Jedro

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 ugotovilo, da je ureditev po 149.b členu ZKP nesorazmerna v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. Ukrep iz tretjega odstavka 156. člena ZKP prav tako ni prestal preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložitve sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni. Takšna odločitev Ustavnega sodišča v odprtih sodnih postopkih v katerih so bili dokazi na podlagi navedenih določb pridobljeni šele pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, sama po sebi še ne pomeni, da so bili vsi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti oziroma neustavni. Presoditi je treba, ali je bila dokazna podlaga v času njihove odreditve takšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V primeru ukrepa po določbi 156. člena ZKP pa je potrebna presoja, ali je šlo za pridobivanje podatkov, ki so bili javno objavljeni oziroma dostopni. Za odločitev o zakonitosti odrejenih ukrepov bo tako treba opraviti presojo dokaznega standarda v odredbah, s katerimi je bil odrejen ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP oziroma presojo o javni dostopnosti podatkov, pridobljenih po določbi 156. člena ZKP. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za prima facie nezakonite dokaze, o katerih bi lahko odločilo Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo z varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 92897/2023 z dne 4. 6. 2024 zoper obdolžena A. A. in B. B. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper A. A. pa tudi iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 92897/2023 z dne 14. 6. 2024 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

2.Zoper sklep o podaljšanju pripora so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obdolženega A. A., kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zagovorniki obdolženega B. B., kot navajajo v uvodu, iz vseh pritožbenih razlogov po 420. členu ZKP. Zagovorniki obdolženega B. B. so zahtevo za varstvo zakonitosti dvakrat dopolnili. Zagovorniki obdolženega A. A. v zahtevi trdijo, da iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici ne izhajajo vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je sodišče neutemeljeno sledilo predlogu Specializiranega državnega tožilstva, da je v obravnavani zadevi podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da izpodbijani pravnomočni sklep temelji na prima facie nedovoljenih dokazih, da pripor ni neogibno potreben za varnost ljudi, zato bi ga bilo mogoče nadomestiti s hišnim priporom in da je pripor diskriminatoren ukrep, ker je bil zoper ostale soobdolžence odrejen le hišni pripor. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora zoper obdolženca zavrne in ga nemudoma izpusti na prostost. Podrejeno predlagajo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu pripor nadomesti s hišnim priporom. Zagovorniki obdolženega B. B. v obrazložitvi zahteve trdijo, da predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora ni bil ustrezno obrazložen, da je sodišče s podaljšanjem pripora kršilo načela enakosti pred zakonom, da bi moralo obdolžencu odrediti hišni pripor in da je ukrep v obravnavanem primeru nesorazmeren. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma odloči, da se obdolžencu namesto pripora odredi hišni pripor.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njuno zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornikov A. A. je navedla, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidna obdolženčeva vloga v hudodelski združbi, da je utemeljen sum v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložen, da je pritožbeno sodišče utemeljeno presodilo, da sklep o podaljšanju pripora ne temelji na prima facie nedovoljenih dokazih, da je v izpodbijanem sklepu neogibnost pripora ustrezno obrazložena, ukrep pa ne krši načela enakosti pred zakonom. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega B. B. je navedla, da je bil predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora ustrezno obrazložen, da je sodišče v zvezi s pripornim razlogom presodilo objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost in se ustrezno opredelilo zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom ter da sodišče ni kršilo načelo enakosti pred zakonom. Odgovor je sklenila z navedbo, da obe zahtevi uveljavljata tudi nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obdolženca in njuni zagovorniki seznanjeni. Zagovorniki obdolženega B. B. so v izjavi izrazili nasprotovanje stališču vrhovne državne tožilke, ponovili trditve zahteve in poudarili, da je pripor zoper obdolženca odrejen diskriminatorno.

B.

5.Zagovorniki obdolženega A. A. v zahtevi trdijo, da dejanje opisano v izreku obtožnice ni kaznivo dejanje. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da vloga obdolženca v hudodelski združbi ni opisana, da je izostal zakonski znak pridobitve nesorazmerne premoženjske koristi in da z opisa ni razvidnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na vnaprej določen načrt ter predhodne dogovore med obdolženci. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da se pritožbeno sodišče do navedenega očitka ni opredelilo.

6.Zatrjevana kršitev ni podana. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je obdolženčeva vloga v hudodelski združbi ustrezno konkretizirana. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidna predhodna delitev nalog med obdolženci, njihovo usklajevanje aktivnosti na območju Slovenije in konkretna vloga obdolženega A. A.. V nadaljevanju opisa kaznivega dejanja v obtožnici so namreč natančno označena posamezna ravnanja - prevozi tujcev, ki se očitajo obdolžencu v okviru njegovega delovanja v hudodelska združbi. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno tudi, da je bilo plačilo vezano na uspešno opravljen prevoz, zaključek o namenu pridobitve premoženjske koristi, katerega konkretizacijo v opisu dejanja pogreša obsojenčeva obramba, pa sodi v obrazložitev obtožnega akta oziroma v razloge morebiti kasneje izrečene obsodilne sodbe.

7.Neutemeljena je tudi trditev zahteve zagovornikov obdolženega A. A., da je v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora podana kršitev določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker sodišče obstoja utemeljenega suma ni obrazložilo, temveč je nekritično sledilo predlogu državnega tožilstva. Kršitev v nadaljevanju zahteve utemeljujejo z obširnimi navedbami, da je obdolženec vse prevoze opravil v okviru dejavnosti taksista, da policisti zoper njega ob kontroli niso ukrepali, da ni bil v kontaktu z organizatorji prevozov, da ga pregled zaseženih elektronskih naprav ne obremenjuje in da ni izkazana kakršnakoli obremenilna komunikacija obdolženca z drugimi organizatorji prevozov. S temi trditvami po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8.Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacij iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena. Če se sodišče v celoti strinja s predhodno odločitvijo sodišča, ki ji nima ničesar dodati, se mu ni treba dodatno opredeljevati do izvedenih dokazov in ponavljati razlogov, ki so že vsebovani v predhodni odločitvi.

9.Upoštevaje navedeno stališče je neutemeljena trditev zahteve obrambe obdolženega A. A., da se sodišče ne bi smelo v zvezi z utemeljitvijo obstoja utemeljenega suma sklicevati na pravnomočne odločbe v katerih je utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja podrobno obrazložen.

10.Zagovorniki obdolženega B. B. v zahtevi trdijo, da predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora ni bil ustrezno obrazložen. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da iz predloga zlasti ni bilo razvidno, da bi obdolženčevo ravnanje pomenilo kakršnokoli ogrožanje življenja in zdravja ljudi. Sodišče je neobrazložen predlog Specializiranega državnega tožilstva samovoljno dopolnilo in nadgradilo z argumentacijo, ki je presegala navedbe predloga, s čimer je kršilo obdolženčevo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

11.Iz utrjene (ustavno) sodne prakse je razvidno, da načelo domneve nedolžnosti iz določbe 27. člena Ustave trditveno in dokazno breme nalaga tožilcu, ki mora zahtevati odreditev omejevalnega ukrepa, zatrjevati izpolnjenost vsebinskih pogojev in jih dokazati s tisto stopnjo verjetnosti, kot to od njega zahteva zakonsko postavljeni dokazni standard.(3)

12.V obravnavanem primeru je Specializirano državno tožilstvo predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženega B. B. podalo skupaj z vloženo obtožnico.(4) Iz obrazložitve predloga je razvidno, da predlog za podaljšanje pripora v celoti izpolnjuje kriterije, ki jih zanj zahteva (ustavno) sodna presoja. Glede utemeljitve obstoja utemeljenega suma se predlog sklicuje na obrazložitev obtožnice. V njem je poudarjeno, da se je utemeljen sum v času kazenske preiskave še utrdil. Nadalje so v predlogu podrobno obrazložene okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, pri čemer je poudarjeno, da naj bi obdolženec deloval kot vodja hudodelske združbe na območju Slovenije. V predlogu za podaljšanje pripora je izrecno obrazložena tudi neogibna potrebnost odreditve ukrepa za varnost ljudi in njegova sorazmernost. Iz njega je razvidno stališče tožilstva, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje, ki pomeni izkoriščanje stiske drugih ljudi zaradi pridobivanja zaslužka. Tujci praviloma prihajajo iz neugodnih življenjskih in ekonomskih razmer, storilci pa jih v njihovi želji po boljšem življenju še dodatno izkoriščajo. Poleg tega je razvidno, da so v obravnavanem primeru člani hudodelske združbe tudi neposredno ogrožali varnost tujcev s kršitvijo cestnoprometnih predpisov - zlasti prehitro vožnjo.

13.Upoštevaje podrobno obrazložitev predloga za podaljšanje pripora je sodišče predlogu utemeljeno sledilo, zato je neutemeljena trditev zahteve, da je bil pripor podaljšan na podlagi neobrazloženega predloga državnega tožilstva.

14.Obramba obdolženega A. A. v zahtevi uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljuje jo z navedbo, da izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora že na prvi pogled (prima facie) temelji na nezakonito pridobljenih dokazih. S prikritimi preiskovalnimi ukrepi po 149.b členu in 156. členu ZKP je bilo poseženo v obdolženčevo ustavno varovano pravico do informacijske oziroma komunikacijske zasebnosti, ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 razveljavilo zakonske določbe, na podlagi katerih so bili omenjeni ukrepi odrejeni.

15.Vrhovno sodišče lahko poseže v pravnomočno odločbo o priporu (v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz) le izjemoma; če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.(5)

16.Ustavno sodišče je v odločbi U-I-144/19 z dne 6. 7. 2023 ugotovilo, da je ureditev po 149.b členu ZKP nesorazmerna v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda (razlogi za sum) ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. Ukrep iz tretjega odstavka 156. člena ZKP, ki omogoča pridobitev določenih finančnih podatkov neposredno od zavezancev brez sodne odredbe, prav tako ni prestal preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložitve sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni.

17.Takšna odločitev Ustavnega sodišča v odprtih sodnih postopkih v katerih so bili dokazi na podlagi navedenih določb pridobljeni šele pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, sama po sebi še ne pomeni, da so bili vsi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi nezakoniti oziroma neustavni. Presoditi je treba, ali je bila dokazna podlaga v času njihove odreditve takšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V primeru ukrepa po določbi 156. člena ZKP pa je potrebna presoja, ali je šlo za pridobivanje podatkov, ki so bili javno objavljeni oziroma dostopni.

18.Iz navedenega je torej razvidno, da bo za odločitev o zakonitosti odrejenih ukrepov treba opraviti presojo dokaznega standarda v odredbah, s katerimi je bil odrejen ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP oziroma presojo o javni dostopnosti podatkov, pridobljenih po določbi 156. člena ZKP. To pomeni, da v obravnavanem primeru ne gre za prima facie nezakonite dokaze, o katerih bi lahko odločilo Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo z varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora. Dejstveno podlago za odreditev ukrepov bo namreč treba ponovno presoditi, to pa je stvar ocene sodišča v morebitnih nadaljnjih fazah kazenskega postopka.

19.Zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata kršitev določbe 14. člena Ustave s trditvijo, da je odreditev pripora zoper obdolženca diskriminatorna. Kršitev utemeljujeta z navedbami, da je bil zoper soobdolžence, ki so podali "samoinkriminirajoče izjave" odrejen hišni pripor. Zagovorniki obdolženega B. B. poudarjajo, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni pojasnilo, zakaj je bistvene enake okoliščine pri obdolžencih, ki so podali izjavo, ovrednoteno drugače kot pri tistih, ki takšne izjave niso podali. Zagovorniki obdolženega A. A. pa opozarjajo, da se obdolžencu očita manjša vloga oziroma kriminalna količina kot večini ostalih soobdolžencev, česar sodišče ni upoštevalo, temveč je zoper njega namesto hišnega pripora navkljub temu odredilo pripor.

20.Vsebinsko enake navedbe v zvezi z diskriminatornostjo podaljšanja pripora (namesto odreditve milejšega ukrepa) je Vrhovno sodišče presodilo že v sodbi XI Ips 29897/2023 z dne 25. 4. 2024, s katero je zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolžencev zoper sklep Vrhovnega sodišča II Kr 92897/2023 z dne 4. 3. 2024, s katerim je bil pripor obdolžencema v fazi preiskave podaljšan še za tri mesece. Navedlo je, da je presoja o odreditvi, podaljšanju oziroma odpravi pripora vselej individualizirana in vezana na objektivne in subjektivne okoliščine, ki so podane pri posameznem obdolžencu. Sodišče, ki odloča o podaljšanju pripora, mora torej skrbno presoditi, ali so podani pogoji za njegovo podaljšanje zoper obdolžence, zoper katere je bilo s strani državnega tožilstva predlagano podaljšanje pripora. To ima za posledico, da ne presoja obstoja morebitnih pripornih razlogov zoper soobdolžence, za katere podaljšanje pripora ni bilo predlagano.

21.V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu za vsakega obdolženca posebej navedli razloge, ki utemeljujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti, za obdolženega A. A. pa tudi dejanske okoliščine, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega. V nadaljevanju obrazložitve sklepa sta sodišči navedli konkretne razloge, ki kažejo na sorazmernost in neogibnost pripora ter njegovo nenadomestljivost z milejšim ukrepom. Pri tej presoji sta poleg teže kaznivega dejanja in načina njegove izvršitve upoštevali subjektivne okoliščine na strani vsakega od obdolžencev, ki jih je treba povezati z visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti oziroma pri obdolženem A. A. tudi z visoko stopnjo njegove begosumnosti.

22.Upoštevaje takšno obrazložitev sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sta trditvi zahtev, da je bilo s podaljšanjem pripora obdolženima A. A. in B. B. kršeno načelo enakosti pred zakonom, neutemeljeni.

23.Zagovorniki obdolženega B. B. uveljavljajo še, da naj bi državno tožilstvo obdolžence sililo v priznanje, kar "dejansko pomeni negiranje privilegija zoper samoobtožbo". Ta trditev zahteve za varstvo zakonitosti pomeni zatrjevanje dejstev, ki doslej niso bila preizkušena z izvajanjem dokazov. Po vsebini predstavlja zgolj domnevo vložnikov in pomeni zatrjevanje nedovoljenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

24.Zagovorniki obdolženega B. B. so zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 2. 7. 2024 dvakrat dopolnili; prvo dopolnitev je sodišče prejelo dne 13. 8. 2023, drugo dopolnitev pa dne 27. 8. 2024. V dopolnitvah zahteve za varstvo zakonitosti trdijo, da obdolženec prestaja pripor v nedopustnih in nehumanih pogojih, skupaj s pripornikom, ki boleha za tuberkulozo, ki zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe v priporu dolgo časa ni bila odkrita. Poleg tega navajajo, da so se v Zavodih za prestajanje kazni zapora Ljubljana in Maribor pojavile garje, ki so posledica prenatrpanosti, vlage in vročine. Priporniki tudi nimajo dostopa do hladilnih naprav in mrzle pitne vode, zaradi razmer v priporu pa so resno ogroženi.

25.V skladu z določbo tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo upravičenci vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v primerih, ko je ta dovoljena zoper odločbe pred pravnomočnostjo postopka, v roku osmih dni od dneva zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku.

26.V zahtevi za varstvo zakonitosti so obdolženčevi zagovorniki v povezavi s trditvijo, da v obravnavanem primeru državno tožilstvo obdolžence sili k priznanju, zgolj na splošni ravni navajali, da so trenutne razmere v slovenskih priporih nevzdržne in nehumane. Te uveljavljane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti niso konkretizirali. Vrhovno sodišče zato trditev v dopolnitvah zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z razmerami v priporu, ki sta bili sodišču posredovani po izteku osemdnevnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ni obravnavalo, saj so te trditve prepozne.

27.Zagovorniki z navedbami v zahtevah, s katerimi skušajo omajati obstoj pripornih razlogov, neogibnost in sorazmernost pripora (da je izkazana "100% korelacija" med podanimi izjavami soobdolžencev in odreditvijo hišnega pripora; da obdolženi B. B. doslej še ni bil kaznovan; da ima pozitivne osebne lastnosti; da se v priporu zgledno obnaša in aktivno sodeluje v kazenskem postopku; da je obdolženi A. A. prevažal osebe, ki so se po lastni volji odločile za boljše življenje; da ni ogrožal njihovega življenja in zdravja; da je absurdna trditev, da gre za eno bolj zavržnih kaznivih dejanj), ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ponovno izražajo nestrinjanje s pravnomočnim ugotovljenim dejanskim stanjem.

C.

28.Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------

Op. št. (1)Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 13071/2014 z dne 7. 2. 2018, XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021, XI Ips 1901/2024 z dne 7. 1. 2024 in številne druge.

Op. št. (2)Primer je npr. sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 61329/2021 z dne 14. 1. 2016, XI Ips 95320/2023 z dne 22. 4. 2024 in XI Ips 15836/2024 z dne 27. 5. 2024.

Op. št. (3)Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-50/09-18, Up-260/09-17 z dne 18. 3. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Kr 65494/2023 z dne 29. 2. 2024.

Op. št. (4)Strani 319 do 322 obtožnice.

Op. št. (5)Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003, XI Ips 61692/2011 z dne 26. 1. 2012, XI Ips 9610/2016 z dne 14. 4. 2016, XI Ips 69274/2022 z dne 8. 12. 2022 in številne druge.