Jedro

Univerzalno pravno nasledstvo le v obziru prenosljivih pravic privede ex lege do procesnopravne sukcesije. Oziroma povedano drugače, kjer ni možno dedovanje, tudi procesno nasledstvo ni mogoče.

Izrek

Pritožba G.Š.C. se zavrže.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v višini 5.000,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter tožečo stranko posledično zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 619,15 EUR, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pravočasno po pooblaščencu pritožuje G.Š.C., zakonita dedinja po pokojnem oškodovancu, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V prepričanju, da jo je sodišče prve stopnje v predmetni pravdni postopek nepravilno pritegnilo kot stranko, meni, da pravdnih stroškov ni dolžna plačati. Izpostavlja, da zapuščinski postopek po pokojnem K.Š.C. še ni končan, zato ni znano, kdo bodo dediči. Dokler zapuščinski postopek ni končan, pa bodoči dediči ne morejo vstopiti v pravdo brez lastnega pristanka, ki pa ga pritožnica ni podala. Izrecno je namreč navedla, da v pravdo ne vstopa. Z ozirom na to, da je pokojni imel pooblaščenca odvetnika, pa tudi ni bilo nobene potrebe, da v pravdo vstopajo dediči. Glede na navedeno sodišču druge stopnje zato predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrne v novo odločanje, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

3. Uvodoma velja pojasniti, da je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 166. člena ZPP predmetno pritožbo, s katero se prvostopenjska sodba izpodbija zgolj v odločitvi o stroških postopka, ne pa tudi v izreku o glavni stvari, obravnavalo kot pritožbo zoper sklep. Po petem odstavku 128. člena ZPP odločba o stroških v sodbi namreč šteje za sklep.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani stroškovni odločitvi, to je v II. točki izreka, skladno z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v okviru pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti. Že uradni preizkus zadeve pa pokaže, da je predmetna pritožba vložena po osebi, ki pravice do vložitve pritožbe nima. Pokojni oškodovanec kot tožeča stranka pravdne sposobnosti več ne more imeti, pomanjkanje te procesne predpostavke, ki mora biti podana več čas postopka in nanjo razpravljajoče sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni mogoče odpraviti. Tako vloženo pritožbo je zato potrebno kot nedovoljeno zavreči (četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZPP).

6. V obravnavanem zadevi gre za primer, kjer je tožeča stranka s tožbo v razmerju do tožene stranke uveljavljala plačilo nepremoženjske škode, v teku postopka na prvi stopnji pa je umrla. Pravica odškodnine za nepremoženjsko škodo je oškodovančeva osebna pravica (intuitu personae). Ker je vezana na osebo upravičenca, ne more biti v pravnem prometu in ni podedljiva. Skladno z določbo 184. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa terjatev na povrnitev nepremoženjske škode osebno naravo izgubi in preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno sodno odločbo ali pisnim sporazumom. Izhajajoč iz objektivnih danosti konkretnega primera, ko je tožeča stranka po vložitvi tožbe umrla že v teku postopka na prvi stopnji, je tako jasno, da terjatev za plačilo nepremoženjske škode na njene dediče skladno z določbo 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki predvideva ex lege prehod pokojnikove zapuščine na njegove dediče v trenutku njegove smrti, ni mogla preiti, s čemer sodišče prve stopnje tudi utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka v I. točki izreka svoje sodbe. Z ozirom, da ta ni predmet pritožbenega izpodbijana in je v tem obsegu že postala pravnomočna (res iudicata), naslovno sodišče vanjo več ne more posegati.

7. Ob tem, ko v zvezi z v predmetni pravdi vtoževano terjatvijo za povračilo nepremoženjske škode v trenutku smrti tožeče stranke do univerzalnega pravnega nasledstva po materialnem pravu nesporno ni prišlo, pa ostaja odprto vprašanje procesnega nasledstva. V zvezi z dilemo, ali zapustnikovi dediči, če se vodi spor o pravicah ali obveznostih, ki niso podedljive, vstopajo v procesno razmerje, pa je Vrhovno sodišče RS v svojih novejših odločbah (sklep II Ips 59/2011 in sklep II Ips 643/2008, oba z dne 19. 3. 2012) zavzelo jasno stališče, in sicer da univerzalno pravno nasledstvo le v obziru prenosljivih pravic privede ex lege do procesnopravne sukcesije. Oziroma povedano drugače, kjer ni možno dedovanje, tudi procesno nasledstvo ni mogoče. Ob tem, ko terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ker ta s pravnomočno odločbo (ali pisnim sporazumom) v zadevnem trenutku še ni bila priznana, na pritožnico kot zakonito dedinjo (na naroku v zapuščinski zadevi D 661/2013 se je priglasila k dedovanju, skladno z določbo prvega odstavka 138. člena ZD pa izjave o sprejemu dediščine ni mogoče preklicati) po pokojnem oškodovancu kot tožeči stranki v trenutku njegove smrti ni prešla in je ugasnila, je upoštevaje zgoraj izraženo naziranje Vrhovnega sodišča RS, da je procesno nasledstvo odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu, potrebno pritožnici pritrditi (vendar ne iz razlogov na katere se sama sklicuje), da jo je sodišče prve stopnje v predmetni postopek nepravilno pritegnilo kot stranko. Obstoj stranke je procesna predpostavka (80. člen ZPP), ki mora obstajati ves čas postopka, torej tudi v fazi pritožbenega obravnavanja, in nanjo razpravljajoče sodišče pazi po uradni dolžnosti, s smrtjo oškodovanca kot tožeče stranke pa je ta predpostavka v obravnavanem primeru odpadla. Ker pa te pomanjkljivosti glede na zgoraj obrazloženo, z ozirom da pritožnica, ker do procesnopravne sukcesije v obravnavanem primeru ni prišlo, pravdne sposobnosti ni pridobila, ni več mogoč odpraviti, pa je mogoč le zaključek, da je predmetno pritožbo vložila oseba, ki te pravice ni imela.

8.Skladno z določbo prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP, vse v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP, je sodišče druge stopnje tako vloženo pritožbo zato kot nedovoljeno zavrglo.

9. Ob tem pa ni odveč pojasniti, da tudi uporaba starejših v sodni praksi zastopanih stališč (na primer sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 136/2003 z dne 26. 2. 2004), ki so procesno nasledstvo dedičev v primeru nepodedljivih pravic odobravala, do ugodnejše rešitve za pritožnico ne bi privedla. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za povračilo nepremoženjske škode bi bila (glede na odločitev s prvostopenjsko sodbo, upoštevaje učinke pravnomočnosti, tudi je) pritožnica kot zakonita dedinja po pokojnem oškodovancu toženi stranki njene pravdne stroške zavezana povrniti po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), na katerem temelji tudi izpodbijana stroškovna odločitev. Pravdne stroške pa bi pritožnica toženi stranki morala povrniti tudi, v kolikor bi tožbo umaknila. V primeru prenehanja terjatve za povrnitev nepremoženjske škode zaradi oškodovančeve smrti pravila iz prvega odstavka 158. člena ZPP,(1) ker ne gre za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, temveč zaradi neutemeljenosti zahtevka, namreč ni mogoče uporabiti. Pri odločanju o stroških postopka ima po stališču Vrhovnega sodišča RS v že zgoraj citirani odločbi umik tožbe namreč enak pravni pomen, kot če tožeča stranka z zahtevkom ne bi uspela.

Op. št. (1) : Prvi odstavek 158. člena ZPP: »Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.«