Jedro

Ker za odobritev posojilne pogodbe ne obstaja kontrahirna dolžnost banke, je toženka o njeni sklenitvi lahko svobodno odločila in jo ob neizpolnjevanju pogojev za odobritev kredita tudi zavrnila.

Izrek

Dopolnitev pritožbe s 13. 4. 2018 se zavrže, v preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 41.000.000,00 USD in 14.700,00 EUR ter zahtevek za takojšnje nakazilo zneska 10.000,00 EUR na toženčev transakcijski račun.

2. Zoper sodbo vlaga laično pritožbo tožnik. Pojasnjuje, da je toženko seznanil z imenom in priimkom poroka za odobritev dodatnega kredita v višini 14.700,00 EUR, pa mu je bilo odgovorjeno, da pogoje določa Zavarovalnica X. Slednja je skupaj s toženko načrtovala zaseg osebnega kredita in povzročitev osebnega stečaja tožnika in poroka. V primeru podpisa kreditne pogodbe bi bil celoten znesek zasežen na podlagi razpoložljivih sklepov o izvršbi. Toženka ni pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz kreditne pogodbe, saj je neutemeljeno zamenjala zavarovalnico. V času podpisa kreditne pogodbe namreč Zavarovalnica Y še ni obstajala. V kaznivem dejanju sodeluje sodna veja oblasti, ki urgentno prednostno odloča v nekaterih izvršilnih zadevah, medtem ko nerazumno dolgo odlaša z odločanjem v drugih zadevah, ki jih je sprožil tožnik. Ker do podpisa nove kreditne pogodbe v višini 14.700,00 EUR ni prišlo, ni bilo mogoče pridobiti sredstev za plačilo listin, ki veljajo v mednarodnem prometu, da se izvede nakazilo v višini 41,000.000,00 USD. Predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku in izplačilo dodatne odškodnine v višini 20,000.000,00 EUR. V dopolnitvi pritožbe še navaja, da ga je z zahtevo glede poroka za kredit seznanil bančni svetovalec M. V., kateremu je naslednji dan sporočil ime poroka M. P. Teh dejstev ni mogel navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ker ni bil pojasnjen status v zvezi z zavarovalnico.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala pritožbene navedbe.

4. Dopolnitev pritožbe ni dovoljena, v preostalem delu pritožba ni utemeljena.

5. Rok za pritožbo je zakonski prekluzivni rok, zato po njegovem izteku procesnega dejanja ni več mogoče opraviti. Tožnik je sodbo sodišča prve stopnje prejel 27. 11. 2017, dopolnitev pritožbe pa vložil 13. 4. 2018, torej po izreku 30-dnevnega pritožbenega roka. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrglo kot prepozno skladno s 352. členom ZPP.

6. Pritožnik svoj odškodninski zahtevek zoper toženko gradi na predpostavki, da mu zaradi neodobritve nove posojilne pogodbe v višini 14.700,00 EUR ni uspelo pridobiti sredstev za plačilo transferja mednarodnega nakazila iz Republike Benin v višini 41,000.000,00 USD. Sodišče prve stopnje se je do vseh tožnikovih trditev v zvezi z neustreznim ravnanjem toženke v sodbi podrobno opredelilo, z jasnimi in popolnimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja, zato jih ponovno ne povzema.

7. Ker za odobritev posojilne pogodbe ne obstaja kontrahirna dolžnost banke, je toženka o njeni sklenitvi lahko svobodno odločila in jo ob neizpolnjevanju pogojev za odobritev kredita tudi zavrnila. Nerazumljive so pritožbene trditve, v katerih se pritožnik zavzema za dolžnost sklenitve kreditne pogodbe, hkrati pa zatrjuje, da bi bil ta denar nato načrtno zasežen zaradi sodelovanja Zavarovalnice X in toženke z namenom njegovega uničenja, povzročitve osebnega stečaja ter osebnega stečaja poroka. Takšne navedbe pritožbenega odgovora ne terjajo.

8. Zmotne so trditve, da je toženka zamenjala zavarovalnico, pri kateri je bil zavarovan rizik neplačila tožnika po kreditni pogodbi s 1. 3. 2016, temveč je prišlo do statusnega preoblikovanja Zavarovalnice X, ki se je pripojila k Zavarovalnici Y. Kako bi omenjena okoliščina izkazovala odgovornost toženke, pritožnik ne pojasni, nedvomno pa sprememba v statusu odgovornostne zavarovalnice tožnikove primarne obveznosti do poplačila dogovorjenih kreditnih obveznosti ni spremenila.

9. Po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Ob tem ni odgovarjalo na tožnikove navedbe glede napačnega ravnanja pravosodnih organov pri spoštovanju vrstnega reda v izvršilnih postopkih, saj niso povezane s tožnikovim tožbenim zahtevkom (prvi odstavek 360. člena ZPP).