Jedro

Tožnik je upravičen do razlike v regresu za prehrano med prejetim zneskom in zneskom po panožni kolektivni pogodbi, saj je s panožno kolektivno pogodbo določen minimum pravic (minimalni znesek regresa za prehrano), glede katerega ni mogoč drugačen dogovor med delodajalcem in sindikatom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Revizija se ne dopusti.

IV. Pritožba glede vtoževane glavnične terjatve tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati razlike v prehrani v naslednji višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih vtoževanih zneskov do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 1. točki izreka sklepa, ki ni pod pritožbo, je postopek v delu zahtevka za plačilo zneska 25,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2002 in zneska 23,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2002 dalje do plačila ustavilo. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 321,45 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na TRR tožnikove pooblaščenke, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter glede prekoračitve tožbenega zahtevka pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči v zadevi tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in mu naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški pritožbe pa so nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožniku prisodilo celo večji znesek od zneska postavljenega v tožbenem zahtevku in s tem tožbeni zahtevek prekoračilo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, iz katerih razlogov tožena stranka tožniku ni zagotavljala toplih obrokov. Tožena stranka se je namreč sklicevala na dejstvo, da je vsem zaposlenim zagotovila topli obrok v ustrezni kalorični vrednosti in v ustrezni kakovosti po ceni 520,00 SIT na dan, delavci tožene stranke pa se z zagotovitvijo toplega obroka niso strinjali. Glede na to je bil med predstavniki OO SKEI Z., Sindikatom L. in direktorjem tožene stranke sprejet kompromisni predlog, da se delavcem namesto toplega obroka izplača denarno nadomestilo v višini 800,00 SIT dnevno in ne v višini, kot ga je določala kolektivna pogodba v tarifnem delu. Dejstvo, da delavci niso želeli prejemati toplega obroka, ni objektivni razlog, zaradi katerega delodajalec toplega obroka ni mogel zagotoviti, temveč subjektivni razlog na strani delavcev oziroma tožnika. Glede na to je logičen sprejem kompromisnega predloga, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku kot tudi vsem preostalim delavcem izplačevala denarno nadomestilo v višini 800,00 SIT dnevno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do opravljene ankete tožene stranke, iz katere izhaja, da se tožnik izrecno ni strinjal z zagotovitvijo toplega obroka. Sodišče prve stopnje pa je poleg tega prekoračilo tudi tožbeni zahtevek. Tožena stranka ugotavlja, da je ob seštevku prisojenega zneska prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo 1.623,93 EUR in s tem znatno prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika, ki bi po delnem umiku lahko znašal le 1.164,99 EUR. To pomeni, da je tožbeni zahtevek prekoračen za 458,94 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi poračune tožene stranke v letu 2003, v letu 2005 in v letu 2006, ki so razvidni iz tabele izračuna terjatve tožnika za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2006, ki jo je sodišču predložil tožnik. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno priznalo tudi zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe v višini 1.623,93 EUR, pri čemer očitno ni upoštevalo delnih plačil v letu 2003, v letu 2005 oziroma v letu 2006. Pritožba ni utemeljena, pri čemer se del pritožbe tožene stranke, ki se nanaša na glavnično vtoževano terjatev tožnika, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni v celoti odločilo o tožbenem zahtevku, kot ga je vtoževal tožnik.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razliko med prejetim regresom za prehrano in regresom za prehrano, kot bi mu pripadal ob upoštevanju Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 37/96 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožena stranka tožniku (kot tudi ostalim delavcem) ni zagotavljala toplega obroka med delom, kot je to določal 69. člen panožne kolektivne pogodbe, temveč jim je izplačevala regres za prehrano. Ker je ugotovilo, da je bil tožniku regres za prehrano izplačan v nižjem znesku, kot pa je to določala panožna kolektivna pogodba, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik do razlike v regresu med prejetim regresom in pripadajočim regresom po panožni kolektivni pogodbi upravičen. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da na tožnikovo pravico do plačila regresa za prehrano v znesku, kot ga je določala panožna kolektivna pogodba, ni vplival dogovor, sklenjen med direktorjem tožene stranke in sindikatom. Panožna kolektivna pogodba namreč predstavlja minimum pravic, ki jih je dolžan delodajalec zagotavljati delavcem. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožena stranke tožniku v spornem obdobju izplačevala nižje zneske regresa za prehrano, kot pa so bili ti določeni v tarifni prilogi k panožni kolektivni pogodbi, je tožnik do teh razlik upravičen. Na to njegovo pravico ne vpliva po toženi stranki zatrjevano dejstvo, da se je direktor tožene stranke s sindikatom dogovoril za nižje izplačilo regresa za prehrano. Sindikat namreč ni imel pooblastila tožnika, da bi se v njegovem imenu dogovarjal o višini regresa za prehrano v nižjem znesku, kot pa mu je pripadal po določbah panožne kolektivne pogodbe. V zvezi s tem so irelevantne pritožbene navedbe tožene stranke, da je do tega dogovora med direktorjem in sindikatom prišlo zato, ker delavci niso želeli koristiti možnosti toplega obroka med delom. Bistveno za odločitev v zadevi je dejstvo, da je tožnik v vtoževanem obdobju prejemal regres za prehrano v nižjem znesku, kot pa je bil določen s panožno kolektivno pogodbo. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ankete iz novembra 2000 (B4). Rezultati te ankete, v kateri so se delavci izjasnjevali o topli malici, na pravico tožnika do vtoževane razlike v regresu za prehrano nima nikakršnega vpliva.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožniku prisodilo večji znesek od zneska, postavljenega v tožbenem zahtevku, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe o glavnični terjatvi tožnika, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, sploh ni odločalo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP). O tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v nadaljevanju tega individualnega delovnega spora. Glede na to je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da naj bi sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo niti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo zakonskih zamudnih obresti od posamičnih mesečnih zneskov razlike v regresu za prehrano, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je sodišče prve stopnje o obrestnem delu tožnikovega tožbenega zahtevka odločilo v enakem obsegu, kot je tožnik to vtoževal v tožbi (z izjemo razlike v regresu za prehrano za januar in februar 2002, ki jo je tožnik umaknil). Sodišče prve stopnje je v skladu s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/06) obrestni del tožnikovega tožbenega zahtevka povsem pravilno po uradni dolžnosti preračunalo v zneske, ki se glasijo na euro.

V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo poračunov niti pri glavničnih terjatvah niti pri obrestnem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka ta dejstva navajala prvič šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče jih zato glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 286. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi povsem pavšalna pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločilo skladno z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) oziroma Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 20/04 – UPB1 in nadalj.).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Ker v zvezi s terjatvijo tožnika, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, revizija ni dovoljena na podlagi 1., 2., 3. in 4. točke 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.