Jedro

V zvezi z odmero stroškov v odškodninskih zadevah, v katerih se običajno izvajajo tako dokazi v zvezi s temeljem terjatve, kot tudi z njeno višino, sta bili izdani dve odločbi Vrhovnega sodišča RS, ki sta odmero stroškov po metodi aritmetične sredine izrecno zavrnili. Tako iz sodb VSRS II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011 in II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016, kjer je sodišče druge stopnje za izračun stroškov upoštevalo aritmetično sredino uspeha po temelju in uspeha po višini, izhaja, da so sodišča nižje stopnje zmotno uporabila (materialno) določbo 154. člena ZPP, ko so vrednotila uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini" in za končni uspeh vzela rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha, ter nadalje še, da ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oz. "temelj", zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine. Podobno izhaja tudi iz sodbe VSRS v zadevi VIII Ips 9/2017 z dne 21. 7. 2017.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da točka 2 izreka poslej v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki znesek 11.323,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 20.767,76 EUR od 21. 7. 2019 do 17. 9. 2020 in - 11.323,68 EUR od 18. 9. 2020 dalje do plačila.

II. V presežku in drugačnem obrestnem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 30,3 % pravdnih stroškov, tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 69,7 % pravdnih stroškov.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 191,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo popravilo točko I. izreka sodbe III P 186/2020 z dne 5. 4. 2022 tako, da je znesek 5.956,78 EUR nadomestilo z zneskom 5.091,68 EUR (točka 1. izreka), toženi stranki (v nadaljevanju toženka) je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati še 5.091,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 14.535,76 EUR od 21. 7. 2019 do 17. 9. 2020 in od zneska 5.091,68 EUR od 18. 9. 2020 dalje do plačila (točka 2/I izreka), v presežku in drugačnem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2/II izreka) ter tožniku naložilo, da toženki povrne 51,24% pravdnih stroškov, toženka pa tožniku 48,76% pravdnih stroškov (točka 2/III izreka).

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri prisoje še nadaljnjega zneska odškodnine 15.272,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je glede na dejanske ugotovitve v postopku premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca in izpovedbo tožnika, ki mu je odmerilo bistveno prenizko odškodnino po vseh postavkah nepremoženjske škode. Pritožba povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke za vsako izmed postavk škode in pojasnjuje, da je tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine v znesku 26.500,00 EUR. Glede premoženjske škode pritožba izpostavlja odškodnino za tujo nego in pomoč ter se zavzema za priznanje celotnega vtoževanega zneska, torej k že priznanemu znesku še 540,00 EUR, saj je tožnik tujo nego in pomoč potreboval še nadaljnje 3 mesece po eno uro na dan, kar je skupaj 90 ur. Pritožba nasprotuje tudi načinu izračuna uspeha pravdnih strank glede stroškov postopka in se zavzema za ločen izračun po temelju in višini.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in s pritožbo pavšalno grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo je vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, nato pa je o tožbenem zahtevku odločilo ter pri tem delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožnik je od toženke zahteval plačilo za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka. Pritožbeno sporna je le še višina odškodnine za nepremoženjsko škodo v zavrnilnem delu po vseh postavkah, za premoženjsko škodo v znesku 540,00 EUR glede pomoči pri negi in stroškovna odločitev.

**Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:**

7. Ker tožnik v pritožbi ne graja dejanskega stanja oziroma ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o vrsti poškodb, stopnji in času trajanja telesnih bolečin, obsegu in vrsti nevšečnosti med zdravljenjem, stopnji in trajanju primarnega in sekundarnega strahu ter stopnji in obsegu duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, ampak zgolj zaključku sodišča prve stopnje o višini odškodnine v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami, se sodišče druge stopnje opira in povzema vse te dejanske ugotovitve ter se v nadaljevanju podrobneje opredeljuje do višine odškodnine po posamezni postavki nepremoženjske škode.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 6.468,00 EUR (od vtoževanih 12.000,00 EUR). Pritrditi je pritožbi, da je tako prisojena odškodnina prenizka. Kot izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je tožnik v škodnem dogodku utrpel hudo telesno poškodbo, in sicer zlom desne podlahti z razmikom kostnih odlomkov1, zaradi česar je operiran takoj po prometni nesreči in nato še enkrat, saj je prišlo do zapleta z nezaraščanjem zloma na podlahtnici in je bila potrebna še ena operacija. Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani izvedenca ugotovljen obseg, stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in tudi tožnikovo izpovedbo, upoštevalo je tožnikovo starost in dejstvo, da bo občasne bolečine ob dvigovanju težjih bremen in spremembi vremena trpel še približno 50 let, vendar je nato tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče druge stopnje poudarja, da predvsem stopnja in trajanje telesnih bolečin v času zdravljenja, prav tako pa obseg nevšečnosti med zdravljenjem in dejstvo, da bo tožnik v zelo dolgem obdobju v prihodnje trpel občasne telesne bolečine, dajejo podlago za zaključek, da je primerna odškodnina za to postavko nepremoženjske škode 10.000,00 EUR, kar predstavlja 7,7 povprečne mesečne neto plače2. 9. Sodišče prve stopnje je tožniku za primarni in sekundarni strah prisodilo odškodnino v znesku 1.200,00 EUR (od vtoževanih 2.000,00 EUR). Po pregledu zadeve je pritrditi pritožbi, da je v takšnem znesku prisojena odškodnina nekoliko prenizka. Tožnik v škodnem dogodku ni izgubil zavesti in je ves čas vedel, kaj se z njim dogaja. Šlo je za hud primarni strah, ki ni trajal nekaj minut, ampak nekaj ur. Prav tako je tudi sekundarni strah v intenzivni obliki trajal mesec dni, ne zgolj nekaj dni, v zmerni obliki pa nato še mesec dni. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je bila prometna nesreča za tožnika zelo stresna in je tožnik doživljal strah za življenje (eden izmed potnikov je v nesreči izgubil svoje življenje), vendar je po mnenju sodišča druge stopnje primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 1.500,00 EUR, kar predstavlja 1,15 povprečno mesečno neto plačo. 10. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 3.300,00 EUR (od vtoževanih 11.000,00 EUR). Kot izhaja iz točke 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik kljub težki poškodbi in zapletom z nezaraščanjem poškodovane podlahtnice le-to "zelo solidno rehabilitiral", da je gibljivost komolca, dlani in prstov praktično popolna, zaostaja le vrtenje podlahti po dolgi osi navzven (za 10 stopinj), kar pa glede na ugotovitve izvedenca ne vpliva na samo funkcionalnost podlahti. Klinični pregled je sicer pokazal nekoliko slabšo moč stiska prstov desnice in upogiba podlahti v komolcu, zaradi česar so po mnenju izvedenca njegove funkcionalne sposobnosti okrnjene, vendar je takšna okrnjenost le minimalna, čeprav je trajne narave. Kot je pojasnil izvedenec, bi lahko imel tožnik težave pri športu, kadar je potrebna moč desne roke, za običajne delovne in prostočasne aktivnosti pa je tožnik normalno sposoben. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikovo izpovedbo, da se je kvaliteta njegovega življenja po prometni nesreči spremenila, saj je omejen pri dvigovanju težjih bremen in težjih delih, ki se izvajajo z desno roko. Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da gre za mlado osebo, ki bo posledice trpela dolgo obdobje, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina za to postavko 5.500,00 EUR, kar predstavlja 4,2 povprečni mesečni neto plači. 11. Ni pa tožnik upravičen do še višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na dejanske ugotovitve v postopku namreč ni pritrditi pritožbi, da so tožnikove življenjske aktivnosti "močno" (pritožba uporablja tudi besedo "hudo") in trajno zmanjšane. Tožnik v pritožbi navaja, da je omejen pri igranju tenisa in dvigovanju uteži, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč nikoli ni podal navedb o igranju tenisa ali dvigovanju uteži, niti ni izpovedal, da se je veliko ukvarjal s športom, kar bi po poškodbi moral v veliki meri opustiti. Navedel je le, da je pred škodnim dogodkom igral nogomet.3 Prav tako je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je izvedenec igranje tenisa in dvigovanje uteži naštel le primeroma, kjer bi tožnik morebiti lahko imel težave zaradi poškodbe. Zato te okoliščine ne opravičujejo višje odškodnine.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku za duševne bolečine zaradi skaženosti prisodilo odškodnino v znesku 800,00 EUR (od vtoževanih 1.500,00 EUR). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ima tožnik trajne posledice zaradi škodnega dogodka v obliki dveh pooperativnih brazgotin (na palčni strani podlahti srednje groba, 2-3 mm široka, 11 cm dolga brazgotina in na mezinčni strani podlahti srednje groba, 2-3 mm široka in 14 cm dolga brazgotina), pri stisku tročlenih prstov pa se v mezinčni brazgotini pojavi 2-3 cm velika brazgotina, ki klinično ustreza mišični herniji, kar je vse opazno tudi iz nekoliko večje razdalje, ko tožnik nosi kratke rokave (o čemer se je sodišče prve stopnje samo prepričalo na naroku).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožniku podan tako objektivni, kot tudi subjektivni kriterij skaženosti, saj tožnika brazgotine, oziroma njihov izgled in reakcije okolice motijo in ga spominjajo na škodni dogodek, kjer je izgubil prijatelja. Upoštevaje navedeno sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo nekoliko prenizko odškodnino in ocenjuje, da je primerna odškodnina za to postavko 1.000,00 EUR, kar predstavlja 0,76 povprečne mesečne neto plače. 14. Skupna prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo torej po spremembi odločitve znaša 18.000,00 EUR oziroma 13,8 povprečnih mesečnih neto plač, saj ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožnik upravičen do prisoje celotne vtoževane odškodnine za vsako izmed postavk nepremoženjske škode.

15. Sodišče druge stopnje je vpogledalo v zadeve, na katere se je v pritožbi skliceval tožnik in ugotovilo, da ne gre za primerljive primere, oziroma da ni slediti pritožbenim navedbam, da iz sodne prakse izhaja, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino od 17 do 20 povprečnih mesečnih neto plač. V zadevi VSRS II Ips 790/2005 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v znesku 2.700.000,00 SIT, kar je 11.266,90 EUR in glede na povprečno mesečno neto plačo v februarju 20084 znaša 12,7 povprečnih neto plač in ne 17, kot navaja pritožba, prav tako pa iz odločbe VSRS ni razvidno, kakšne poškodbe je utrpel oškodovanec. Odločbe VSL II Cp 1307/2004, na katero se citirana sodba VSRS nanaša, pa ni na bazi sodnih odločb, tako da ni mogoče preveriti, ali gre za podobne poškodbe oziroma obseg nepremoženjske škode, kot to navaja pritožba.

16. Iz sklepa II Ips 519/2002 z dne 3. 12. 2003, na katerega se nadalje sklicuje pritožba, je razvidno, da je oškodovanec utrpel zlom leve podlahtnice v komolčnem delu, zaradi česar je dobil skupno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (in ne zgolj nepremoženjsko škodo, kot navaja pritožba) v znesku 3.011.200,00 SIT, kar znaša 19,1 povprečne mesečne neto plače5 (in ne 22 plač, kot navaja pritožba). Iz sodbe VSRS ni razvidno, koliko je oškodovanec dobil odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, niti ni razviden skupni znesek odškodnine (sodišče druge stopnje v bazi sodnih odločb ni našlo sodbe VSC Cp 221/2002, na katero se sodba VSRS nanaša), lahko pa primerjamo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in strah. In sicer je oškodovanec za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem dobil 7,8 povprečnih mesečnih neto plač, za strah pa 1,3 plače. 17. Sklep VSRS II DoR 97/2010 z dne 23. 9. 2010, na katerega se prav tako sklicuje pritožba, obravnava zdrobitveni zlom leve koželjnice na tipičnem mestu, ki sega v sklep. Pri tem pa je iz sodbe VSL II Cp 2829/2009 z dne 18. 11. 2009 (na katero se nanaša sklep VSRS) razvidno, da je bila oškodovancu za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina v znesku 7.500,00 EUR, kar predstavlja 7,5 povprečne neto plače6, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnina v znesku 3.500,00 EUR, kar predstavlja 3,5 povprečne mesečne neto plače. Kot izhaja iz sodbe VSL II Cp 2829/2009, je bila oškodovancu dosojena odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 17.240,12 EUR, kar predstavlja 17,25 povprečnih neto plač in ne drži podatek iz sklepa II DoR 97/2010, da je bila oškodovancu zgolj za nepremoženjsko škodo prisojena odškodnina v višini 18,4 povprečnih neto plač.

18. Je pa pomemben podatek, ki izhaja iz te sodbe VSRS, in sicer, da je v sodni praksi VSRS za zlom koželjnice7 brez hujših dodatnih poškodb prisojenih v desetih zadevah od 13 do 23 povprečnih mesečnih neto plač (točka 5 obrazložitve), kar pomeni, da je tožniku prisojena odškodnina v višini 13,8 povprečnih mesečnih neto plač povsem primerna in ustreza tako subjektivni, kot tudi objektivni pogojenosti odškodnin.

**Glede višine odškodnine za premoženjsko škodo:**

19. Tožnik je za pomoč pri negi vtoževal odškodnino v znesku 1.080,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 540,00 EUR. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku, je izvedenec potrdil, da je tožnik v obdobju po operativnem posegu kumulativno mesec dni potreboval pomoč pri oblačenju in slačenju, pri pripravi hrane ter pri prinašanju bremen iz trgovine. Sodišče prve stopnje je iz izpovedbe tožnika in njegove matere izluščilo, da je tožnik izkazal, da mu je mati pomoč nudila (vsaj) mesec dni. Tožnik pa ni izkazal, da mu je mati pomoč nudila dlje oziroma v zatrjevanem obdobju dodatne tri mesece po eno uro na dan, saj to iz dokaznega postopka ne izhaja. Zato ni pritrditi pritožbi, da je tožnik upravičen še do nadaljnje odškodnine za pomoč pri negi v znesku 540,00 EUR, oziroma je sodišče prve stopnje tak zahtevek pravilno zavrnilo.

20. Po spremembi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožnik za nepremoženjsko in premoženjsko škodo upravičen do odškodnine v skupnem znesku 20.767,76 EUR. Od prisojene odškodnine je nato treba odšteti še revalorizirano akontacijo odškodnine v znesku 9.444,08 EUR8 (kar je storilo tudi sodišče prve stopnje), tako da je toženka dolžna tožniku plačati še odškodnino v znesku 11.323,68 EUR.

21. Sodišče druge stopnje je posledično pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje:**

22. V posledici spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba na novo odločiti o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

23. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh pravdnih strank. Sodna praksa višjih sodišč je v zvezi z razlago materialnopravnega določila drugega odstavka 154. člena ZPP glede izračuna stroškov sicer različna, vendar to še ne pomeni, da ima pritožba prav, da je potrebno uspeh pravdnih strank izračunati po aritmetični sredini uspeha po temelju in uspeha po višini. V zvezi z odmero stroškov v odškodninskih zadevah, v katerih se običajno izvajajo tako dokazi v zvezi s temeljem terjatve, kot tudi z njeno višino, sta bili izdani dve odločbi Vrhovnega sodišča RS, ki sta odmero stroškov po metodi aritmetične sredine izrecno zavrnili. Tako iz sodb VSRS II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011 in II Ips 196/2016 z dne 22. 9. 2016, kjer je sodišče druge stopnje za izračun stroškov upoštevalo aritmetično sredino uspeha po temelju in uspeha po višini, izhaja, da so sodišča nižje stopnje zmotno uporabila (materialno) določbo 154. člena ZPP, ko so vrednotila uspeh strank ločeno „po temelju“ in „po višini“ in za končni uspeh vzela rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha, ter nadalje še, da ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago oz. „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine. Podobno izhaja tudi iz sodbe VSRS v zadevi VIII Ips 9/2017 z dne 21. 7. 2017. 24. Na podlagi določbe četrtega odstavka 163. člena ZPP je sodišče prve stopnje odločilo, katera stranka krije stroške postopka v kakšnem deležu ter odločilo, da bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Sodišče druge stopnje je zato po spremembi odločitve o glavni stvari na novo izračunalo uspeh pravnih strank, kot je to storilo sodišče prve stopnje in upoštevalo skupni uspeh po temelju in višini. Tožnik je po spremembi odločitve z zahtevkom uspel v višini 20.767,76 EUR od vtoževanih 29.807,76 EUR, kar pomeni njegov 69,7 % uspeh. Toženkin uspeh pa je 30,3 %, kar pomeni, da je tožnik dolžan toženki povrniti 30,3% stroškov postopka, toženka pa je tožniku dolžna povrniti 69,7 % stroškov postopka.

**Glede pritožbenih stroškov:**

25. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 41 % (od pritožbeno spornih 15.272,00 EUR je uspel v višini 6.232,00 EUR), zato mu je toženka dolžna v tem obsegu povrniti stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe zoper sodbo v višini 625 točk, kar glede na vrednost točke v času odločanja 0,60 EUR znaša 375,00 EUR, ne pa tudi priglašenih stroškov za obvestilo tožniku o prejeti sodbi, obvestilo tožniku o vložitvi pritožbe in poročilo tožniku o uspehu pritožbe, saj so ti stroški že vključeni v storitev sestave pritožbe. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 7,5 EUR in 22% DDV v znesku 84,15 EUR, kar je skupaj 466,65 EUR. Tožnik je priglasil tudi stroške takse za pritožbo, ki pa je ni plačal, saj je bil oproščen plačila sodne takse (list. št. 180). Glede na tožnikov 41 % pritožbeni uspeh mu je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 191,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Utrpel je tudi odrgnino desne strani prsnega koša in zunanje strani desnega kolena, ki pa nista tako hudi telesni poškodbi, kot zlom desne podlahti z razmikom kostnih odlomkov. 2 Povprečna mesečna neto plača v času izdaje izpodbijane sodbe je bila 1.304,32 EUR. 3 Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da v zadnjih nekaj letih pred škodnim dogodkom oziroma po prihodu v Slovenijo ni več igral nogometa. 4 Povprečna mesečna neto plača februarja 2008 je bila 887,58 EUR. 5 Povprečna mesečna neto plača avgusta 2003 je bila 157.856,00 SIT. 6 Povprečna mesečna neto plača novembra 2009 je bila 999,49 EUR. 7 Koželjnica in podlahtnica sta kosti na spodnjem delu roke, pod komolcem, kar pomeni, da so stopnje telesnih bolečin, nevšečnosti in posledice na zmanjšanju življenjske aktivnosti pri zlomu obeh kosti primerljive, seveda odvisno od okoliščin konkretnega primera. 8 Sodišče prve stopnje je opravilo revalorizacijo dne 15. 9. 2020 plačane akontacije odškodnine v znesku 9.011,53 EUR, ki na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znaša 432,55 EUR oziroma je šteti, da je toženka tožniku že izplačala znesek 9.444,08 EUR.