Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do pavšalnega nadomestila za njene lastne stroške izterjave po 11. členu ZPreZP, ker tožene stranke pred vložitvijo sklepa o izvršbi ni opomnila na plačilo; na njeno zavrnitev računa ter poziv, da naj ji pošlje pravilen račun, namreč ni odgovorila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu in sodbi z dne 30. 1. 2014 zavrnilo predlog tožeče stranke za odmero izvršilnih stroškov v znesku 50,00 EUR (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni tako, da ugodi tudi zahtevku po povračilu stroškov postopka. Podredno predlaga, da se točka II izreka razveljavi in vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Opozarja, da gre za stroške izterjave in ne za izvršilne stroške, kot to navaja prvostopenjsko sodišče. Stroški izterjave se v skladu z določbo četrtega odstavka 11. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (1) ne štejejo med izvršilne stroške. Opozarja na zmotnost razlage 11. člena ZpreZP, ki jo je podalo prvostopenjsko sodišče. Poudarja, da pavšalno nadomestilo predstavlja tiste stroške izterjave, katerih povračilo je težko ali pa celo nemogoče uveljavljati na drugi pravni podlagi – to so zlasti notranji in administrativni stroški, do katerih je ob zamudi dolžnika upnik vedno upravičen. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ker ni priznalo stroškov njenega podizvajalca v višini 10,00 EUR. Ti stroški so nastali že pred predajo zadeve odvetniku; in očitno je, da je bila vložitev izvršbe, za katero je dokumentacijo in podatke o dolžniku pripravil podizvajalec upnika, potrebna in utemeljena. Prvostopenjsko sodišče pa se je neutemeljeno spuščalo v ugotavljanje kvalitete storitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določba 11. člena ZPreZP nalaga dolžniku obveznost plačila pavšalnega nadomestila v znesku 40,00 EUR. Gre za nadomestilo, ki se plača poleg in ne namesto dejansko nastalih stroškov izterjave. Fiksni znesek pavšalnega nadomestila v primeru zamude je namreč nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave. Za te stroške je značilno, da so težje opredeljivi in težje dokazljivi. Tako je upnik ob zamudi dolžnika (in ob predpostavki sklenjene pogodbe) vedno upravičen do 40,00 EUR pavšalnega nadomestila, pa tudi do povračila izdatkov, ki predstavljajo pravdne oziroma izvršilne stroške.

5. Pritožba pravilno opozarja, da se pavšalno nadomestilo iz 11. člena ZPreZP, skladno s četrtim odstavkom istega člena, ne šteje med izvršilne stroške. Vendar pa dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče v točki II zavrnjeni znesek 50,00 EUR označilo kot izvršilne stroške, na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi stroškov, ki jih tožeča stranka uveljavlja na podlagi določbe 11. člena ZPreZP, je pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev teh stroškov argumentirano obrazložilo; takšno argumentacijo pa v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. V obravnavani zadevi ima namreč posebno težo dejstvo, da je tožena stranka upravičeno zavrnila vtoževani račun in prosila za izdajo novega, pravilnega računa. Tožeča stranka se na zavrnitev ni odzvala, ampak je vložila predlog za izvršbo, pri čemer pa tožene stranke pred vložitvijo le-tega ni opomnila na plačilo. V danem primeru bi bila tožeča stranka upravičena do pavšalnega nadomestila, če bi tudi sama ravnala z ustrezno skrbnostjo ter toženi stranki odgovorila na njeno (upravičeno) zavrnitev računa.

6. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni priznalo stroškov podizvajalca tožeče stranke v višini 10,00 EUR. Gre za stroške, ki glede na vsebino (priloga A9) sodijo v okvir pavšalnega nadomestila stroškov izterjave iz prej citiranega 11. člena ZPreZP; do teh stroškov pa, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tožeča stranka zaradi odsotnosti opominjanja oz. odziva na zavrnitev računa ni upravičena.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi povračila stroškov, ki jih tožeča stranka uveljavlja na podlagi določb ZPreZP, je pravilna; tožeča stranka pa je upravičena do povračila pravdnih in izvršilnih stroškov v skladu s procesnim pravom, kot jih je priznalo prvostopenjsko sodišče in jih tožeča stranka niti ni izpodbijala. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede odmere stroškov v znesku 50,00 EUR.

(1) Uradni list RS, št. 18/2011, v nadaljevanju: ZPreZP