Jedro

Odškodninska odgovornost za škodo, nastalo zaradi zdrsa snega s streh, ni urejena s posebnimi predpisi. Zato je potrebno odgovornost za tako škodo presojati po pravilih civilnega (odškodninskega) prava - torej po 154. in naslednjih členih ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v ponovno sojenje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženke v obsegu 3/5 za škodo, ki je tožniku nastala zaradi zrušenja snega s strehe pritlične stavbe. Toženkin del odgovornosti je oprlo na določbi 172. in 170. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in ugotovilo izključno odgovornost toženke, ki jo je opredelilo za objektivno na podlagi pravnega pravila paragrafa 1318 ODZ.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je toženka vložila revizijo. V njej je opozorila, da je spadal tožnik med poveljujoči kader, ki je bil obveščen o nevarnosti zdrsa snega s strehe. Tožnik je bil na dan škodnega dogodka dežuren in zato dolžan opozoriti na konkretne nevarnosti. Sodišče ni konkretiziralo meril za uporabo pravila paragrafa 1318 ODZ. Tožnik je bil dolžan kot dežurni v vojašnici opozoriti na konkretno nevarnost zdrsa snega. Zato je bil primarno sam odgovoren za sporni dogodek. Kot dežurni čete in kot izkušen poklicni podčastnik, bi moral glede na predhodna obvestila o potencialni nevarnosti zdrsa snega ustrezno ukrepati. Na konkretno nevarnost bi moral opozoriti tudi nadrejene. Ob takem stanju je izključno sam odgovoren za nezgodo, nedvomno pa vsaj v pretežni meri.

V odgovoru na revizijo je tožnik predlagal, da se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije, ki mu je bila revizija vročena, se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje okolnosti: - dne 14.2.1999 se je na tožnika zrušil sneg s strehe pritlične stavbe, v kateri je bila telovadnica, - tožnik je bil tega dne (nedelja) dežurni v četi, - dan pred tem je snežilo, snega je zapadlo okoli pol metra, poveljniški kader v vojašnici pa je bil obveščen o nevarnosti zdrsa snega s streh, - na nevarnost kot je bila obravnavana, mora opozoriti ne le dežurni čete, pač pa vsak pripadnik oboroženih enot v vojašnici, - toženka bi lahko preprečila zdrs snega s streh, če bi namestila snegolove.

Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana delna odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo na podlagi določb 170. in 172. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in ugodilo tožnikovi pritožbi, pri čemer je presodilo, da je toženka objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo na podlagi pravnega pravila paragrafa 1318 ODZ.

Pravno pravilo paragrafa 1318 ODZ se glasi: Ako je kdo poškodovan s tem, da nevarno obešena ali postavljena stvar nanj pade ali da se iz kakšnega stanovanja kaj vrže ali izlije, je odgovoren za škodo tisti, iz čigar stanovanja se je kaj vrglo ali izlilo ali je stvar padla. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodna praksa na navedeno pravno pravilo opirala odgovornost imetnikov stanovanj, če je škoda tretjemu (oškodovancu) nastala zato, ker je iz stanovanja padla kakšna stvar ali se je iz njega vrgla. Na to pravilo se ni opirala odškodninska odgovornost lastnikov stavb, če je prišlo do škode zaradi zdrsa snega s stavb. Takšni sta glede uporabe tega pravila in pravila paragrafa 1319 ODZ tudi stališči pravne teorije in sodne prakse na pravnem področju, kjer ODZ velja še kot pozitivno pravo (Republika Avstrija; primerjaj: Dittrich/Tades, ABGB, 34. Aufl., Wien 1994). Na navedenem pravnem področju se je obravnavala odgovornost za škodo, nastalo zaradi snega, zrušenega s streh, po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti t.j. po pravilu paragrafa 1295 ODZ. Opisano pravno stanje tako ne potrjuje v izpodbijani sodbi navedenega pravnega stališča sodišča druge stopnje.

Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni utemeljilo še s kakšnimi drugimi pravnimi razlogi. Ker je njegovo pravno stališče po presoji revizijskega sodišča materialnopravno zmotno in ker pritožbeno sodišče v posledici materialnopravno zmotne presoje spora ni ocenjevalo toženkinih pritožbenih izvajanj, ki zadevajo tako dejanska kot ostala pravna vprašanja spora, niso bili podani pogoji za spremembo izpodbijane sodbe v revizijskem postopku. Revizijsko sodišče je moralo zato izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odškodninska odgovornost za take škodne dogodke kot je obravnavani, ni bila urejena s posebnimi predpisi. Zato bo potrebno odločiti na podlagi splošnih določb Zakona o obligacijskih razmerjih o odškodninski odgovornosti t.j. 154. in naslednjih členov ZOR. Naloga sodišča druge stopnje bo, da v postopku na prvi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje in s tem v zvezi uveljavljene pritožbene razloge, preizkusi v celoti kot to določa 350. člen ZPP ter nato ponovno odloči o pritožbah obeh pravdnih strank.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.