Jedro

Okoliščina, da je predsednik senata, ki je v zadevi sodil, pred tem sodeloval kot član zunajobravnavnega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave o kaznivem dejanju, glede katerega je državni tožilec kasneje odstopil od pregona, ne predstavlja zakonskega razloga za njegovo izločitev ne po 4. ne po 5. točki 39. člena ZKP.

Ker ne gre za predmet, ki bi bil kakorkoli povezan z obravnavanimi kaznivimi dejanji, sodišče ni bilo dolžno s sodbo odločiti o zaseženem denarju. Ta nedvomno pripada obsojencu in lahko zahteva njegovo vrnitev tudi po končanem kazenskem postopku.

Višje sodišče v svoji odločbi ob preizkusu kazenske sankcije ni dolžno pojasnjevati, zakaj ni sledilo predlogu višjega državnega tožilca, da naj se obsojencu kazen ustrezno zniža.

Izrek

Zahteva obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojeni A.S. pod točko A spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom KZ (točka 1), kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ (točka 2) ter ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ (točka 3). Za prvi dve dejanji mu je bila določena kazen po 6 mesecev zapora, za dejanje pod točko 3 pa kazen eno leto zapora, nato pa mu je bila po določbah v steku izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po 69. členu KZ mu je bil odvzet mobilni GSM telefon, uporabljen pri kaznivem dejanju. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je pritožbe, ki so jih zoper navedeno sodbo vložili obsojeni A.S., njegov zagovornik, obtoženčeva zunajzakonska partnerica A.T. in njegova mati O.S., zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati povprečnino 80.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 3.3.2003 obsojeni A.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 7., 9. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da pričakuje "objektivno in ugodno rešitev". Dne 13.3., 15.3. in 22.3.2003 je obsojenec vložil še pravočasne dopolnitve k zahtevi za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, iz katerih se sme vložiti to izredno pravno sredstvo, in brez predloga.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala njeno zavrnitev. Ugotavlja, da obsojenec v zahtevi uveljavlja iste razloge, kot jih je uveljavljala njegova zagovornica v pritožbenem postopku in ki jih je Višje sodišče v Kopru že zavrnilo kot neutemeljene. Kršitev Ustave iz 23. člena v zvezi s 83. členom ZKP ni podana, saj v zadevi niso bili uporabljeni dokazi, zbrani na osnovi tega člena. V dopolnitvah k zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec meni, da bi moralo sodišče odločiti tudi o usodi osebnega avtomobila A.R., o čigar usodi ni odločilo in s tem kršilo kazenski zakon. Tudi takšne navedbe so po mnenju vrhovne državne tožilke neutemeljene, saj je iz odredbe z dne 20.10.1999 razvidno, da je bilo osebno vozilo vrnjeno lastnici, ki ga je tudi prevzela. Višje sodišče tudi ni kršilo zakon, če ni sledilo predlogu višjega državnega tožilca v smeri izreka nižje kazni, saj sodišče na tak predlog ni vezano.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi z dne 3.3.2003 navaja, da njeno obrazložitev "utemeljuje z enakimi dejstvi, kot je to storila že njegova zagovornica v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča" in nato, deloma netočno in nepopolno, povzema vsebino njenih pritožbenih navedb.

Ugotoviti je treba, da je sodišče druge stopnje v svoji odločbi pretehtalo relevantnost vseh pritožbenih navedb in jih obrazloženo ter z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti zavrnilo kot neutemeljene. Tako je med drugim ugotovilo (sodba, stran 4), da pritožbeni očitek, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, s čimer naj bi kršilo določbo 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, sploh ni konkretiziran in ga zato ni mogoče preizkusiti. Neosnovane so navedbe vložnika zahteve, da je višje sodišče ugotovilo prekoračitev obtožbe v postopku na prvi stopnji; izrecno je namreč poudarilo, da je podana popolna identiteta obtožbenega in sodbenega izreka in da z navedbami v obrazložitvi prvostopenjske sodbe (stran 7), "da obtoženčevo početje kaže na organizirano koordinirano delo in na dogovor, da bo sodeloval pri tem", sodišče ni kršilo določbe 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje se tudi utemeljeno ni strinjalo s pritožbenimi navedbami, da so v zvezi z dejanjem pod točko 2 razlogi prvostopenjske sodbe v nasprotju z njenim izrekom in ugotovilo, da sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča v zvezi z omenjenimi procesnimi kršitvami in dodaja, da zgolj vložnikovo zanikanje pravilnosti takšnih pravnih stališč oziroma njegovo drugačno razumevanje prava ne zadošča za sklep o kršitvah zakona, na katere se sklicuje.

Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljeno tudi obsojenčevo ponavljanje pritožbenih navedb o kršitvah Ustave (23. člen) ter določb Zakona o kazenskem postopku (39. in 83. člen ZKP), ker je v zadevi sodil sodnik, ki bi po mnenju obsojenca moral biti izločen (2. točka 1. odstavka 371. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je tudi v tem delu takšno pravno stališče argumentirano zavrnilo in pravilno ugotovilo, da okoliščina, da je predsednik senata, ki je v zadevi sodil, pred tem sodeloval kot član zunajobravnavnega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave o kaznivem dejanju, glede katerega je državni tožilec kasneje odstopil od pregona, ne predstavlja zakonski razlog za njegovo izločitev niti po 4. in tudi ne po 5. točki 39. člena ZKP in da zato očitek, da je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen (kršitev po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP), ni utemeljen.

Ostale obsojenčeve navedbe v tem delu zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko A/1, s katerimi sodišču očita, da ni niti poskušalo ugotoviti, od koga je prevzel tri tuje državljane, izraža nestrinjanje z njegovo oceno, ker mu ni verjelo, da je s prevozom oseb napravil le uslugo osebi, ki jo je identificiral in ko trdi, da je bil v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom mamil, pomenijo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP je uveljavljanje tega razloga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom izključeno.

Obsojenec v vlogah, ki jih sam naslavlja kot dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, še navaja, da v obrazložitvi pravnomočne sodbe ni "niti z eno samo besedo ali stavkom omenjeno, kaj bo z zaseženim denarjem ter zaseženim in začasno vrnjenim osebnim avtomobilom A.R." Iz zapisnika o zasegu predmetov (listna št. 11) z dne 2.9.1999 izhaja, da so bili obsojencu na podlagi 220. člena ZKP dne 2.9.1999 zaseženi: mobilni GSM telefon, denar v skupnem znesku 4.720 SIT ter osebni avtomobil znamke A.R. Vsi ti predmeti so bili na podlagi odredbe sodišča sprejeti v hrambo. Na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 20.10.1999 je bil osebni avtomobil skladno z določbo 3. odstavka 110. člena ZKP med postopkom vrnjen lastnici A.T. Glede odvzetega mobilnega telefona pa je bilo s pravnomočno sodbo odločeno, da se obsojencu odvzame.

Sodišče je v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, dolžno navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe (6. odstavek 364. člena v zvezi s 359. členom ZKP), med drugim tudi o odločbi o varnostnem ukrepu ter odvzemu premoženjske koristi. Ker je bil osebni avtomobil že med postopkom vrnjen lastnici, sodišče s sodbo ni bilo dolžno ponovno odločati o tem predmetu. Iz enakih razlogov, torej zato, ker ne gre za predmet, ki bi bil kakorkoli povezan z obravnavanimi kaznivimi dejanji, tudi ni bilo dolžno s sodbo odločiti o zaseženem denarju. Ta nedvomno pripada obsojencu in lahko zahteva njegovo vrnitev tudi po končanem kazenskem postopku. Iz navedenega sledi, da je sodišče tudi v zvezi z odvzetimi predmeti ravnalo v skladu z zakonom.

Višje sodišče v svoji odločbi ob preizkusu kazenske sankcije ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj ni sledilo predlogu višjega državnega tožilca, da naj se obsojencu kazen ustrezno zniža. Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje presodi le navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Ob tem je treba še pojasniti, da je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom pri odločanju o kazenski sankciji predmet preizkusa lahko le zakonitost, ne pa tudi primernost kazenske sankcije.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi obsojenega A.S. plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje izpodbijanih sodb.