Jedro

Iz utrjene (ustavno) sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja.

Ustava v določbi 29. člena pouka, ki ga je policija dolžna dati osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, ne našteva po točkah, vendar je iz vsebine navedene določbe jasno razvidno, da mora biti osebi, zoper katero je kazenski sum že osredotočen, učinkovito zagotovljeno najmanj, da se lahko brani sama ali z zagovornikom, da ima realno možnost priprave obrambe, da ni dolžna ničesar izjaviti zoper sebe ali svoje bližnje in ni dolžna priznati krivde, ter da je njena odločitev o sodelovanju z organi pregona zavestna, razumna in prostovoljna.

Agenti države torej lahko vstopijo v tuje prostore oziroma jih preiščejo tudi v primeru privolitve imetnika teh prostorov. Iz Ustave namreč ne izhaja prepoved, da se tisti, v katerega prostore se bo vstopilo oziroma pri katerem se bo opravila preiskava, svoji pravici do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ne bi smel odpovedati. Vendar pa v praksi privolitev za vstop v stanovanje oziroma druge prostore in oprava preiskave prinaša številne dileme.

Temeljni pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je torej njegova seznanjenost s pravicami, ki mu gredo. Brez pouka o posledicah pristanka je namreč odpoved pravicam lahko zgolj posledica neznanja, trenutne prestrašenosti oziroma podrejenosti v razmerju do policije in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz osumljenčeve proste oziroma svobodne volje. Golo, to je formalno soglasje osumljenca za vstop v prostore ali opravo preiskave, torej ne zadošča, če osumljenec pred tem ni bil seznanjen, čemu se odpoveduje.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1.Obsojena A. A. in B. B. sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 37843/2018 z dne 19. 3. 2025 spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena jima je bila pogojna obsodba, v kateri jima je bila določena kazen eno leto in dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je odločilo še, da se obsojenemu A. A. v določeno kazen všteje čas njegovega pridržanja, da se obsojencema odvzamejo prepovedane droge in pripomočki, namenjeni gojenju konoplje, da se obsojenemu A. A. vrne zasežena gotovina ter da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 37843/2018 z dne 10. 12. 2025 pritožbi zagovornikov obsojenih A. A. in B. B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornika. Zagovornik obsojenega A. A. v uvodu navaja, da zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik obsojenega B. B. v uvodu navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na vse trditve zahtev za varstvo zakonitosti, da razlogom obeh sodišč zaradi njihove izdatnosti in prepričljivosti ni kaj dodati, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič in da je očitek obsojencema v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretiziran.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojenca in njuni zagovorniki seznanjeni. Zagovornik obsojenega A. A. je v izjavi navedel, da Vrhovno državno tožilstvo selektivno povzema navedbe zahtev za varstvo zakonitosti, na njih pa ne poda konkretnih odgovorov.

Glede kršitve kazenskega zakona

5.Zagovornik obsojenega B. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ker iz kazenskopravnega očitka obsojencu niso razvidni vsi zakonski znaki storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kršitev utemeljuje z navedbo, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale očitek, da je obsojeni B. B. omogočil uporabo poslovnih prostorov ter organiziral in financiral proizvodnjo prepovedane droge.

6.Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

7.V obravnavanem primeru je bil formalni pogoj izpolnjen - zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenega B. B. vložil pritožbo, zato je moralo Vrhovno sodišče presoditi še, ali je glede kršitve, ki jo uveljavlja vložnik, izpolnjen tudi pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva. Po pregledu vsebine pritožbe in razlogov pritožbenega sodišča Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil, kot je navedel v njenem uvodu, "iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 373. člena ZKP". Tudi v obrazložitvi pritožbe obsojenčev zagovornik navedb, povezanih s kršitvijo kazenskega zakona, ni uveljavljal, za kar ni bilo nobenih ovir. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v konkretnem primeru pogoj materialnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti v delu, kjer vložnik trdi, da je podana kršitev kazenskega zakona, ni izpolnjen.

Glede kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

8.Obsojenčeva zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti trdita, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nedovoljene dokaze. Kršitev utemeljujeta z navedbami, da je bil vstop delavcev FURS v poslovne prostore nezakonit in da ima celoten kazenski postopek podlago v uradnem zaznamku policistke C. C., ki je v poslovne prostore, v katerih je bila zasežena prepovedana droga, vstopila brez odredbe o hišni preiskavi. Uradni zaznamek, ki ga je sestavila omenjena policistka, je predstavljal osnovo za vse nadaljnje aktivnosti policije, tožilstva in sodišča, vključno z izdajo odredbe o dovolitvi preiskave poslovnih prostorov. Zagovornik obsojenega A. A. v zahtevi poudarja, da se je sum na obsojenca osredotočil, ko je bila najdena konoplja. Od tedaj dalje bi moral biti obsojenec poučen o pravnih jamstvih, ki mu gredo v kazenskem postopku. Uveljavlja, da sta policista C. C. in D. D. dejansko opravila hišno preiskavo brez odredbe sodišča. V nadaljevanju zahteve izpostavlja, da se je odredba preiskovalne sodnice oprla na obsojčevo izjavo, ki je bila vsebovana v uradnem zaznamku policistke C. C., in šele kasneje izločena. Odredba za hišno preiskavo tako predstavlja prima facie nedovoljen dokaz, saj se med drugim opira tudi na uradna zaznamka policistov, ki sta tedaj še vsebovala izjavo obsojenca. Izjava osumljenca je bila namreč brez dvoma pridobljena s kršitvijo njegovega privilegija zoper samoobtožbo. Zagovornik obsojenega B. B. uveljavljanje kršitve sklene z navedbo, da povabilo obsojenega A. A. za vstop v poslovne prostore ne predstavlja zakonite podlage iz 218. člena ZKP, zato je policistka C. C. v prostore vstopila nezakonito. Zagovornik obsojenega A. A. pa uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da so bile obsojencu kršene ustavne pravice iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), iz 35. člena Ustave in 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

9.Pri presoji kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je treba upoštevati naslednja pravno relevantna dejstva, ki so razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe in kazenskega spisa:

-uslužbenci FURS so dne 21. 8. 2018 na ... v Mariboru na podlagi 8. točke prvega odstavka 14. člena, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o finančni upravi (ZFU) opravili nadzor v poslovnih prostorih podjetja E., d. o. o., zaradi informacij, da se na tem naslovu opravlja delo na črno in zaradi kriptorudarjenja. V poslovnih prostorih je bil navzoč obsojeni A. A.. Ob ogledu poslovnih prostorov so opazili šotor in prostor, v katerem se je gojila konoplja, ter prostor v katerem se je sušila konoplja;

-uslužbenci FURS so o najdbi in okoliščini, da se v prostorih nahaja A. A., obvestili policijo. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 21. 8. 2018, ki ga je sestavila policistka C. C., je razvidno, da so delavci FURS policiji naznanili, da so pri svojem delu v podjetju E., d. o. o., opazili laboratorij za gojenje konoplje z nasajenimi rastlinami;

-iz uradnega zaznamka policistke C. C. in uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 21. 8. 2018, ki ga je sestavil policist F. F., je razvidno še, da je policija ob prihodu na kraj opravila razgovor z A. A., na njegovo željo vstopila v poslovne prostore in v njih opazila laboratorij za gojenje konoplje, v katerem je bilo nameščenih več loncev z rastlinami in dve stojali, na katerih se je sušilo večje število rastlin konoplje. Iz obeh uradnih zaznamkov ni razvidno, da bi bil obsojeni A. A. s strani policije poučen po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP;

-Okrožno sodišče v Mariboru je na predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru dne 22. 8. 2018 odredilo preiskavo poslovnih prostorov na naslovu ... v Mariboru, ki sta jih uporabljala A. A. in B. B. Preiskovalna sodnica je navedeno odredbo med drugim oprla na ugotovitve policije ob vstopu v poslovne prostore;

-iz izpovedbe policistke C. C., ki je bila zaslišana v kazenski preiskavi, je med drugim razvidno, da je obsojeni A. A. "privolil, da gredo skupaj s policijo pogledat prostor", da policija tedaj odredbe za hišno preiskavo ni imela, da policija v prostor brez odredbe ne bi smela vstopiti in da so bila njena opažanja, ki jih je zaznala ob vstopu v poslovne prostore, podlaga za vse nadaljnje aktivnosti policistov, predvsem pa za izdajo odredbe za hišno preiskavo;

-obramba obsojencev je na predobravnavnem naroku predlagala izločitev dokazov. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom V Kp 37843/2018 z dne 14. 9. 2022, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II K 37843/2018 z dne 6. 7. 2022 predlogu za izločitev dokazov deloma ugodilo in iz spisa izločilo izjave, ki sta jih podala B. B. in A. A. policiji, preden sta bila poučena o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Predlagano izločitev preostalih listin in dokazov je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Jedrni razlog za zavrnitev predloga za izločitev ostalih dokazov, ki je razviden iz obrazložitve pravnomočnega sklepa, je, da ravnanja A. A. ni mogoče razumeti drugače kot privolitev za vstop policije v poslovne prostore, zato policija odredbe sodišča za takšno ravnanje ni potrebovala;

-iz zagovora obsojenega A. A. med drugim izhaja, da mu je policistka povedala, da je policija seznanjena, da je v prostorih droga, ter da si bo prostore ogledala. Ob tem je bil prestrašen.

10.Neutemeljena je trditev zahtev za varstvo zakonitosti, da uslužbenci FURS niso imeli zakonskega pooblastila za vstop v poslovne prostore podjetja E.., d. o. o., na ... v Mariboru. Kot sta utemeljeno presodili že sodišči prve in druge stopnje ZFU daje uslužbencem FURS v okviru inšpekcijskega nadzora pooblastilo za vstop v katerikoli poslovni prostor, kjer je registrirano opravljanje dejavnosti. V skladu z določbo 22. člena ZFU namreč lahko uradna oseba vstopi na vsa zemljišča, v objekte in poslovne prostore, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, in si jih ogleda in pregleda.

11.Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi izvedenega dokaznega postopka nedvoumno presodilo, da je FURS preglede poslovnih prostorov opravil zaradi informacij, da naj bi se v teh poslovnih prostorih opravljalo delo na črno in zaradi kripto rudarjenja. Sodišče je ugotovilo tudi, da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je FURS dejansko vodil predkazenski postopek in v sodelovanju s policijo zbiral obremenilne dokaze. Utemeljena je tudi presoja sodišč nižje stopnje, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na inšpekcijske oziroma nadzorne postopke vse dotlej, dokler se pri uradnih osebah ne porodi sum storitve prekrška oziroma kaznivega dejanja.

12.Pritrditi pa je treba zahtevama za varstvo zakonitosti, da policija pred izdajo odredbe za hišno preiskavo v obravnavanem primeru ni imela pravne podlage za vstop v poslovne prostore podjetja E., d. o. o.

-Iz utrjene (ustavno) sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno, da se kazenski postopek zoper osumljenca dejansko začne tisti trenutek, ko je policijsko preiskovanje osredotočeno, zožano proti enemu možnemu storilcu, tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja. V procesni teoriji se govori o tako imenovanem "merilu obdolžitve", ki je oblikovano kot dokazni standard. Kriteriji zanj niso formalni, temveč materialni. Nista torej odločilna faza postopka in formalni akt tožilca ali sodišča, odločilna je konkretna možnost očitati domnevnemu storilcu izvršitev kaznivega dejanja. Ali je mogoče domnevnega storilca šteti za obdolženca, ni odvisno zgolj od volje in presoje pristojnih državnih organov, temveč je merilo objektivno: okoliščine, ki potrjujejo sum, morajo tudi objektivnemu opazovalcu zadoščati za sklep, da je oseba sumljiva kaznivega dejanja. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesno pravne subjektivitete posamezniku tako vselej ostaja quaestio facti vsakega konkretnega primera.

-Ustava v določbi 29. člena pouka, ki ga je policija dolžna dati osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, ne našteva po točkah, vendar je iz vsebine navedene določbe jasno razvidno, da mora biti osebi, zoper katero je kazenski sum že osredotočen, učinkovito zagotovljeno najmanj, da se lahko brani sama ali z zagovornikom, da ima realno možnost priprave obrambe, da ni dolžna ničesar izjaviti zoper sebe ali svoje bližnje in ni dolžna priznati krivde, ter da je njena odločitev o sodelovanju z organi pregona zavestna, razumna in prostovoljna.

-Ustava v drugem odstavku 36. člena določa, da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Ustava torej ne zagotavlja le varstva pred nezakonitim preiskovanjem stanovanja ali drugih prostorov, temveč varuje tudi pred nepooblaščenim vstopom vanje. Pravico do prostorske zasebnosti ne uživajo le fizične osebe, temveč tudi pravne osebe v poslovnih prostorih, ki niso splošno dostopni javnosti.

-Ustava dopušča tudi vstop v stanovanje brez odločbe sodišča in opravo preiskave brez prisotnosti prič, če je to neizogibno potrebno za prijetje storilca kaznivega dejanja ali za zavarovanje ljudi in premoženja. Pogoje za to določa zakon (peti odstavek 36. člena Ustave). Ustavna določba je konkretizirana v določbi 218. člena ZKP, ki določa pet razlogov nujnega policijskega vstopa v tuje stanovanje. Poleg privolitve imetnika stanovanja zakon za vstop v tuje stanovanje in druge prostore in opravo preiskave predvideva dva varnostna razloga (če kdo kliče na pomoči in če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja) in dva procesna razloga (če je treba prijeti storilca kaznivega dejanja, ki je zaloten pri kaznivem dejanju - tako imenovani hot pursuit - in če je v stanovanju ali katerem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti, ali se je zaradi pregona tja zatekel).

-Agenti države torej lahko vstopijo v tuje prostore oziroma jih preiščejo tudi v primeru privolitve imetnika teh prostorov. Iz Ustave namreč ne izhaja prepoved, da se tisti, v katerega prostore se bo vstopilo oziroma pri katerem se bo opravila preiskava, svoji pravici do nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ne bi smel odpovedati. Vendar pa v praksi privolitev za vstop v stanovanje oziroma druge prostore in oprava preiskave prinaša številne dileme, povezane predvsem z informiranostjo imetnika stanovanja oziroma drugih prostorov, ki je hkrati tudi osumljenec kaznivega dejanja, in njegovim zavedanjem o posledicah takšne privolitve.

-V obravnavanem primeru so nosilni razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe oziroma sklepa o izločitvi dokazov utemeljeni na predpostavki, da je policija po prejemu obvestila uslužbencev FURS, da se v prostorih, v katerih se je izvajal inšpekcijski nadzor, goji prepovedana droga konoplja in da se tam nahaja obsojeni A. A., v te prostore vstopila zakonito; na podlagi povabila oziroma soglasja obsojenega A. A.

-Sodišče pri takšni presoji prezre, da je bil (glede na podatke, s katerimi je razpolagala policija v času vstopa policistke C. C. v poslovne prostore) sum storitve kaznivega dejanja že osredotočen na obsojenega A. A., ki se je v teh prostorih nahajal. Iz podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da policija pred podajo privolitve za vstop v poslovne prostore obsojenega A. A. ni poučila o temeljnih ustavnih jamstvih, ki gredo osebi, na katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, čeprav za to v konkretni situaciji ni bilo nobene ovire.

-Privolitev, ki jo da imetnik stanovanja oziroma drugih prostorov za vstop vanje oziroma njihovo preiskavo brez ustrezne sodne odredbe, pomeni odpoved ustavno varovani pravici. Zato mora biti takšna privolitev resnična, predvsem pa svobodna. Pogoj za prostovoljnost odločitve imetnika stanovanja, ki je hkrati tudi osumljenec kaznivega dejanja, je prav njegova seznanjenost z možnostmi oziroma pravicami, ki mu pripadajo. Zato je pri presoji prostovoljnosti (kot informirane odločitve posameznika) ključno, da je osumljenec s strani agentov države ustrezno poučen o svojih pravicah. Povedano drugače: temeljni pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je torej njegova seznanjenost s pravicami, ki mu gredo. Brez pouka o posledicah pristanka je namreč odpoved pravicam lahko zgolj posledica neznanja, trenutne prestrašenosti oziroma podrejenosti v razmerju do policije in neinformiranosti o njenih posledicah, ne pa izraz osumljenčeve proste oziroma svobodne volje. Golo, to je formalno soglasje osumljenca za vstop v prostore ali opravo preiskave, torej ne zadošča, če osumljenec pred tem ni bil seznanjen, čemu se odpoveduje.

-V obravnavanem primeru je torej policija soglasje obsojenega A. A. za vstop v prostore, ki jih je uporabljal, in njihov ogled oziroma pregled pridobila, ne da bi obsojenca, na katerega je bil že osredotočen sum storitve kaznivega dejanja povezanega s proizvodnjo prepovedanih drog, poučila o njegovih temeljnih pravnih jamstvih. Ker je tako, ni mogoče šteti njegovega soglasja za vstop v poslovne prostore in njihov ogled oziroma pregled za informiranega oziroma prostovoljnega. Policija je s svojim ravnanjem kršila obsojenčeva jamstva iz 29. člena Ustave in njegovo ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja oziroma drugih prostorov iz 36. člena Ustave. Sodišče zato ugotovitev policije ne bi smelo uporabiti pri izdaji odredbe za hišno preiskavo oziroma nanje opreti izpodbijane pravnomočne sodbe.

22.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena, v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP in 36. členom Ustave. Zato je na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevama za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23.Ker je bila izpodbijana pravnomočna sodba zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic razveljavljena, se Vrhovno sodišče do ostalih, v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev, ki se med drugim nanašajo na kršitev pravice do obrambe, ni opredeljevalo.

24.Odločitev je bila sprejeta soglasno.