Jedro

Intervencijski interes je podan, če je intervenient s stranko, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na to razmerje. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Razmerji morata biti po vsebini soodvisni.

Zaradi opisanega „stanja“ sodne prakse v relevantnem obdobju, odvetniku ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja v zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka v delovnem sporu.

Prestroga je zahteva po takšni odvetnikovi skrbnosti, ki bi terjala predvidevanje vseh morebitnih sprememb sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v V. točki izreka spremeni tako, da se stroški tožene stranke znižajo za 148 EUR (na 30 EUR), stroški drugega stranskega intervenienta pa za 7.730,86 EUR (na 7.161,14 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka in oba stranska intervenienta sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe postopek delno ustavilo(1) (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe z dne 24. 7. 2014 (II. točka izreka), dopustilo stransko intervencijo Sama Ilca na strani tožene stranke (III. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 550.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 do plačila, zneska 671.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.000,00 EUR, ki zapade vsak mesec prvega dne v mesecu v obdobju od 1. 9. 2009 do 1. 9. 2014 in zneska 6.119,45 EUR(2) (IV. točka izreka) ter tožniku naložilo, da mora toženki plačati 178,00 EUR pravdnih stroškov, stranskima intervenientoma pa vsakemu po 14.892,00 EUR pravdnih stroškov, vse z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija odločitev o dopustitvi stranske intervencije, zavrnitev tožbenega zahtevka glede zneska 550.000,00 EUR in odločitev o stroških postopka. Meni, da je sodišče odločilo materialnopravno napačno in v nasprotju z besedilom sodbe VS RS VIII Ips 17/2011, ki je za zadevo zavezujoča. Izpodbijana sodba v nasprotju s sodno prakso negira obstoj sodnega varstva pravic zoper sklepe nadzornega sveta. Sodišče ni izvedlo smiselno predlaganih dokazov, že pribavljene dokaze pa ignoriralo. Sodišče ni moglo vedeti, katere okoliščine dejanskega stanja bi izvedba predlaganih dokazov tudi izkazala, zavrnitve dokaznih predlogov pa tudi ni obrazložilo, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče ni upoštevalo niti lastnih sklepov, saj je pravdnima strankama 3. 6. 2015 dodelilo rok za zadnji odgovor, potem pa le toženki in intervenientoma dovolilo dopolnjevanje dokazov, tožniku pa to izrecno prepovedalo. Sodišče je brez obrazložitve, kaj s tem intervenient dokazuje, vpogledalo spis Pd 44/2009, pri čemer je stranki izključilo iz postopka. Ravno pravnomočen dokončen sklep Okrožnega sodišča v Kranju pa je edini akt, kjer je zadeva vsebinsko presojena (neobstoj prekoračitve pooblastil po ZGD-1), k temu pa je dodano tudi izvedensko pravno mnenje dr. J. Stališče sodišča glede obstoječe sodne prakse je napačno, pri presoji je spremenilo besedilo zavezujoče sodne odločbe VIII Ips 17/2011 in podalo lastno interpretacijo. V sodbi je nedvoumno zapisano, da je treba v primeru krivdnega odpoklica s funkcije izpodbijati sklep nadzornega sveta. Vrhovno sodišče je upoštevajoč sodno prakso presojo te zadeve postavilo v relevanten čas korporativnega dogodka v letu 2009. Izvenspisno je razlogovanje sodišča, da v sodbi Vrhovnega sodišča ni dobesedno zapisano, da je za neizpodbijanje sklepa nadzornega sveta kriv odvetnik. Sodišče se ukvarja z ravnanjem tožnika, čeprav se presoja ravnanje odvetnika, ki v 30 dneh po prejetem sklepu nadzornega sveta o krivdni razrešitvi le tega ni izpodbijal pri stvarno pristojnem Okrožnem sodišču v Kranju. S tem je kršil pogodbene obveznosti. Odvetnik I. tudi ni predložil nobenih konkretnih dokazov o svoji komunikaciji s stranko. Posplošeno opisovanje hipotetičnega pomena elektronskega sporočila stranke z dne 4. 11. 2009 je nepomembno. Pooblastilo Odvetniški družbi A. je bilo odpovedano še med tekom postopka Pd 44/2009 na prvi stopnji DSS in ne šele po prvostopenjski sodbi. Nepreklicna odpoved pooblastila za zastopanje odvetniku pomeni nedvoumno zlorabo zaupanja, za kar so obstajali očitno utemeljeni razlogi, sodišče pa se ukvarja le s tem, kako je odpoved napisana. Sodišče tožniku ne more vsiliti stališča, da odvetnik ni zlorabil njegovega zaupanja, ob tem, da je stranko prikrajšal za pravico do sodnega varstva, ker ni izpodbijal sklepa nadzornega sveta. Nujnost izpodbijanja veljavnosti sklepa nadzornega sveta je potrjena v revizijski sodbi VIII Ips 17/2011 in temu pritrjuje tudi vzpostavljena sodna praksa, ki se od leta 2009 dalje ni bistveno spreminjala (npr. VS RS III Ips 243/2008). Tudi ob neenotni sodni praksi bi ostalo vprašanje pravnega standarda večje skrbnosti, s tem pa tudi vprašanje, ali je odvetnik za stranko uporabil vsa možna in dopustna sredstva. Sodišče napačno vrednoti sodno prakso, ki v RS ni formalni (obvezni) pravni vir. V skladu s 3. členom Zakona o sodiščih je sodišče vezano le na Ustavo, zakon in splošna načela mednarodnega prava, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Leta 2009 noben predpis ni določal, da razrešeni funkcionar gospodarske družbe nima pravice do izpodbijanja sklepa nadzornega sveta o krivdni razrešitvi. Materialnopravno zmotno, v nasprotju s sodno prakso in neobrazloženo je stališče sodišča, da bi lahko o veljavnosti sklepa nadzornega sveta o krivdni razrešitvi odločalo kar delovno sodišče. Možnosti uspeha se ne more ocenjevati na podlagi delovnopravnih sodb, v katerih so bili obravnavani le delovnopravni razlogi za odpoved delovnega razmerja, česar pa ni mogoče poenostavljeno enačiti z razlogi za izpodbijanje sklepa nadzornega sveta po korporativnem pravu (ZGD-1). Sodišče nikjer ni vsebinsko obravnavalo dejanskih navedb iz sklepa nadzornega sveta o krivdni razrešitvi, je pa ta sklep preizkusilo Okrožno sodišče v Kranju in ugotovilo, da do prekoračitve pooblastil prokure ni prišlo, s tem pa tudi niso obstajali razlogi za krivdno razrešitev s funkcije. Vrhovno sodišče v VIII Ips 17/2011 ni vsebinsko potrdilo obstoja krivde iz naslova ZGD-1, saj iz zapisa v 16. točki izhaja zgolj, da sklep nadzornega sveta o krivdni razrešitvi ni bil izpodbijan. Primerljivi sodni postopki, ki so potekali glede razrešitev poslovodstev Z. in L., potrjujejo, da je mogoče veljavnost sklepa nadzornega sveta učinkovito izpodbijati pred pristojnim okrožnim sodiščem. V nadaljevanju pritožbe tožnik opisuje pristojnosti nadzornega sveta S. d. o. o. in organizacijsko strukturo pravnih oseb S. d.o.o. Ugotovitev sodišča, da je sodelovanje med njim in odvetnikom I. potekalo brez zapletov, je v nasprotju z dokazi. Sodišče se je oprlo le na zagovor odvetnika, ki ni podprt z nobenim konkretnim dokazom. Napačno je interpretiran tudi preklic pooblastila. Sodišče ni imelo nobenega utemeljenega razloga, da bi elektronsko sporočilo z dne 4. 11. 2009 štelo kot dokaz, da sta odvetnik in stranka dobro sodelovala, saj pomeni obratno in sicer, da se je zaupanje izgubljalo, odvetnik pa ni deloval v interesu stranke. Ravnanje odvetnika I. ne izpolnjuje niti kriterijev obligacije prizadevanja, saj je očitno ravnal malomarno in opustil uporabo učinkovitega pravnega sredstva. Ta neizpolnitev pogodbene obveznosti ima za posledico nastanek škode, s tem pa je podana tudi vzročna zveza. Stranska intervencija odvetnika I. ne bi smela biti dopuščena, ker le na splošno in hipotetično zatrjuje, da bi njegov nekdanji delodajalec lahko zoper njega uveljavljal regresni zahtevek. Sodišče ni presodilo potrebnosti stroškov obeh stranskih intervenientov.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki in obema stranskima intervenientoma. Slednja sta nanjo tudi odgovorila, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik vtožuje odškodninsko odgovornost odvetnika oziroma odvetniške družbe iz naslova zastopanja v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, oddelek v Kranju, v katerem ga je zastopal odvetnik I., ki je bil v času mandatnega razmerja zaposlen pri Odvetniški družbi A. o. p., d. o. o. Družba je imela pri toženki zavarovano odškodninsko odgovornost do višine zavarovalne vsote 1.000.000,00 EUR z 10% odbitno franšizo. Sodišče prve stopnje je dopustilo stransko intervencijo odvetniške družbe in odvetnika I. O intervencijskem interesu odvetnika I. 6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je intervencijski interes odvetnika I. le hipotetičen. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP - v nadaljevanju ZPP). Intervencijski interes je podan, če je intervenient s stranko, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na to razmerje. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. Glede na to, da je bil odvetnik I. v relevantnem obdobju zaposlen pri prvem stranskem intervenientu, gre za položaj, ki ga ureja prvi odstavek 147. člen OZ(3). Po tretjem odstavku istega člena lahko tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, zahteva od delavca povrnitev plačanega zneska (regres). Dejstvo, da oškodovanec v konkretnem primeru ni vložil tožbe zoper delodajalca ampak zoper zavarovalnico, na obstoj intervencijskega interesa odvetnika I. ne vpliva. Glede na dogovorjeno 10% odbitno franšizo mora imeti tudi odvetnik Ilc (ki bi mu lahko grozil regres), možnost varovati svoj pravni interes (tudi) v pravdi med oškodovancem in zavarovalnico delodajalca, pri katerem je bil zaposlen v času zatrjevanega škodnega dogodka.

Pravna podlaga

7. Po določbi drugega odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Opisano poklicno skrbnost zahtevata tudi drugi odstavek 6. člena in prvi odstavek 768. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks) v 41. členu predpisuje, da je odvetnik dolžan stranko vestno zastopati tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna pravna sredstva, pri čemer 43. člen zapoveduje, da je osnovno vodilo ravnanja odvetnika zaupanje stranke. Po izrecni določbi 44. člena Kodeksa je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji omogočiti tako vsebinsko odločitev v lastni zadevi kot tudi morebitno menjavo pooblaščenca(4). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje morajo biti za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti odvetnika (239. člen OZ) kumulativno podane naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja; vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbenice, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; nastanek škode drugi pogodbeni stranki in vzročna zveza med kršitvijo obveznosti in nastalo škodo.

O protipravnosti

8. Tožnik je trdil, da je odvetnik I. ravnal protipravno (kršil pogodbeno obveznost), ker ni izpodbijal sklepa nadzornega sveta o krivdni razrešitvi tožnika z mesta prokurista (ni postavil sklepčnega zahtevka) in ker s tožnikom ni sodeloval v skladu s standardom profesionalne skrbnosti v skladu z določbami OZ in ZOdv. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja odvetnika, pritožbeno sodišče pa se s tako presojo strinja.

9. Obširne in mestoma nepregledne pritožbene navedbe, ki se prepletajo in ponavljajo(5), je mogoče strniti v dva očitka: 1. sodišče prve stopnje napačno razume sodbo VSRS VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 in 2. sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede sodelovanja odvetnika in tožnika.

10. Tožnik je bil iz krivdnih razlogov predčasno odpoklican s funkcije prokurista(6). V postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, oddelek v Kranju (Pd 44/2009), je s tožbo zahteval: 1. ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, 2. plačilo 454.666,00 EUR (418.000,00 EUR odpravnine in 36.666,00 EUR razlik v plači) in 3. priznanje zaposlitve vse do plačila odpravnine. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 44/2009 z dne 7. 4. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikova pritožba je bila zavrnjena (sodba VDSS Pdp 703/2010 z dne 18. 8. 2010). Tožnik je vložil revizijo, ki ji je bilo s sodbo in sklepom(7) VSRS VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 delno ugodeno(8), v preostalem delu (glede plačila odpravnine) pa je bila revizija zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe VIII Ips 17/2011 je razvidno stališče, da tožnikova pravica do plačila odpravnine (glede na vsebino pogodbe(9)) ni bila odvisna od zakonitosti izredne odpovedi, ampak od razlogov za predčasno razrešitev oziroma preklic prokure. Jedro predmetnega spora izvira iz besedila 16. točke obrazložitve odločbe VIII Ips 17/2011, ki se glasi:"Ker je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik s funkcije prokurista predčasno odpoklican iz krivdnih razlogov in takega sklepa nadzornega sveta ni izpodbijal, je glede na navedeno vsebino individualne pogodbe o zaposlitvi sodišče njegov zahtevek za plačilo odpravnine, vključno z zahtevkom za priznanje ustrezne zaposlitve do dneva plačila odpravnine, utemeljeno zavrnilo, saj že glede na takšen odpoklic podlage za plačilo odpravnine ni bilo."

11. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje podalo lastno interpretacijo in celo spremenilo besedilo (po zmotnem mnenju pritožnika "zavezujoče") odločbe VIII Ips 17/2011. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni prezrlo, da je v navedeni odločbi Vrhovnega sodišča zapisano, da tožnik ni izpodbijal sklepa nadzornega sveta in ni odločilo v nasprotju z besedilom odločbe. V razlogih sodbe se le ni strinjalo s tožnikovo interpretacijo besedila in vsebine odločbe. Tožnik je namreč trdil, da je Vrhovno sodišče v odločbi VIII Ips 17/2011 pojasnilo, "da so razlogi za zavrnitev (revizije glede plačila odpravnine) posledica strokovnih napak odvetnika"; "da je Vrhovno sodišče izrecno obrazložilo, da odvetnik ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka" in celo, "da je sprejelo zavezujoče stališče, da je bilo sklep nadzornega sveta z dne 8. 1. 2009 ne le mogoče, pač pa nujno izpodbijati".

12. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je nujnost izpodbijanja veljavnosti sklepa nadzornega sveta potrjevala tudi vzpostavljena sodna praksa, ki naj se od leta 2009 ne bi bistveno spreminjala. Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je za presojo skrbnosti odvetnikovega ravnanja glede oblikovanja tožbenega zahtevka relevantna praksa, ki je obstajala v obdobju mandatnega razmerja (od januarja 2009 do aprila 2010). Pritožnik se (že) zato ne more uspešno sklicevati na odločbo VS RS III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011(10). V času vložitve tožbe in teka prvostopenjskega postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem pa je sodna praksa sledila stališču, ki je bilo zavzeto v odločbi VSRS VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 in sicer, da so sodni presoji lahko podvrženi le sklepi skupščine, ne pa tudi sklepi nadzornega sveta, ker v ZGD ni (bilo) pravne podlage za odločanje o ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta. Takemu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-2512/06 z dne 18. 6. 2009, ko je zavrnilo ustavno pritožbo zoper odločbo VIII Ips 239/2005, v kateri je ustavni pritožnik zatrjeval ravno odstop od ustaljene sodne prakse (kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave).

13. Po presoji pritožbenega sodišča zaradi opisanega „stanja“ sodne prakse v relevantnem obdobju, odvetniku I. ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja v zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka v delovnem sporu. Ker je Vrhovno sodišče RS šele v odločbi III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011 zavzelo drugačno stališče glede možnosti izpodbijanja sklepov nadzornega sveta, odvetniku I. ni mogoče očitati, da je s tem, ker ni v letu 2009 ni zahteval ugotovitve neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, prekršil profesionalno skrbnost. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je prestroga zahteva po takšni odvetnikovi skrbnosti, ki bi terjala predvidevanje vseh morebitnih sprememb sodne prakse(11). S tem je odgovorjeno tudi na pritožnikovo „razmišljanje“, da bi tudi ob neenotni sodni praksi ostalo vprašanje pravnega standarda večje skrbnosti.

14. Tožbeni zahtevek v tožnikovem delovnem sporu je bil oblikovan v skladu s takratno zakonodajo (ZGD možnosti izpodbijanja sklepa nadzornega sveta ni predvideval) in sodno prakso (že omenjeni odločbi Vrhovnega in Ustavnega sodišča). Na pritožbeni očitek, da sodišče napačno vrednoti sodno prakso, ki ni formalni (obvezni) pravni vir, pa pritožbeno sodišče odgovarja le, da kvečjemu pritožnik takšne (zavezujoče) učinke pripisuje odločbi VIII Ips 17/2011. 15. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je sodelovanje med odvetnikom in tožnikom potekalo korektno. Pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da odvetnik I. ni predložil nobenih konkretnih dokazov o komunikaciji s tožnikom, saj je trditveno in dokazno breme za protipravnost (kršitve pogodbenih obveznosti) odvetnikovega ravnanja na tožnikovi strani. Na pritožbeno navedbo, da „sodišče ni izvedlo smiselno(!) predlaganih dokazov, že pribavljene dokaze pa ignoriralo“, pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati, saj tožnik ni konkretizirano pojasnil, katerih dokazov sodišče ni izvedlo oziroma v zvezi s katerim od zatrjevanih dejstev bi jih moralo izvesti. Poleg tega pa tožnik zavrnitve neizvedenih dokazov (z izjemo zaslišanja priče I. Š.) niti ni grajal in se v pritožbi na to več ne more sklicevati (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Ni res, da sodišče zavrnitve dokazov ni obrazložilo, saj nasprotno izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer so pojasnjeni tudi razlogi za zavrnitev zaslišanja priče I. Š. Sodišče prve stopnje je glede na listinske dokaze ocenilo, da neposredno zaslišanje prič ni potrebno, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče vpogledalo spis Pd 44/2009 in pri tem stranke izključilo iz postopka. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo so se stranke strinjale (list. št. 236), da sodišče izven naroka pribavi spis Pd 44/2009 in prebere zapisnike o zaslišanju prič.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz elektronskega sporočila z dne 4. 11. 2009 (priloga A8) izhaja, da je zaupanje med tožnikom in odvetnikom že izginjalo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz listine(12) izhaja le, da je tožnik odvetniku I. posredoval eno od prejetih dodatnih pravnih mnenj, ne pa tudi, da je od njega izrecno zahteval, da izpodbija tudi sklep nadzornega sveta oziroma naj se pri oblikovanju zahtevka kakorkoli upošteva vsebina pravnega mnenja. Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je do odpovedi pooblastila odvetniku I. prišlo zaradi njegovega nestrokovnega ravnanja, ker ni izpodbijal sklepa nadzornega sveta. Podlage za drugačen zaključek v „umiku pooblastila“ ni, saj se je v njem tožnik odvetniku zahvalil za dosedanje pomembno opravljeno delo, pooblastilo pa umaknil le za delovnopravno področje, ne pa za druga področna pooblastila, kar ne govori v prid tožnikovi tezi o izgubi in zlorabi zaupanja.

17. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odvetniku ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma kršitve mandatne pogodbe (20. točka obrazložitve), je ugotavljalo tudi, ali bi tožnik, če bi bil sklep nadzornega sveta izpodbijan, s tožbenim zahtevkom uspel. Pritožba obširno graja zaključek sodbe, da tožnik tudi v primeru, če bi bil sklep nadzornega sveta izpodbijan, ne bi uspel z zahtevkom za plačilo odpravnine oziroma da ni vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo. Ker se pritožbeno sodišče strinja, da ni podan že prvi element odškodninske odgovornosti, na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)obstoj vzročne zveze, ne bo odgovarjalo.

O stroških postopka

18. Delno utemeljeno pa pritožnik nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je obema stranskima intervenientoma priznalo vsakemu po 14.892,00 EUR, kar predstavlja nagrado za narok 5.850,00 EUR, nagrado za postopek 6.337,00 EUR, 20 EUR materialnih stroškov in 22% DDV. Drugi stranski intervenient je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerega je bil vabljen (in bil tudi zaslišan) kot priča, priglasil stransko intervencijo. Po zaključku glavne obravnave je s kratkim dopisom obvestil sodišče, da soglaša s tem, da sodišče prebere zapisnike z narokov v zadevi Pd 44/2009. Pritožbeno sodišče meni, da zato pogoji za nastanek nagrade za postopek v smislu 1. točke opombe 3 3. dela Tarife (ZOdvT) niso izpolnjeni in je stroške drugega stranskega intervenienta ustrezno znižalo. Priznalo mu je nagrado za narok, materialne stroške in 22% DDV. Utemeljeno pritožnik opozarja tudi na odmero (potnih) stroškov toženkine pooblaščenke, ki je na oba naroka za glavno obravnavo prišla iz N., čeprav je sedež toženke v L. Na naslov sedeža v L. (in ne npr. na katero od OE) ji je bila vročena tožba, vse nadaljnje vloge in tudi sodba. Stroškov, ki so nastali zato, ker je imela toženka pooblaščenko izven sedeža sodišča, kjer je tekel postopek, ni mogoče naložiti v plačilo tožniku, če ni izkazano, da gre za okoliščine, ki bi to opravičevale (155. člen ZPP). Takih okoliščin pa toženka ni zatrjevala (npr. izjemna dejanska in pravna zapletenost zadeve; specializacija zadev po posameznih OE ipd.). Tudi stroške toženke je zato pritožbeno sodišče ustrezno znižalo. V preostalem delu (glede potrebnosti stroškov prvega stranskega intervenienta) pa pritožba neutemeljeno problematizira potrebnost posameznih vlog, saj je v konkretnem primeru nagrada za postopek enaka ne glede na število vlog. Zmotno je nazadnje še stališče pritožbe, da bi se morali stroški intervenientov odmerjati le od višine 10% odbitne franšize.

19. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka delno spremenilo (355. člen ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in sodbo in sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (355. člen ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik je uspel s sorazmerno majhnim delom pritožbe, pa še to le glede stroškov postopka, zato sam krije stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba tretjega odstavek 154. člena ZPP). Stranska intervenienta z odgovoroma na pritožbo, v katerih so v pretežnem delu le ponovljena že večkrat med postopkom izražena pravna stališča, nista prispevala k hitrejši rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Za plačilo odškodnine v znesku 332.784,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih plačil (plača, regres in del pravdnih stroškov) do dne 1. 4. 2013 in od te kapitalizirane glavnice zakonske zamudne obresti od 1. 4. 2013 dalje oziroma vse kar presega dne 24. 7. 2014 modificirani tožbeni zahtevek.

Op. št. (2): Zahtevek za plačilo škode v višini neupravičeno povzročenih pravdnih stroškov.

Op. št. (3): Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Op. št. (4): II Ips 68/2013 z dne 5. 3. 2015. Op. št. (5): V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP bo pritožbeno sodišče odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Op. št. (6): V družbi E. d.o.o. Op. št. (7): Revizija je bila zavržena glede zahtevka za plačilo razlik v plači (za plačilo 36.666,00 EUR).

Op. št. (8): Sodbi nižjih sodišča sta bili spremenjeni tako, da je bilo ugodeno zahtevku za ugotovitev, da je bila izredna odpoved delovnega razmerje za delovno mesto prokurista nezakonita.

Op. št. (9): Plačilo odpravnine je bilo dogovorjeno le za primer predčasnega odpoklica ali sporazumne prekinitve mandata prokurista oziroma za primer odpoklica brez sporazuma ali brez krivde tožnika.

Op. št. (10): V kateri je Vrhovno sodišče RS priznalo možnost uveljavljanja (neveljavnosti) ničnosti sklepov nadzornega sveta na podlagi določb OZ. Po sedaj ustaljeni sodni praksi se ti sklepi izpodbijajo na okrožnih (in ne delovnih) sodiščih.

Op. št. (11): II Ips 6/2011 z dne 27. 7. 2014, II Ips 239/2012 z dne 18. 12. 2014 in druge.

Op. št. (12): Iz besedila elektronskega sporočila z dne 4. 11. 2009: „ V priponki vam posredujem eno od prejetih dodatnih pravnih mnenj … ter še nekaj izhodišč, ki jih morda ustrezno še uporabimo.