilo naročenih oziroma da je morda obstajal dogovor, da se nevgrajene plošče vrnejo prodajalcu. Zato ni odločilno, kje se te plošče nahajajo. Tožena stranka pa šele v pritožbi trdi, da je tožeča stranka presežek plošč odpeljala neznano kam. Ker gre za nedopustno pritožbeno novoto, je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP).

Ob povedanem se izkaže, da ni res, kot to trdi pritožnik, da se tožeča stranka do njenih navedb, ki se nanašajo na količino zaračunanih plošč, ni izjavila, niti, da se ni o tem izreklo sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo niti ni storilo nobene od ostalih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške.