Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tehtno pojasnilo, zakaj so dokazi, ki jih je oškodovana družba pridobila s pregledom zasebne elektronske pošte na telefonu, ki je bil last oškodovane družbe in ga je obdolženi B.F. uporabljal v času trajanja delovnega razmerja, dopustni, čeprav za to ni imela njegovega soglasja. Ugotovilo je namreč, da je bilo s pregledom zasebne elektronske pošte poseženo v zasebnost obdolženega F. ter v pravico do komunikacijske in informacijske zasebnosti, vendar pa nato zaključilo, da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo. Nadalje je povsem ustrezno opravilo test sorazmernosti, kjer je tehtalo med pomenom in nevarnostjo kršitve z vidika obdolženih F. in L. na eni strani in pravicami oškodovane družbe A. d.o.o. ter njenem interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic in premoženja na drugi strani. Po opravljeni presoji je utemeljeno zaključilo, da je bil interes oškodovane družbe A. d.o.o., ne glede na kršitev pravice do komunikacijske in informacijske zasebnosti obdolžencev, močnejši. Oškodovana družba namreč ni izvajala nadzora in zbirala osebnih podatkov, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je šele po obvestilu zaposlenega A.S., ki je naključno vpogledal v aplikacijo Gmail, preko službenega telefona pregledala podatke elektronske pošte obdolženega F. Pri tem ne gre prezreti, da je oškodovana družba tako ravnala po prenehanju delovnega razmerja obdolženega F., in sicer v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja obdolženih F. in L. zoper njo. Po obrazloženem in upoštevaje, da je oškodovana družba h kazenski ovadbi predložila le podatke, ki se nanašajo na oškodovano družbo (ne pa tudi drugih zasebnih sporočil obdolženega B. F.), s čimer je zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, posredovanje teh dokazov policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca, saj sicer oškodovana družba organom pregona ne bi mogla podati kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe, ne gre za nezakonit dokaz. Poročilo detektivke, ki jo je angažirala oškodovana družba, namreč ni listina oziroma dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa, ker detektiv ne zbira informacij v skladu z določilom 148. člena ZKP. Uporaba dokaznega gradiva, ki ga pridobi detektiv pri opravljanju svoje dejavnosti je dopustna, če je gradivo pridobljeno na zakonit način, kot je to bilo v obravnavani zadevi, torej v mejah, ki jih dopušča ZDD-1.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega B.F. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 22241/2019 z dne 12. 2. 2020, na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predloga za izločitev dokazov obdolžencev B.F. in B.L. z dne 28. 1. 2020, zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženega B.F. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve človekovih pravic, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči v skladu s pritožbenimi navedbami oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornika je bil poseg v zasebnost, ki ga je opravil A.S. ob pregledu telefona, nesorazmeren in nezakonit do te mere, da oškodovana družba dokazov ne bi smela posredovati policiji. Sodišče prve stopnje je namreč napačno in presplošno opravilo test sorazmernosti, ki ga mora opraviti v primeru kolizije dveh ali več človekovih pravic, ki jih zagotavljajo Ustava RS in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Nadalje zagovornik še navaja, da je obdolženi B.F. povsem upravičeno pričakoval zasebnost v zvezi z elektronsko pošto, saj kot delavec nikoli ni bil seznanjen z nobenimi pravili delodajalca, niti mu ni bila prepovedana uporaba službenega telefona v zasebne namene. Gre torej za nezakonito pridobljene dokaze, ki jih je potrebno izločiti.

5. Pomisleki in stališča, ki jih zagovornik navaja v pritožbi, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da pravica do zasebnosti (kot tudi druge človekove pravice) ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih oseb in v primerih, ki jih določa Ustava RS (tretji odstavek 15. člena) in je koncept pričakovane pravice tisti, ki daje odgovor na vprašanje, v katerih primerih je treba zasebnosti zagotoviti pravno varstvo. V skladu s tem konceptom, bo lahko predmet varstva tisto, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, vse dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in bo to pričakovanje tudi objektivno opravičljivo. Pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, ko stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je ob upoštevanju načela sorazmernosti, treba dati prednost. Na splošno namreč velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih oseb.1 Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tehtno pojasnilo, zakaj so dokazi, ki jih je oškodovana družba pridobila s pregledom zasebne elektronske pošte na telefonu, ki je bil last oškodovane družbe in ga je obdolženi B.F. uporabljal v času trajanja delovnega razmerja, dopustni, čeprav za to ni imela njegovega soglasja. Ugotovilo je namreč, da je bilo s pregledom zasebne elektronske pošte poseženo v zasebnost obdolženega F. ter v pravico do komunikacijske in informacijske zasebnosti, vendar pa nato zaključilo, da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo. Nadalje je povsem ustrezno opravilo test sorazmernosti, kjer je tehtalo med pomenom in nevarnostjo kršitve z vidika obdolženih F. in L. na eni strani in pravicami oškodovane družbe A. d.o.o. ter njenem interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic in premoženja na drugi strani. Po opravljeni presoji je utemeljeno zaključilo, da je bil interes oškodovane družbe A. d.o.o., ne glede na kršitev pravice do komunikacijske in informacijske zasebnosti obdolžencev, močnejši. Oškodovana družba namreč ni izvajala nadzora in zbirala osebnih podatkov, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je šele po obvestilu zaposlenega A.S., ki je naključno vpogledal v aplikacijo Gmail, preko službenega telefona pregledala podatke elektronske pošte obdolženega F. Pri tem ne gre prezreti, da je oškodovana družba tako ravnala po prenehanju delovnega razmerja obdolženega F., in sicer v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja obdolženih F. in L. zoper njo. Na podlagi navedenega je poudariti, da se je stopnja pričakovane zasebnosti obdolženega B.F. dodatno zmanjšala, kot to pravilno izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, ko je obdolženec po prenehanju delovnega razmerja telefon prepustil v nadaljnjo posest in uporabo oškodovani družbi, pred tem pa očitno ni poskrbel za odjavo svojega Gmail računa iz aplikacije Gmail na službenem telefonu. Tega ni storil in torej sam ni poskrbel za zavarovanje ustavnih pravic, za katere sedaj v pritožbi zatrjuje, da so mu bile kršene in so razlog za izločitev dokazov, čemur pa kot že navedeno ni moč pritrditi. V obravnavani zadevi je namreč ena od bistvenih okoliščin tudi dejstvo, da teh dokazov (zasebna elektronska pošta) ni pridobila policija ali drug oblastni organ, ampak gospodarska družba, tj. zasebnik – bivši delodajalec obdolženega B.F. Ravno to, da je dokaze pridobil zasebnik, pa je pomemben razlikovalni element, saj je izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem sredstvo, ki ščiti obdolženca pred neutemeljenimi posegi državnih organov.

6. Po obrazloženem in upoštevaje, da je oškodovana družba h kazenski ovadbi predložila le podatke, ki se nanašajo na oškodovano družbo (ne pa tudi drugih zasebnih sporočil obdolženega B.F.), s čimer je zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, posredovanje teh dokazov policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca, saj sicer oškodovana družba organom pregona ne bi mogla podati kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe, ne gre za nezakonit dokaz. V okoliščinah obravnavane zadeve je zato potrebno v koliziji pravic do zasebnosti, na eni strani in pravice do zasebne lastnine oškodovane družbe na drugi strani, dati prednost slednji, pri čemer pa ni odločilno kakšna škoda je oškodovani družbi nastala, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Vprašanje obstoja posameznih znakov očitanega kaznivega dejanja je namreč stvar presoje, ki bo opravljena po izvedenem dokaznem postopku in ne more biti predmet odločanja v tej fazi postopka.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko vztraja pri predlogu za izločitev poročila detektivke P.K.H. (v nadaljevanju detektivka), ki ga ocenjuje kot nezakonit dokaz. Glede poročila detektivke je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti, in to v izpodbijanem sklepu argumentirano pojasnilo v točkah 18 – 20. Oceni prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in se v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopnega sklepa. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno dodati zgolj to, da je oškodovana družba angažirala detektivko, ki je dejavnost izvajala skladno z določbami Zakona o detektivski dejavnosti (v nadaljevanju ZDD-1). Gradivo je zbirala na javnih krajih, pred pričetkom predkazenskega postopka, pri čemer obdolženca ni obravnavala kot osumljenca. Detektivske dejavnosti torej ni opravljala v vlogi represivnega državnega organa oziroma z namenom odkrivanja storitve kaznivega dejanja, temveč je t.i. poizvedovalno dejavnost opravljala izključno za potrebe in po naročilu oškodovane družbe. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o neizločitvi poročila detektivke pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da obdolženi L. v času nadzora detektivke ni bil več zaposlen pri oškodovani družbi. Poročilo detektivke, ki jo je angažirala oškodovana družba, namreč ni listina oziroma dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa, ker detektiv ne zbira informacij v skladu z določilom 148. člena ZKP. Uporaba dokaznega gradiva, ki ga pridobi detektiv pri opravljanju svoje dejavnosti je dopustna, če je gradivo pridobljeno na zakonit način, kot je to bilo v obravnavani zadevi, torej v mejah, ki jih dopušča ZDD-1. 8. Glede pritožbenih navedb, kjer zagovornik navaja in povzema številne sodne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice ter skuša njihove odločitve aplicirati na obravnavano zadevo, pa je dodati le, da gre v obravnavani zadevi za popolnoma drugačno dejansko stanje, ki ga ni mogoče primerjati z v pritožbi navedenimi odločbami.

9. Po obrazloženem in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Primerjaj sodba VSRS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017, sodba VSRS I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, sodba VSRS I Ips 63358/2010 z dne 4. 10. 2012.