Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je odpoved podala zato, ker se je v oktobru 2015 na podlagi poslovnih izidov v 2015 odločila racionalizirati stroške poslovanja in je sprejela odločitev o ukinitvi nepotrebnih delovnih mest. Nato je tudi formalno ukinila delovno mesto vodja logistike. Kljub prenehanju delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se tožnik zavzema za pravice po pogodbi o zaposlitvi, ki pa niso vezane na takšno prenehanje delovnega razmerja, ampak na odpoklic, do katerega pa ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek delno ustavi. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2015 nezakonita, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženi stranki kot vodja logistike za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu plačati plače v bruto višini 2.992,50 EUR. Zavrnilo je zahtevek, da mu je dolžna plačati nadure, nadomestilo za neizkoriščen letni dopust in nagrado oziroma božičnico v skupni višini 10.960,87 EUR bruto, glede tega odvesti davke in prispevke ter plačati zakonske zamudne obresti, izhajajoč iz naslednjih bruto zneskov in datumov: 3.419,52 EUR od 15. 7. 2014, 2.279,68 EUR od 15. 7. 2015, 1.709,76 EUR od 2. 12. 2015, 2.651,91 EUR od 20. 12. 2015, 900,00 EUR od 20. 12. 2015. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo premij 89,76 EUR neto mesečno od decembra 2015 dalje ter tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od 21. 12. 2015 do 13. 1. 2016 od 1.196,81 EUR. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino 10.194,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.997,50 EUR od 20. 12. 2015 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od 1.196,81 EUR. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek v zvezi z neizplačanimi mesečnimi plačami v višini 2.992,50 EUR neto ter prav tako tudi podredni zahtevek glede izplačila 10.960,87 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, navedenih zgoraj. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti 2.635,54 EUR v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno razsodilo, da mu poleg že plačane odpravnine 1.196,81 EUR ne pripada še odpravnina 8.997,50 EUR neto (ali bruto) po drugem odstavku 15. člena pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je napačno razsodilo, da mu ne pripada plačilo za neizkoriščen letni dopust v letu 2015 v višini 1.709,76 EUR neto (ali bruto). Do obojega je upravičen po 15. členu pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je sodišče razsodilo, da je bila odpoved iz poslovnega razloga zakonita, mu pripada tudi razlika odpravnine oziroma višja odpravnina od zakonske. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni imel statusa vodilnega delavca, čeprav je tako izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik ni bil vodstveni delavec, med odpovedjo in odpoklicem ni nobene razlike. S pogodbo si je tožnik izgovoril višjo odpravnino, kot mu gre po ZDR-1. Tožnik je bil ves čas od podpisa pogodbe o zaposlitvi prepričan, da je upravičen do višje odpravnine ne glede na način prenehanja delovnega razmerja. Meni, da bi se tožena stranka lahko izognila plačilu dogovorjene odpravnine le v primeru, če bi tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas za drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, česar ni storila, tako da je ta pogoj izpolnjen. Neveljaven bi bil dogovor o višini odpravnine, ki je nižja od zakonsko določene, ne pa tudi dogovor glede višje odpravnine od zakonsko določene. Sodišče je napačno zavrnilo zahtevek za višjo odpravnino z razlogovanjem, da ni šlo za odpoklic, ampak za redno odpoved iz poslovnega razloga. Pogodbo je pripravila tožena stranka, zato bi jo bilo potrebno razlagati tožniku v korist. Če se nečesa iz pogodbe ne da izpolniti, potem je potrebno po drugem odstavku 60. člena OZ šteti, da je pogoj nezapisan oziroma neobstoječ in da zaradi tega pripada tožniku odpravnina tudi v primeru odpovedi. Iz istih razlogov je sodišče napačno odločilo tudi to, da ni utemeljen zahtevek iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta v letu 2015. Iz pogodbe o zaposlitvi za A.A. iz leta 2015 izhaja spremenjeno besedilo pogodbe o zaposlitvi v členih 1, 2 in 16. V 16. členu je npr. določeno, da je v primeru odpovedi iz poslovnega razloga upravičen do odpravnine po ZDR-1. Takšnega določila tožnikova pogodba ne vsebuje, kar dokazuje, da je bila glede tega nejasna in je bil upravičeno prepričan, da mu v vsakem primeru prenehanja delovnega razmerja pripada višja odpravnina. Tudi tožena stranka je to nejasnost pojasnila - da je začela tako postopati zato, da ne bi bilo dvoma glede odpravnine. Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke ni opredelilo, pa bi se moralo in je zato podana bistvena kršitev postopka po členu 339/13 ZPP. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je toženi stranki glede pripravljalne vloge z dne 15. 9. 2016 napačno priznalo 300 točk namesto 50 točk, saj niti ne gre za pripravljalno vlogo, temveč za dokazni predlog. Tožena stranka je s to vlogo zgolj predložila listine, ki jih je zahtevalo sodišče od nje na naroku, ni šlo za nove navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da se zahtevku v spornem obsegu ugodi oziroma, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da tožnik dejansko izpodbija oziroma se ne strinja le s tistim delom odločitve, ki se nanaša na odpravnino ter odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2015. Oboje je tožnik primarno vtoževal v bruto, podredno v neto znesku – četudi utegne iz pritožbenih navedb izhajati obratno, saj se tožnik zavzema predvsem za neto izplačila. Vendar pa slednje niti ni bistveno, saj oba zahtevka že po temelju nista utemeljena. Tožnik namreč tudi v pritožbenem postopku neutemeljeno vztraja pri tem, da podlago za ugoditev navedenima spornima zahtevkoma predstavlja 15. člen pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi t. i. individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2013 na delovnem mestu vodja logistike. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik dejansko ni imel statusa vodilnega delavca v smislu 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), četudi je bilo tako navedeno v sami pogodbi o zaposlitvi. Tožnik tej ugotovitvi sodišča prve stopnje niti ne nasprotuje, pač pa ji nasprotuje tožena stranka, vendar kot sama navaja v odgovoru na tožbo, v zvezi s tem niti nima več pravnega interesa, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

8. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 11. 2015. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je ta odpovedni razlog podan, če gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Kot nakazano, pritožba ne vsebuje navedb zoper stališče sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednega razloga oziroma zoper odločitev o zakonitosti odpovedi. Tožena stranka je odpoved podala zato, ker se je v oktobru 2015 na podlagi poslovnih izidov v 2015 odločila racionalizirati stroške poslovanja in je sprejela odločitev o ukinitvi nepotrebnih delovnih mest. Nato je tudi formalno ukinila delovno mesto vodja logistike. Kljub prenehanju delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se tožnik zavzema za pravice po pogodbi o zaposlitvi, ki pa niso vezane na takšno prenehanje delovnega razmerja, ampak na odpoklic, do katerega pa ni prišlo.

9. Člen 15 pogodbe določa, da pogodbeni stranki soglašata, da lahko družba kadarkoli odpokliče tožnika z vodstvenega delovnega mesta vodja logistike, zaradi česar se s tem trenutkom razveže ta individualna pogodba o zaposlitvi in je družba v tem primeru dolžna tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas za drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji in vrsti izobrazbe (prvi odstavek). Če družba ne ponudi tožniku delovnega mesta v skladu s tem prejšnjim odstavkom, mu je dolžna zagotoviti plačano odsotnost z dela v trajanju 30 dni in odpravnino, ki se izračuna na način, da je upravičen do odpravnine, določene z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, povečano za tri povprečne plače, ki jih je prejel v zadnjih treh mesecih pred razvezo pogodbe (drugi odstavek). V tem primeru se šteje, da ta pogodba avtomatično preneha veljati po poteku 30 dni od obvestila družbe, da tožniku ne more ponuditi nove ustrezne pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek). V zvezi z navedenim členom je tudi drugi odstavek 2. člena iste pogodbe, po katerem je tožena stranka v primeru odločitve o odpoklicu in s tem povezano razvezo pogodbe dolžna tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas za drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji in vrsti njegove izobrazbe. Če mu tega ne more ponuditi, mu je dolžna izplačati odpravnino po drugem odstavku 15. člena.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da so navedena pogodbena določila glede možnosti in posledic odpoklica v nasprotju z moralo in s splošnimi predpisi civilnega prava. Sicer pa tudi, če bi držalo, da so določila v nasprotju z moralo ali kogentnimi predpisi, to ne bi moglo imeti za posledico, da je določba 15. člena pogodbe zavezujoča, ampak ravno nasprotno.

11. V določilih pogodbe in ugotovitvah sodišča prve stopnje ni podlage za zaključek, da je tožnik do navedene pogodbene odpravnine (ki je višja od odpravnine za redno odpoved iz poslovnega razloga po 108. členu ZDR-1) upravičen v vsakem primeru, ko mu preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tožniku v posledici načina, na katerega mu je prenehalo delovno razmerje, ne pripada odpravnina po 15. členu pogodbe o zaposlitvi. Iz istega razloga tožnik ne more biti upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v času teka odpovednega roka pokoristil letni dopust za leto 2015. Zgolj s sklicevanjem na določbo 15. člena pogodbe glede 30-dnevne plačane odsotnosti z dela v primeru odpoklica, do katerega pa ni prišlo, tožnik s pritožbo ne more uspeti.

12. Glede na okoliščine primera ni podlage za razlogovanje, da je tožnik do višje pogodbeno dogovorjene odpravnine upravičen ne glede na način prenehanja delovnega razmerja.

13. Prav tako ne drži, da je tožnik upravičen do pravic po 15. členu pogodbe že zgolj zato, ker naj odpoklic niti ne bi bil mogoč. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na drugi odstavek 60. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem je pogodba, sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, nična, nemogoč razvezen pogoj pa se šteje za neobstoječega. Sporno možnost odpoklica pritožba očitno ocenjuje kot neobstoječi pogoj za priznanje odpravnine in dodatnih plačanih dni odsotnosti z dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pa ni pravilno razlogovanje. Prav tako odpoklic ni bil edini možni način prenehanja pogodbe, da bi ga bilo eventualno mogoče šteti kot nemogoč razvezni pogoj. Po 59. členu OZ je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. Če je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, preneha veljati, če se pogoj izpolni. Ker gre torej za ureditev v zvezi z vprašanjem možnega prenehanja veljavnosti pogodbe, predlagana uporaba drugega odstavka 60. člena OZ v zvezi s 15. členom pogodbe glede vprašanja odpravnine ter plačanih 30 dni ne pride v poštev.

14. Tožnik se v pritožbi glede pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena s A.A., nejasno sklicuje na bistveno kršitev postopka po členu 339/13 ZPP. Točka 13 drugega odstavka 339. člena ZPP se namreč nanaša na izključitev javnosti glavne obravnave, česar pa tožnik ne problematizira, ampak se v zvezi z očitano postopkovno kršitvijo sklicuje na to, da je bila vsebina pogodbe, ki je bila leta 2015 sklenjena s A.A., glede spornih določil drugačna kot njegova - da je bilo npr. v 16. členu sodelavčeve pogodbe določeno, da je v primeru odpovedi iz poslovnega razloga upravičen do odpravnine po ZDR-1, medtem ko tožnikova pogodba takšnega določila ne vsebuje. To naj bi dokazovalo, da je bil zaradi nejasnosti njegovih pogodbenih določil utemeljeno prepričan, da mu v vsakem primeru prenehanja delovnega razmerja pripada odpravnina po 15. členu pogodbe. Tudi tožena stranka je pojasnila, da je tako začela postopati ravno zato, da ne bi bilo dvoma glede odpravnine. Pritožba poudarja, da se sodišče prve stopnje do teh navedb, ni opredelilo, pa bi se moralo in da je zato podana bistvena kršitev postopka po členu 339/13 ZPP.

15. Po vsebini to kaže na uveljavljanje kršitve po 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni utemeljen. Ne gre namreč za odločilne okoliščine spora, o katerih bi se sodišče moralo posebej izjaviti oziroma jih obrazložiti. Sklicevanje na sodelavčevo pogodbeno določilo, ki je nenazadnje celo prepis jasne zakonske odločbe o tem, da je delavec v primeru redne odpovedi iz poslovnega razloga upravičen do odpravnine po zakonu, ni pomembno za odločitev v tožnikovem primeru, kjer gre za vprašanje, ali je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga šteti za odpoklic. Ker to ne drži, določila iz 15. člena pogodbe, vezana na odpoklic, niso uporabljiva.

16. Tudi to, da je pogodbo pripravila tožena stranka, samo po sebi ne daje podlage za zaključek, da bi treba pogodbena določila razlagati tožniku v korist na takšen način, kot uveljavlja v tem sporu.

17. Glede ostale odločitve sodišča prve stopnje (iz naslova denarnih terjatev) pritožba ne vsebuje nobenih navedb. Pritožbeno sodišče tako v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in se tudi strinja z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi.

18. Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. V zvezi z vlogo z dne 15. 9. 2016, ki jo izpostavlja v pritožbi, s katero je tožena stranka na poziv sodišča predložila listinske dokaze, ni šlo le za dokazni predlog, ampak za obrazloženo pripravljalno vlogo. Zato po določilih Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2015 in nasl.) ni podlage za znižanje priznane nagrade za sestavo te vloge s 300 na 50 točk. 19. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker v sporu ni uspel, tožena stranka zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev o pritožbi (154., 155., in 165. člen ZPP).