Jedro

Ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-2223/2025/7 (1221-03) z dne 6. 8. 2025, s katerim je to zavrglo njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) ter odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,

odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka), in da se njegova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 17. 7. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila njegova predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU), predaje pa ne preprečuje niti trenutno tožnikovo zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče opredeliti kot posebej resno bolezensko stanje, oziroma ne gre za tako ogrožajoče okoliščine, da bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo. V njej oporeka ugotovitvam Upravnega sodišča, da bodo ob predaji upoštevane njegove zdravstvene težave ter da ni bojazni, da bi bil zaradi njih v Republiki Hrvaški izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Vztraja, da je na podlagi njegovih preteklih izkušenj jasno izkazano, da ni nikakršnih zagotovil, da ga Republika Hrvaška ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki v zvezi z njegovimi zdravstvenimi težavami pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 navedlo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka te sodbe SEU).

7. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi stališči v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 še pojasnilo, da v skladu s sodbo SEU C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka ter 68. točka in 72. do 75. točka obrazložitve) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v tam citirani zadevi Paposhvili, v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine EU ni mogoče upoštevati vsake bolezni prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen". Pri tem mora biti posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja okoliščina, ki jo je treba upoštevati, je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

8. Ob upoštevanju vsega navedenega je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna ocena Upravnega sodišča v 27. in 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Hrvaški. Upravno sodišče se je namreč oprlo na obvestilo Urada Vlade RS št. 012-2/2025/105 z dne 10. 7. 2025, iz katerega izhaja zgolj to, da je bila pritožniku kot prosilcu odobrena prošnja za dodatno zdravstveno storitev, in sicer za kirurško odstranitev zatrdline na prsih, ki naj bi potekala 25. 3. 2026 na Polikliniki, ter pritožnikovo prošnjo z dne 4. 8. 2025 (priloga A3), v kateri je opisal svoje zdravstvene težave

in Urad Vlade RS zaprosil za odobritev pregleda v zvezi z mravljinčenjem v desni roki. Pritožnik je pritožbi dodatno priložil še laboratorijski izvid z dne 18. 9. 2025, iz katerega naj bi izhajalo, da mu je bila ugotovljena eozinofilija ter sum na astmo, zaradi česar mu je bilo predpisano zdravilo Ventolin (priloga A4). Vse te okoliščine in dokazila pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dajejo podlage za sklepanje, da gre pri pritožniku za posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni zagotovil, da bo v Republiki Hrvaški za njegove zdravstvene težave poskrbljeno, Vrhovno sodišče poudarja, da je Upravno sodišče v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da so pristojni organi Republike Hrvaške v odgovoru z dne 17. 7. 2017, s katerim so prevzeli odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, celo izrecno povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Takšnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi.

10. Kot sta pravilno navedla tako toženka kot tudi Upravno sodišče, niti pritožnikove osebne izkušnje z obravnavo na Hrvaškem same po sebi ne zadoščajo za sklepanje o obstoju sistemskih pomanjkljivosti pri zdravstveni oskrbi. Nadaljnjih ali drugih okoliščin, ki bi omogočale takšno sklepanje, pritožnik v pritožbi ni navedel.

11. S svojimi navedbami pritožnik torej ni izpodbil domneve, da Republika Hrvaška zagotavlja spoštovanje človekovih temeljnih pravic v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, kot je pritožnik, in da v tem okviru omogoča tudi potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč

ter da bo tako zdravljenje, če ga bo potreboval v Republiki Hrvaški, ustrezno.

12. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2