Jedro

ZTPDR v 3. odst. 60. čl. kogentno določa, da traja mandat disciplinske komisiji dve leti. Delodajalec je na to vezan in ne more svobodno podaljšati mandata komisiji. Če je v disciplinskem postopku odločala komisija, kateri je mandat že potekel, je podana bistvena kršitev določb postopka, katere ni več mogoče sanirati v sodnem postopku, izrečeni disciplinski ukrep pa je nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo: "1. Ugotovi se, da sta sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 20.9.1996 opr. št. 3798/96 v zvezi s sklepom v.d. generalnega direktorja št. 3690/96 z dne 13.8.1996 in komisije za varstvo pravic delavcev z dne 24.10.1996 opr. št. 3875/96 nezakonita in se v celoti razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati razliko v plači za čas od 13.8.1996 do vključno 12.11.1996, ki predstavlja razliko med zneskom nadomestila, ki ga je tožnik prejel za čas začasne odstranitve z dela pri toženi stranki in tožnikovo plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal poln delovni čas z vsemi dodatki in sicer: - 25.509,99 SIT za mesec avgust 1996 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.09.1996 do plačila, - 46.125,00 SIT za mesec september 1996 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1996 do plačila, - 43.623,50 SIT za mesec oktober 1996 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1996 do plačila in - 17.403,00 SIT za mesec november 1996 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1996 do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo".

Obenem pa je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe glede preostalega dela zahtevka ustavi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 169.410,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je tožena stranka s sklepom z dne 29.1.1993 podaljšala mandat disciplinski komisiji. Jasno pa izhaja iz tega sklepa, da je skupščina tožene stranke določila mandat 4 leta članom disciplinske komisije. Sodišče prve stopnje si je nadalje vzelo pravico, da ugotavlja prenehanje mandata disciplinskim organom, ko ugotavlja, da je ob upoštevanju 60. čl. ZTPDR mandat disciplinske komisije prenehal dne 22.4.1995 in predsedniku senata 24.6.1996. Tako si je sodišče vzelo pravico odvzeti mandat disciplinski komisiji ne glede, da je bila veljavno izvoljena za dobo 4 let. S tem je seveda prekoračilo svojo zakonsko določeno stvarno pristojnost. Tako stališče pomeni novost v sodni praksi, ki je ni mogoče sprejeti, saj se delovna sodišča do sedaj niso spuščala v način izvolitev disciplinskih organov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o ugoditvi tožnikovemu zahtevku dejansko in pravno prepričljivo obrazložilo in s tako obrazložitvijo tudi soglaša v celoti pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da traja mandat disciplinske komisije dve leti, v skladu s 3. odst. 60. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Zakon torej prepušča avtonomni odločitvi delodajalca, da določi število članov disciplinske komisije, pri čemer predpisuje minimalno število članov in njihovih namestnikov, obligatorno pa določa trajanje njihovega mandata, ki pa ga delodajalec ne more podaljšati oz. vročiti daljši mandat. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je potekel mandat članom disciplinske komisije dne 22.4.1995, predsedniku senata pa 24.6.1996. V času vodenja disciplinskega postopka zoper tožnika niso imeli člani disciplinske komisije, pa tudi ne predsednica senata, več mandata, ker jim je že potekel. Taka kršitev pa predstavlja bistveno kršitev določb disciplinskega postopka, katere ni mogoče sanirati v sodnem postopku.

Na take bistvene kršitve disciplinskega postopka pa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, zato sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojo stvarno pristojnost, pa tudi ne tožbeni zahtevek, kot to pravno zmotno trdi pritožba. Zato niso ostale pritožbene navedbe utemeljene, pa tudi ne bistvene za zakonito izdajo sodne odločbe. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).