Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti, razen zatrjevanja, da je bil obsojenec za enako dejavnost že spoznan za krivega z dvema sodbama, vlagatelj ne navaja, katera posamezna izvršitvena dejanja v okviru kolektivnega kaznivega dejanja glede na čas storitve sodijo v časovni okvir že razsojene stvari, niti ne dejstev in okoliščin na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre v obravnavanem primeru za isti historični dogodek. Sodišče pa glede na razlago 424. člena ZKP ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, ki je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega S. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi določilo dve leti zapora. Nato mu je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 ob upoštevanju: - kazni treh mesecev zapora izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 23381/2011 z dne 5. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 23381/2011 z dne 18. 4. 2012; - enotne kazni devetih let zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 8466/2011 z dne 16. 2. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 8466/2011 z dne 27. 6. 2012; - kazni štirih mesecev zapora ter trideset dnevnih zneskov denarne kazni, to je 1.053,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v dvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, izrečenih s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 95767/2010 z dne 1. 3. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 95767/2010 z dne 5. 9. 2012 in kazni dveh let zapora po v tem postopku izpodbijani sodbi, po določilih drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enajst let zapora ter trideset dnevnih zneskov denarne kazni, to je 1.053,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v dvajsetih zaporednih mesečnih obrokih.

Po prvem odstavku 55. člena in prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo: - čas odvzema prostosti in pripora od 1. 3. 2011 od 17.52 ure dalje ter del že prestane kazni v sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 8466/2011; - čas odvzema prostosti in pripora od 28. 12. 2009 od 19.50 ure do 29. 1. 2010 do 12.00 ure.

Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obsojencu vzelo zasežene prepovedane droge. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obsojencu vzelo zasežene mobilne telefonske aparate znamke LG, Samsung in Nokia ter elektronsko tehtnico. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 mu je naložilo v plačilo znesek 1.125,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Po prvem odstavku 97. člena ZKP pa obremenjuje nagrada in potrebni izdatki obsojencu po uradni dolžnosti postavljenih zagovornik proračun.

2. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu S. J. določeno kazen zvišalo na pet let zapora, nakar mu je na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 ob upoštevanju že pravnomočnih sodb, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, po določilih drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen petnajst let in deset mesecev zapora ter trideset dnevnih zneskov denarne kazni, to je 1.053,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v dvajsetih zaporednih mesečnih obrokih. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da naj bi šlo za v tem postopku obravnavanem ravnanju obsojenca za že razsojeno stvar, ki ponovnega sojenja ne dopušča. Zato predlaga spremembo prvostopenjske sodbe ter razveljavitev drugostopenjske sodbe.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je na navedbe zagovornika o kršitvi načela ne bis in idem relevantno odgovorilo že višje sodišče v sklepu II Kp 51642/2012 z dne 28. 3. 2013, s katerim je na pritožbo okrožne državne tožilke razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici, na ta odgovor se utemeljeno sklicujeta okrožno in višje sodišče v izpodbijanih sodbah v ponovljenem postopku. Višje sodišče v Kopru je v omenjenem sklepu med drugim zapisalo, da se dejanje po v tem postopku obravnavani obtožbi morebiti časovno prekriva le z enim izvršitvenim dejanjem po pravnomočni sodbi I K 8466/2011, ki pa je glede na kriminalno količino po predmetni obtožbi skoraj zanemarljivo. Pri presoji načela že razsojene stvari pri dejanjih, kot so kolektivno ali nadaljevano kaznivo dejanje, namreč ni bistvena le okoliščina, kdaj se kaznivo dejanje šteje za dokončano, temveč je pri tem potrebno upoštevati tudi posamezna izvršitvena dejanja, torej ali dejanja po obtožbi glede na čas storitve sodijo v časovni okvir že razsojene stvari.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik. S stališčem vrhovnega državnega tožilca se ne strinja. Meni, da gre v obravnavanem primeru za nepotrebno neetično ravnanje, saj izpodbijana sodba obravnava ravnanja, za katera se je v trenutku sojenja v predhodni zadevi že vedelo.

B.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki je z izjemo privilegija pridruženja - beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člena ZKP) in pooblastila sodišču, da v določenih primerih po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev (427. člen ZKP), izključno v rokah strank. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona preko zahtevka vložnika, saj ga ne veže načelo oficialnosti.

7. Meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa torej vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, ter z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, je popolnoma jasno, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve je sodišče vezano le toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljenimi razlogi. Sodišče namreč tudi takrat, kadar je predlog zahteve napačno formuliran, če zahtevi ugodi, sprejme odločitev, ki je ob upoštevanju razloga zahteve, ki je bil utemeljen, v skladu z zakonom.

8. Določba prvega odstavka 424. člena ZKP je jasna glede dispozicije strank, ni pa povsem določna glede vprašanja, na kakšen način naj se vložnik sklicuje na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odločilo. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj zato, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo(1).

9. V zelo skopih in posplošenih izvajanjih obsojenčev zagovornik uveljavlja, da gre v obravnavanem primeru za že razsojeno stvar. Navaja, da predstavlja zaradi prekrivajočega se obdobja obsojenčevega delovanja, torej ukvarjanja s prepovedanimi drogami in njegovega enakega načina, kot ga je sodišče zanj ugotovilo že v sodbah I K 1813/2009 z dne 18. 2. 2010, ki je postala pravnomočna 28. 2. 2011 in I K 8466/2011 z dne 16. 2. 2012, ki je postala pravnomočna 26. 7. 2012, njegovo tokrat inkriminirano ravnanje, del enega samega dejanja, za katerega je bil z navedenima sodbama že obsojen.

10. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe (točka 7) ter obrazložitve prvostopenjske sodbe (točka 24) izhaja, da se sodišči v zvezi z obsojenčevim očitkom, da gre za v tem postopku obravnavanem dejanju obsojenca za že razsojeno stvar, ki ponovnega sojenja ne dopušča, sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 51642/2012 z dne 28. 3. 2014, s katerim je to sodišče razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka z dne 11. 10. 2012. Pri presoji načela že razsojene stvari pri dejanjih, kot so kolektivna ali nadaljevano kaznivo dejanje po stališču višjega sodišča v navedenem sklepu ni bistvena le okoliščina, kdaj se kaznivo dejanje šteje za dokončano, temveč je pri tem potrebno upoštevati tudi posamezna izvršitvena dejanja, torej ali dejanja po obtožbi glede na čas storitve sodijo v časovni okvir že razsojene stvari.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča navedbam obsojenčevega zagovornika, da gre v izpodbijani pravnomočni sodbi pri obsodbi obsojenca za kolektivno kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za kršitev pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ni mogoče pritrditi.

12. Načelo ne bis in idem je ustavno varovana človekova pravica (31. člen Ustave RS), ki prepoveduje pregon, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to temelji na dejstvih, ki so identična, a v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen, bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. Pomeni, da sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, za katerega že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat. Ustavne zahteve, ki izhajajo iz 31. člena Ustave RS upošteva tudi ZKP, ki v prvem odstavku 10. člena vsebinsko povzema 31. člen Ustave RS (načelo zakonitosti). Po navedeni zakonski določbi ne sme biti nihče preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena.

13. Namen določbe 31. člena Ustave RS je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka. Tudi odločbe Vrhovnega sodišča utemeljujejo stališče, da se ustavna prepoved ponovnega sojenja nanaša na isti historični dogodek, kot konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je po stališču Vrhovnega sodišča v odločbi I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem (oziroma kolektivnem) kaznivem dejanju, ki se nanaša na isto časovno obdobje, ter je zato kasnejši pregon zanje izključen.

14. V obravnavani zadevi pa takšne povezave med obravnavanim kaznivim dejanjem ter kaznivima dejanjema po pravnomočnih sodbah I K 8466/2011 ter K 1813/2009 po presoji Vrhovnega sodišča vložnik ni izkazal. V zahtevi za varstvo zakonitosti razen zatrjevanja, da je bil obsojenec za enako dejavnost spoznan za krivega že z omenjenima sodbama, ne navaja, katera posamezna izvršitvena dejanja glede na čas storitve sodijo v časovni okvir že razsojene stvari, niti ne dejstev in okoliščin na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre v obravnavanem primeru za isti historični dogodek. Trditev, da naj bi šlo za v tem postopku obravnavanem ravnanju obsojenca za že razsojeno stvar, ni konkretizirana, prav tako tudi ne zatrjevanje, da so bile kršene določbe kazenskega zakona. Sodišče pa glede na razlago 424. člena ZKP ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, ki je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

C.

15. Na podlagi ugotovitve, da kršitev zakona, na katero nakazuje vložnik ni podana, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena ZKP.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008.