Jedro

Določilo osmega odstavka 10. člena ZST-1 se sicer nanaša na taksne oprostitve, a tiste na podlagi zakona, ne pa na tiste na podlagi sodne odločbe.

Če sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, da je predlog za oprostitev (oziroma obročno plačilo ali odlog) plačila sodne takse za pritožbeni postopek potrebno zavrniti že iz razloga, ker se je izkazalo, da tožena stranka sredstva oziroma premoženje ima, da pa ni pojasnila, da ga ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo dolžne sodne takse in zakaj ne (in da se je izkazalo tudi, da je tožena stranka poslovno leto 2020 zaključila z bilančnim dobičkom v višini 145.488,73 EUR, trditev o tem, da bi se njeno finančno stanje v letu 2021 bistveno poslabšalo, pa ni podala), bi toženo stranko (kot le-ta v pritožbi pravilno opozarja, a se pri tem sklicuje na napačne določbe), skladno z določilom drugega odstavka 12.b člena v zvezi s petim odstavkom 12.a člena in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP, moralo pozvati, naj predloži manjkajoče podatke ali pa samo po mednarodni poti preveriti stanje toženke na tem računu. Ker je tak postopek v obravnavanem primeru zaradi nepotrebnosti odpadel, pa tožena stranka s svojo pritožbo v tem delu ne more uspeti.

Ni utemeljena pritožbena navedba, ki po smislu meri na to, da je o slabem finančnem stanju v letu 2021 mogoče sklepati že na podlagi ugotovitve, da je imela tožena stranka v obdobju 1. 11. 2021 do februarja 2022 le dva priliva v zneskih, ki niti skupno nista dosegla zneska glavnice in da je zato logično nevzdržna obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka tega v predlogu ni navedla. Stanje na transakcijskem računu izkazuje razpoložljiva denarna sredstva in s tem likvidnostno stanje. Tožena stranka bi, ob izkazanem bilančnem dobičku ob koncu leta 2020, morala izrecno trditi tudi, da se je, in iz katerega razloga se je, v letu 2021 njeno finančno stanje poslabšalo do te mere, da iz te postavke dolžne sodne takse ne more (več) plačati. Podatke o stroških in odhodkih pa je podala samo za isto obdobje tj. za leto 2020. Vprašanje obstoja likvidnostnih sredstev na računu torej ni edino merilo, ki bi bilo v tem primeru pravno pomembno pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne predlog tožene stranke za (delno) oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 1.227,00 EUR (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje) in da se zavrneta tudi podrejena predloga tožene stranke za obročno plačilo in za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 1.227,00 EUR (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje).

2. Zoper sklep v celoti je pritožbo vložila tožena stranka, in sicer iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da tožečo (pravilno: toženo) stranko delno oprosti plačila sodne takse do zneska 44,00 EUR, preostanek sodne takse pa ji naloži v plačilo. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ji naloži obročno plačilo odmerjene sodne takse. Končno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi uvodoma navaja, da je odločitev iz izpodbijanega sklepa nezakonita iz razloga, ker sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo k dopolnitvi morebitnega nepopolnega predloga, kar naj bi mu mu izrecno nalagala določba osmega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti zagotavlja izvajanje določb tega člena, med drugim tudi na podlagi podatkov, ki jih predloži stranka, ki uveljavlja taksno oprostitev, ter da v dvomu sodišče pozove stranko, da predloži dokazila za uveljavljanje taksne oprostitve.

5. Citirana pritožbena graja po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena. Določilo osmega odstavka 10. člena ZST-1 v obravnavanem primeru ni uporabljivo. Nanaša se sicer na taksne oprostitve, a tiste na podlagi zakona, ne pa na tiste na podlagi sodne odločbe. Ker se tožena stranka zavzema za slednjo, sodišču prve stopnje torej ne more očitati, da bi jo moralo pozivati v smislu osmega odstavka 10. člena ZST-1. Takšno dolžnost mu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nalagajo druge določbe omenjenega zakona.

6. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o toženkinem predlogu za taksno oprostitev ugotovilo, da ima tožena stranka odprt (še en) transakcijski račun v tujini, in sicer račun št. ... pri banki X, LITVA, o katerem se ne vodijo zbirke podatkov, in da zato po uradni dolžnosti ni moglo pridobiti podatka o stanju ter prilivih in odlivih na ta račun (4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pojasnilo je tudi, da to ni botrovalo zavrnitvi toženkinega predloga. Zapisalo je namreč, da je že ob presoji premoženjskega stanja tožene stranke ugotovilo, da tožena stranka ni podala zadostnih trditev o tem, da sredstev za plačilo sodne takse v višini 1.227,00 EUR ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti in da posledično tožene stranke tudi ni pozivalo k predložitvi podatkov o stanju ter prilivih in odlivih na računu v tujini.

7. Slednje je z vidika obravnavane pritožbe ključno. Če sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, da je predlog za oprostitev (oziroma obročno plačilo ali odlog) plačila sodne takse za pritožbeni postopek potrebno zavrniti že iz razloga, ker se je izkazalo, da tožena stranka sredstva oziroma premoženje ima, da pa ni pojasnila, da ga ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo dolžne sodne takse in zakaj ne (in da se je izkazalo tudi, da je tožena stranka poslovno leto 2020 zaključila z bilančnim dobičkom v višini 145.488,73 EUR, trditev o tem, da bi se njeno finančno stanje v letu 2021 bistveno poslabšalo, pa ni podala), bi namreč toženo stranko (kot le-ta v pritožbi pravilno opozarja, a se pri tem sklicuje na napačne določbe), skladno z določilom drugega odstavka 12.b člena v zvezi s petim odstavkom 12.a člena in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 v zvezi s prvim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) moralo pozvati, naj predloži manjkajoče podatke ali pa samo po mednarodni poti preveriti stanje toženke na tem računu1. Ker je tak postopek v obravnavanem primeru zaradi nepotrebnosti odpadel, pa tožena stranka s svojo pritožbo v tem delu ne more uspeti.

8. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni postopalo nezakonito in toženi stranki ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, _„ki lahko celo rezultira v odvzemu pravice do pravnega sredstva“_. Kot že pojasnjeno, svoje odločitve ni prav v nobenem smislu gradilo na dejstvu, da so podatki o stanju ter prilivih in odlivih na transakcijskem računu v tujini izostali oziroma so bili z vidika izpodbijane odločitve povsem nerelevantni. Odločitev bi bila namreč povsem enaka tudi ob ugotovitvi, da tožena stranka na transakcijskem računu v Litvi izkazuje negativno stanje oziroma saldo. Tožena stranka v obravnavani pritožbi niti ne trdi drugače. To pa pomeni, da so z vidika izpodbijane odločitve povsem nerelevantne tudi navedbe iz pritožbe, kaj so bili razlogi za odprtje računa v pri banki v Litvi, ki jih podaja pritožnica v svoji pritožbi (njene navedbe drugega odstavka na 4. strani obravnavane pritožbe).

9. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi I Cp 1882/2009 z dne 26. 8. 2009, v kateri je zavzeto stališče, da _„so pravno najbližja materija upravne sodne takse in procesna pravila upravnega postopka, zato je za zapolnitev pravne praznine primerno uporabiti načela in pravila Zakona o upravnih taksah in Zakona o splošnem upravnem postopku, ki narekujejo drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. ZUP, ki se na podlagi 2. in 4. člena uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, v primeru nepopolne vloge izrecno predvideva odpravo pomanjkljivosti na osnovi zahteve organa, ki v postopku odloča (67. člen ZUP). Niti ZUT-G niti ZUP ne predvidevata obravnave pooblaščenca odvetnika strože od drugih pooblaščencev ali strank samih. Izpodbijana odločitev nasprotuje tudi načelu varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. čl. ZUP) ter načelu materialne resnice (8. čl. ZUP). Pravilno je zato pritožbeno stališče, da bi predlagatelj moral biti pozvan, da dopolni nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks.“_

10. Gre za odločbo iz obdobja, ko ZST-1 še ni vseboval podrobnih procesnih pravil v zvezi z odločanjem o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks niti ni določal subsidiarne uporabe katerega od procesnih zakonov, kar je v omenjeni odločbi tudi izrecno obrazloženo. S smiselno uporabo določb ZUT-G in ZUP se je v zgoraj omenjenem primeru torej zapolnjevala pravna praznina, za kar pa glede na določilo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 ni več podlage. V postopku odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, v tem primeru torej ZPP. Za postopanje v zvezi z nepopolnimi vlogami se torej skladno z vsem do sedaj obrazloženim uporablja pravilo iz tretjega odstavka 12. člena ZST-1 v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP.

11. Smiselna uporaba določila 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevke, narekuje, da mora stranka, ki predlaga taksno oprostitev, podati ustrezno trditveno in dokazno podlago za svoj predlog. Torej mora navesti vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja, da sodne takse glede na njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ne more plačati oziroma da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Trditve in ponujeni dokazi morajo biti takšni, da sodišču ob skrbni presoji vseh okoliščin omogočajo ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev taksni oprostitvi.2

12. Vprašanje obstoja likvidnostnih sredstev na računu torej ni edino merilo, ki bi bilo v tem primeru pravno pomembno pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.3 Navedbe tožene stranke iz pritožbe, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ravnalo povsem arbitrarno in kljub temu da je ugotovilo, da tožena stranka v trenutku nastanka taksne obveznosti za njeno plačilo ni imela zadostnih (denarnih) sredstev, odločilo, da je njen predlog neutemeljen, so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v okviru svojega odločanja poleg toženkinega likvidnostnega stanja pravilno celovito presojalo tudi njeno premoženjsko in finančno stanje, na tej podlagi pa tudi utemeljeno zaključilo, da njen predlog ni utemeljen. Ker tožena stranka ugotovitev glede premoženjskega in finančnega stanja v pritožbenem postopku sploh ni poskušala izpodbiti, drugačne odločitve od izpodbijane posledično torej ne more doseči. 13. Neizpodbita tako ostajajo ugotovljena pravno relevantna dejstva, da (1) tožena stranka ima premoženje, ki ji omogoča plačilo sodne takse v celotni višini in v enkratnem znesku (ima za 40.707,22 EUR opredmetenih osnovnih sredstev, za 114.809,20 EUR zalog, za 275.103,32 EUR kratkoročnih finančnih naložb in za 966.923,40 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev), (2) da s skopimi navedbami, ki predstavljajo zgolj povzetek zakonskega dejanskega stanu, ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nezmožnosti unovčenja (vsaj dela) svojega premoženja za plačilo sodne takse, (3) da v zvezi s predlogom za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek ni zadostila trditvenemu bremenu glede tega, kdaj bi premoženje lahko unovčila, (4) da je tožena stranka leto 2020 zaključila z bilančnim dobičkom v višini 145.488,73 EUR in (5) da trditev o tem, da bi se njeno finančno stanje v letu 2021 bistveno poslabšalo, ni podala. To pomeni, da se je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo, da tožena stranka sredstva za (takojšnje) plačilo sodne takse po izdanem plačilnem nalogu ima in da ostaja nejasno, zakaj premoženja ne more unovčiti oziroma zakaj dobička ne more uporabiti za poplačilo svojih dolgov. Tako kot vse ostale dolgove, mora tožena stranka namreč plačati tudi dolg iz naslova sodne takse. Tožena stranka pa v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej, ni ne trdila in še manj izkazala, da tega dolga ni zmožna plačati npr. iz bilančnega dobička oziroma da le-tega iz določenih razlogov ni mogoče uporabiti.

14. Ni namreč utemeljena pritožbena navedba, ki po smislu meri na to, da je o slabem finančnem stanju v letu 2021 mogoče sklepati že na podlagi ugotovitve, da je imela tožena stranka v obdobju 1. 11. 2021 do februarja 2022 le dva priliva v zneskih, ki niti skupno nista dosegla zneska glavnice4 in da je zato logično nevzdržna obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka tega v predlogu ni navedla. Stanje na transakcijskem računu izkazuje razpoložljiva denarna sredstva in s tem likvidnostno stanje. Tožena stranka bi, ob izkazanem bilančnem dobičku ob koncu leta 2020, morala izrecno trditi tudi, da se je, in iz katerega razloga se je, v letu 2021 njeno finančno stanje poslabšalo do te mere, da iz te postavke dolžne sodne takse ne more (več) plačati. Podatke o stroških in odhodkih pa je podala samo za isto obdobje tj. za leto 2020. 15. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka ob izkazani višini bilančnega dobička in ob pomanjkanju ostalih trditev in s tem razlogov, ki bi izkazovali njeno šibko premoženjsko in finančno stanje, sredstva za plačilo sodne takse sposobna zagotoviti, in sicer brez ogrožanja svoje dejavnosti.

16. Kot je pojasnjeno v odločbi VSL I Cpg 167/2019 z dne 28. 5. 2019, je namreč institut oprostitve plačila sodnih taks in drugih ustreznih olajšav namenjen tistim strankam, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev, ne pa tistim strankam, ki plačilo glede na svoje premoženjsko stanje zmorejo (prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018, razlogi v 29. točki obrazložitve). Gospodarska družba si mora, še toliko bolj kot fizična oseba, saj je vendarle ustanovljena z namenom opravljanja dejavnosti in v tem okviru ustvarjanja prihodkov, prizadevati denarna sredstva za plačilo sodne takse dobiti. Pravne osebe niso avtomatično oproščene plačila sodne takse, če nimajo sredstev za plačilo. Oproščene so le, če tudi izkažejo, da teh sredstev nikakor ne morejo pridobiti. Po stališču Ustavnega sodišča iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do pritožbe (25. člena Ustave) ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo. Pravkar omenjeni ustavni pravici prepovedujeta sodišču sprejeti tako razlago zakona, ki bi za stranko pomenila nepremostljivo stroškovno oviro za njeno dejansko in učinkovito izvrševanje. Pritožnica to v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da glede na predhodno ugotovljene okoliščine v konkretnem primeru o nepremostljivih ovirah za uveljavljanje pravice do sodnega varstva ni mogoče govoriti.

17. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Prim. II Cpg 468/2020 z dne 18. 9. 2020. 2 Prim. VSL sklep V Cpg 750/2020 z dne 21. 12. 2020. 3 Prim. VSL sklep I Cpg 384/2020 z dne 26. 8. 2020. 4 Kaj razume tožena stranka pod pojmom „glavnica“, pritožbeno sodišče ne more razbrati iz obravnavane pritožbe, glede na obrazložitev prvostopenjskega sodišča in obravnavano odločitev pa sicer meni, da gre za višino dolžne sodne takse za pritožbeni postopek.