Jedro

Da bi bilo z zamudno sodbo sploh možno ugoditi tožnikovemu zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode, mora tožba vsebovati dejstva o vseh elementih odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje pa mora v zvezi z njeno sklepčnostjo presoditi, ali iz njih izhaja zatrjevana pravna posledica ne samo glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, temveč tudi glede višine zahtevane odškodnine.

Izrek

Obema pritožbama se ugodi, zamudna sodba se v izpodbijanem prisodilnem delu, sklep o stroških pa v celoti razveljavita in zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača 1,230.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2006 dalje do plačila, medtem ko je tožbeni zahtevek za nadaljnjih zahtevanih 800.000,00 SIT zavrnilo.

Z izpodbijanim sklepom pa je tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 19.184,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper prisodilni del takšne zamudne sodbe in zoper sklep o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec. V pritožbi zoper sodbo je navedel, da je izdana v nasprotju z določili 318. člena ZPP, saj tožencu tožba sploh ni bila vročena, niti mu o vročitvi ni bilo puščeno nobeno obvestilo. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz navedb v tožbi, najmanj glede višine zahtevane odškodnine. Prvostopno sodišče bi moralo zaslišati izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko potrdil naravo in težo tožnikovih poškodb, sodišče prve stopnje pa bi šele na podlagi njegovega mnenja lahko z gotovostjo zaključilo, da je tožnik utrpel telesne bolečine in strah v višini, kot mu je bila priznana. Tudi sicer pa je odškodnina iz obeh naslovov previsoka, saj bi za telesne bolečine tožniku šlo največ 300.000,00 SIT, za strah pa največ 100.000,00 SIT, zaradi česar je toženec predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V pritožbi zoper sklep o stroških pa je toženec navedel, da če bo uspel s pritožbo zoper zamudno sodbo, potem se bo spremenila tudi njegova obveznost povrnitve tožnikovih pravdnih stroškov, zaradi česar se je v celoti skliceval na pritožbo zoper zamudno sodbo.

Tožnik na toženčevi pritožbi ni odgovoril. Obe pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper prisodilni del zamudne sodbe: Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa 318. člen ZPP. Ta se izda, če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, pod pogoji, da je mu je bila tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (III. odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Prvi pritožbeni očitek toženca, da je bila izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju s tem zakonskim določilom, ker mu tožba ni bila vročena v odgovor, po presoji drugostopnega sodišča ni utemeljen. Glede na vsebino povratnic na l. št. 9 in 9a spisa je namreč podana zakonska domneva v smislu II. do V. odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 141. členom istega zakona, da mu je bila tožba vročena na pravilen in zakonit način, te pa toženec zgolj s pavšalno pritožbeno navedbo, kot v konkretnem primeru, ne more izpodbiti.

Zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode ni zahtevek, s katerim stranke ne bi smele razpolagati, zato je bilo treba v nadaljevanju zaradi pravilne uporabe 318. člena ZPP presojati, ali je tožbeni zahtevek sklepčen - če torej njegova utemeljenost izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Ker se zaradi toženčeve pasivnosti predpostavlja, da so tožnikove trditve v tožbi resnične, se sodišče v njihovo dokazovanje ne spušča, zato je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek toženca, da bi prvostopno sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi lahko potrdil naravo in težo utrpelih poškodb. S takšnim pritožbenim zatrjevanjem toženec nenazadnje posega tudi v dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani zamudni sodbi, kar na podlagi določbe II. odstavka 338. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog.

Utemeljeno pa toženec izpodbija samo presojo sklepčnosti, kot jo je opravilo prvostopno sodišče. Da bi bilo z zamudno sodbo sploh možno ugoditi tožnikovemu zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode, mora tožba vsebovati dejstva o vseh elementih odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje pa mora v zvezi z njeno sklepčnostjo presoditi, ali iz njih izhaja zatrjevana pravna posledica ne samo glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, temveč tudi glede višine zahtevane odškodnine. Ugotavljanje višine nepremoženjske škode namreč ne pomeni ugotavljanja dejstev, temveč pravilno uporabo materialnega prava, zato mora prvostopno sodišče, preden izda zamudno sodbo o takšnem zahtevku, presoditi, ali višina denarnega zahtevka izhaja iz zatrjevanih poškodb in škodnih posledic ali ne, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.

V izpodbijano sodbo je sicer delno povzelo tožnikove trditve o utrpelih poškodbah, trajanju in načinu zdravljenja, ni pa vanjo povzelo, niti dokazno ocenilo obsega in intenzitete telesnih bolečin ter dejstev glede pretrpelega strahu (kolikor so pač bila zatrjevana), kar pa je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvenega pomena. Samo dejstvo, da je bil toženec v kazenskem postopku spoznan za krivega, namreč ne potrjuje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, to pa so tudi edini razlogi, ki jih v zvezi s sklepčnostjo tožbenega zahtevka vsebuje izpodbijana zamudna sodba, ki je iz tega razloga sodišče druge stopnje ni moglo potrditi.

Za pravilno uporabo 318. člena ZPP bi prvostopno sodišče tako moralo ugotoviti, ali je tožnik v tožbi navedel vsa tista dejstva v zvezi z obsegom utrpele nepremoženjske škode (stopnja in trajanje telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem in strahu), ki so pravno pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi po višini - torej za individualizacijo zahtevane odškodnine in njeno umestitev v razmerje med manjšimi in večjimi škodami (premalo substancirana tožba namreč ne omogoča izdaje zamudne sodbe, temveč njeno obravnavanje v rednem postopku), nato pa to utemeljenost tudi presoditi, zaradi česar je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem prisodilnem delu razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje (I. odstavek 354. člena ZPP) z napotki, kot so razvidni zgoraj.

O pritožbi zoper sklep: Ker je odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od strankinega uspeha v pravdi (I. odstavek 154. člena ZPP), ta pa bo dokončno znan šele po ponovljenem sojenju, je bilo treba posledično ugoditi tudi toženčevi pritožbi zoper sklep, s katerim mu je bilo naloženo, da tožniku povrne 19.184,55 SIT pravdnih stroškov in ga razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).