Jedro

Davčna organa sta pri odločanju uporabila napačen predpis, saj je v obravnavanem primeru treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja o vračilu neupravičeno odmerjenega davka. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, po katerem se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance št. DT-499-16-162/2006-2 z dne 23. 4. 2009 se odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopni organ), je z odločbo z dne 28. 8. 2006 pod točko I izreka ugotovil, da je tožnik na podlagi odločbe št. 48512-46/02-21-10-940/17 in sklepa št. 48512-46/02-25-10-940/17 plačal naslednje dajatve: dne 11. 9. 2003 davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), v znesku 16.801.466,99 SIT, dne 11. 9. 2003 zamudne obresti od DDV, v znesku 7.870.850,96 SIT, dne 7. 11. 2003 zamudne obresti od DDV, v znesku 87.159,10 SIT; pod točko II izreka odločil, da se tožniku glede na izrek drugostopenjske odločbe šifra DT-484-111/03-14 z dne 6. 7. 2006 in izrek te odločbe pod I vrnejo preveč plačane obveznosti ter plačane zamudne obresti v dobro tožnikovega transakcijskega računa in sicer: DDV, v znesku 16.801.466,99 SIT (1. točka) in zamudne obresti od DDV, v znesku 7.958.010,06 SIT ter zamudne obresti od DDV, obračunane od dneva plačila, t. j. 11. 9. 2003 do dneva vračila davka (2. točka). Iz točke III izreka še izhaja, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep ter iz točke IV izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je prvostopni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1. 7. 1999 do 31. 12. 2002 ter da je bila v postopku izdana odločba z dne 12. 8. 2003, s katero so bile tožniku v plačilo naložene obveznosti ter dne 26. 8. 2003 sklep o popravi pomot v navedeni odločbi. Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, drugostopni organ je izdal odločbo z dne 6. 7. 2006, s katero je pritožbi tožnika ugodil in odločbo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Prvostopni organ je na podlagi odločbe drugostopnega organa opravil ponovni postopek ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 22. 8. 2006. Prvostopni organ je v ponovnem postopku ugotovil, da opravljanje nalog stečajnega upravitelja, upravitelja prisilne poravnave in sodnega izvedenca ne predstavlja samostojnega opravljanja dejavnosti, zato tožnik v tem delu ne more biti zavezanec za obračunavanje in plačevanje DDV. Tožnik je upravičen do vračila neupravičeno obračunanega in plačanega DDV za obdobje od 1. 7. 1999 do 31. 12. 2002 v skupnem znesku 16.801.466,99 SIT. Tožniku so bile od naknadno obračunanega DDV obračunane zamudne obresti od prvega dne zamude plačila do dneva plačila v skupnem znesku 7.958.010,06 SIT. Ker je tožnik poravnal tudi zneske zamudnih obresti, se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I 356/02-14 z dne 23. 9. 2004 tožniku vrnejo preveč plačane zamudne obresti. Navedbe tožnika (v pripombah na zapisnik), da je upravičen tudi do obresti glede celotnega navedenega zneska (tako glavnice kot zamudnih obresti), davčni organ zavrača. Sklicuje se na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 – 105/03, v nadaljevanju ZDavP), ki v 4. odstavku 95. člena določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega davka obresti od dneva plačila davka, ne določa pa, da se obrestujejo tudi obresti. Glede na to, da ZDavP ne ureja obrestnih obresti, je bilo ugotovljeno, da tožnik ni upravičen do vrnitve obresti od obresti, ker za to v ZDavP ni pravne podlage.

Tožnikovo pritožbo zoper 2. točko točke II izreka navedene odločbe je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopni organ z odločbo z dne 23. 4. 2009. Zavrača tožnikove pritožbene ugovore, da bi mu morale biti od plačanih obresti v višini 7.958.010,06 SIT priznane tudi zamudne obresti. Drugostopni organ se strinja s stališčem prvostopnega organa, da tožniku zamudne obresti od neupravičeno odmerjenih zamudnih obresti ne pripadajo in da zato ni zakonske podlage po 4. odstavku 95. člena ZDavP.

Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja z odločitvijo, da mu od zneska v višini 7.958.010,06 SIT (plačan znesek zamudnih obresti), niso priznane in plačane zamudne obresti za čas od plačila pa do vračila ter uveljavlja tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Temelj plačila glavnice in zamudnih obresti je predstavljala odločba davčnega organa z dne 12. 8. 2003, na podlagi katere je tožnik moral plačati DDV in zamudne obresti. Po pritožbi tožnika je pritožbeni organ pritožbi ugodil in navedeno odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. Tako je odpadel temelj plačila DDV in zamudnih obresti. Tožnik ni bil dolžan plačati DDV in zamudnih obresti. Zato je po mnenju tožnika treba uporabiti določbo 5. odstavka 11. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), ki določa, da stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela plačilo. Enak zaključek izhaja tudi iz določbe 193. člena OZ. Glede na dejstvo, da je bila odločba tožene stranke odpravljena, je jasno, da je tožena stranka kot pridobitelj nepoštena od dneva, ko je prejela denarni znesek, ki ga je plačal tožnik, tudi glede obresti in zato je zahteva tožnika po plačilu navedenega zneska v celoti utemeljena.

Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 14.258,55 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi, v obeh primerih pa, da naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov navedenih v drugostopni odloči in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet navedenega postopka je izpodbijanje pravilnosti odločitve, da se tožniku kot davčnemu zavezancu vrnejo preveč plačane zamudne obresti le v nominalnem znesku (v višini 7.958.010,06 SIT). Prvostopni organ in drugostopni organ menita, da tožnik ni upravičen tudi do zamudnih obresti od navedenega zneska, sklicujoč se na 4. odstavek 95. člena ZDavP.

V konkretni zadevi gre za primer, ko je davčni organ tožniku dne 12. 8. 2003 izdal odločbo, v skladu s katero je tožnik plačal DDV v višini 16.801.466,99 SIT glavnice in zamudne obresti od DDV. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki ji je drugostopni organ z odločbo z dne 6. 7. 2006 ugodil in odločbo organa prve stopnje z dne 12. 8. 2003 odpravil ter zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku pa je prvostopni organ ugotovil, da opravljanje nalog stečajnega upravitelja, upravitelja prisilne poravnave in sodnega izvedenca ne predstavlja samostojnega opravljanja dejavnosti, zato tožnik v tem delu ne more biti zavezanec za obračunavanje in plačevanje DDV. Zato je tožnik upravičen do vračila neupravičeno obračunanega in plačanega DDV skupnem znesku 16.801.466,99 SIT in do zamudnih obresti v skupnem znesku 7.958.010,06 SIT. Zamudne obresti, ki jih je tožnik plačal po prvostopni odločbi z dne 12. 8. 2003, so tožniku vrnjene s prvostopno odločbo z dne 28. 8. 2006 (točka II 2. izreka) v nominalnem znesku (v višini 7.958.010,06 SIT), torej neobrestovano.

Sporno v zadevi je vprašanje, ali je tožnik upravičen, poleg vračila zneska neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti, tudi do vračila obresti od zneska neupravičeno plačanih zamudnih obresti.

Prvostopni in drugostopni organ sta v obravnavanem primeru odločala po določbah ZDavP in zaključila, da po določbah 95. člena ZDavP ni pravne podlage za vračilo zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti, saj po navedeni določbi ZDavP ni (izrecno) določeno, da bi davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenih ali preveč plačanih odmerjenih obresti, pripadale obresti.

Po presoji sodišča sta davčna organa pri odločanju uporabila napačen predpis, saj je po presoji sodišča v obravnavanem primeru treba uporabiti predpis, ki je veljal v času odločanja o vračilu neupravičeno odmerjenega davka. V obravnavanem primeru je kot materialna in procesna pravila glede vračanja neupravičeno plačanih davčnih dajatev treba uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1), ki se je uporabljal v času odločanja o vračilu zamudnih obresti, vključno z določbami o njegovi časovni veljavnosti. V konkretni zadevi ni mogoče uporabiti določb ZDavP, uporabe le-tega tudi ni mogoče utemeljiti s prehodnimi določbami 406. člena ZDavP-1, saj v obravnavani zadevi postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 še ni bil v teku. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010, po katerem se za vračanje davka praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka.

Po določbi 2. člena ZDavP-1 so obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če z zakonom ni drugače določeno. Po določbi 34. člena ZDavP-1 zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti od dneva plačila, ki se obračunajo v skladu z 31. členom ZDavP-1. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz omenjene sodbe, obresti iz 1. odstavka 34. člena ZDavP-1 v primeru, kot je obravnavani, po svoji vsebini sicer niso zamudne obresti, saj je za odmerjeni davek obstojala zakonita podlaga (odmerna odločba) vse do njene odprave oz. spremembe, zato davčni organ v obravnavanem primeru ni bil v zamudi z vračilom davka ter pomeni določba 31. člena ZDavP-1 v tem primeru zgolj določitev obrestne mere za obresti, ki jih vsebinsko opredeljuje 34. člen ZDavP-1. Po povedanem pridejo v obravnavanem primeru vračanja neutemeljeno plačanih davčnih dajatev v poštev materialna in procesna pravila ZDavP-1 in ne ZDavP. Davčna organa svojo odločitev nista oprla na določbe relevantnega predpisa, kar pomeni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zaradi česar je izpodbijana odločitev nezakonita.

Z izpodbijano odločitvijo je odločeno o vračilu neutemeljeno plačanih zamudnih obresti neobrestovano, kar glede na povedano ni pravilno. Ker z izrekom prvostopne odločbe ni odločeno o tožnikovi zahtevi za vračilo obresti od neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti (prvostopna odločba je izdana po uradni dolžnosti in je z njo odločeno o vračilu preveč plačanih zamudnih obresti v nominalnem znesku), je o tožnikovi zahtevi (za vračilo omenjenih zamudnih obresti), ki jo je tožnik podal v pritožbi, odločal šele drugostopni organ. Iz navedenih razlogov je sodišče odpravilo odločbo drugostopnega organa in jo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Drugostopni organ bo zato v ponovljenem postopku odločal o tožnikovi pritožbi v skladu s stališčem iz navedene sodbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in drugostopno odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.