Jedro

Menjalni tečaj, po katerem se preračuna glavnica pravdnih stroškov iz hrvaških kun v eure, je določen z Uredbo Sveta (EU) 2022/1208 z dne 12. julija 2022 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 glede menjalnega razmerja eura za Hrvaško in na njeni podlagi sprejetimi predpisi Republike Hrvaške, torej javno objavljen, dostopen in vsakomur znan, zato je tako določena obveznost plačila glavnice pravdnih stroškov v hrvaških kunah povsem določljiva. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti se lahko v tem primeru določi na podlagi pravnih pravil in javno dostopnih podatkov, zato je tudi obrestni del izreka hrvaške prvostopenjske sodbe določljiv.

Izrek

I. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti predlagatelju njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 1.412,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep, s katerim je isto sodišče priznalo pravno veljavnost v Republiki Sloveniji za sodbo Gospodarskega sodišča v Zagrebu, Republika Hrvaška, opr. št. 52. P-1097/14 z dne 1. 2. 2021 (v nadaljevanju hrvaška prvostopenjska sodba) v I., III., V. in VI. točki izreka in razglasilo izvršljivost v V. točki njenega izreka, v kateri je odločeno, da se tožniku (A., d. d.) nalaga, da tožencu (B., d. o. o.) povrne pravdne stroške v znesku 2.091.740,00 kn, vse povečano za zakonske zamudne obresti, ki na dosojeni znesek stroškov tečejo od dneva sprejetja sodbe pa do plačila in po meri, ki se za vsako polletje določi s povečanjem povprečne obrestne mere na stanja kreditov, odobrenih za obdobje, ki je daljše kot leto dni, nefinančnim gospodarskim družbam, izračunane za referenčno obdobje, ki je bilo pred tekočim polletjem, in sicer s povečanjem za pet odstotnih točk, v roku 8 dni. Z izpodbijanim sklepom je nasprotnemu udeležencu naložilo še plačilo stroškov postopka v znesku 709,31 EUR.

2. Nasprotni udeleženec je zoper sklep o ugovoru vložil pritožbo iz razloga kršitve materialnega prava. Navaja, da mu priznana hrvaška prvostopenjska sodba nalaga plačilo denarne obveznosti v tuji valuti, pri čemer nista navedena niti protivrednost niti tečaj, po katerem naj bi se protivrednost izračunala. Meni, da je nedoločen in nejasen tudi del hrvaške prvostopenjske sodbe glede zamudnih obresti, ker je zakonska zamudna obrestna mera določena zelo opisno in je za slovensko pravno osebo povsem nerazumljiva in nedefinirana, saj razen opisa ni ničesar, kar bi omogočilo izračun. Po njegovem mnenju je tako opredeljena denarna obveznost v Republiki Sloveniji neizvršljiva, ker je ni mogoče povzeti v predlog za izvršbo. Meni, da je priznanje in izvršitev obravnavane sodbe hrvaškega sodišča v očitnem nasprotju z ustavo in pravnim redom Republike Slovenije (6. točka prvega odstavka 21. člena pogodbe, sklenjene med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki je bila ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, v nadaljevanju Pogodba). Navaja, da je v postopku izdaje hrvaške prvostopenjske sodbe kot tožnik sicer formalno sodeloval, vendar je tuje sodišče grobo kršilo njegove procesne pravice, bil je neenako obravnavan, ni mu bila dana možnost obravnavanja zadeve, kršena je bila tudi procesna enakopravnost strank. Višje sodišče v Zagrebu je o njegovi pritožbi odločilo v devetih delovnih dneh, čeprav znaša povprečen čas reševanja pritožbenih zadev več kot dve leti in pol. Po njegovem mnenju je bil v postopku v neenakopravnem, diskriminatornem in politično podrejenem položaju, brez možnosti uveljavljanja procesnih pravic in ni bil deležen pravičnega sojenja. Priznanje sodbe, ki je bila sprejeta v tako izvedenem postopku, s kršitvijo najosnovnejših procesnih pravic, je v očitnem nasprotju z ustavo in pravnim redom Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 308/2022 z dne 14. 11. 2022 ter predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Predlagatelj je 17. 6. 2024 vložil še dopolnitev odgovora na pritožbo, ki pa ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker je bil vložen po izteku roka, določenega za odgovor na pritožbo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).1

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je priznalo hrvaško zavrnilno sodbo (in v stroškovnem dajatvenem delu še razglasilo izvršljivost), izdano v civilnem (gospodarskem) sporu, po tem, ko je zavrnilo ugovorne navedbe nasprotnega udeleženca po 6. točki prvega odstavka 21. člena Pogodbe, po kateri se sodne odločbe v civilnih zadevah priznajo in izvršijo, če priznanje in izvršitev odločbe ni v nasprotju z ustavo in pravnim redom zaprošene države pogodbenice (v konkretnem primeru Republike Slovenije).

7. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je izpolnjen razlog za zavrnitev priznanja in izvršljivosti, ker mu je s hrvaško prvostopenjsko sodbo naloženo plačilo stroškov v tuji valuti, brez navedene protivrednosti in tečaja, po katerem naj bi se protivrednost izračunala. Nedoločen, nerazumljiv, nedefiniran in nejasen pa je tudi del izreka hrvaške sodbe, ki določa zamudne obresti. Po njegovem mnenju je tako opredeljena denarna obveznost v Republiki Sloveniji neizvršljiva. Uveljavlja tudi, da so mu bile v postopku izdaje hrvaške prvostopenjske sodbe kršene procesne pravice in da je bil neenako ter diskriminatorno obravnavan. Zato meni, da je priznanje in izvršitev tu obravnavane hrvaške sodbe v nasprotju s slovensko ustavo in slovenskim pravnim redom v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe.

_Obseg preizkusa v okviru priznanja in izvršitve sodne odločbe druge države pogodbenice_

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o priznanju in razglasitvi izvršljivosti hrvaške prvostopenjske sodbe oprlo na določbo 21. člena Pogodbe. Predpostavke za priznanje in izvršitev sodne odločbe druge države pogodbenice so določene v 21. členu Pogodbe. Ena izmed teh, izpolnjenost katere je sporna v obravnavanem primeru, je, da se sodne odločbe priznajo in izvršijo, če priznanje in izvršitev odločbe ni v nasprotju z ustavo in pravnim redom zaprošene države pogodbenice (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe).

9. Vsebinski obseg presoje v okviru pogoja, ali priznanje in izvršitev odločbe nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države pogodbenice, v Pogodbi ni določneje opredeljen. V dosedanji praksi Vrhovnega sodišča se je že izoblikovalo stališče, da je preizkus po citiranem določilu Pogodbe širši od presoje klasičnega (za postopke priznanj tipičnega) ugovornega razloga nasprotovanja javnemu redu, saj je pravni red širši pojem in kot tak vključuje celoto pravnih pravil iz pravnih aktov v najširšem smislu.2 Zato glede na vsebino Pogodbe ne zadostuje, da bi priznanje in izvršitev tuje odločbe privedlo do "nevzdržnega stanja" ali da bi šlo za "očitno nasprotovanje temeljnim pravilom in načelom ustavnega reda Republike Slovenije".3

10. Vrhovno sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje dometa kriterijev iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe, ki lahko (med drugim) v zaprošeni državi pomenita oviro za priznanje sodbe, izdane pred sodiščem druge države pogodbenice. Gre za vprašanje, ali kriterija "nasprotovanje ustavi in pravnemu redu zaprošene države pogodbenice" v kontekstu navedene določbe Pogodbe, zaobjemata preizkus sodbe, izdane pred sodiščem druge države pogodbenice, z vidika ustave in pravnega reda zaprošene države; da bi se sodišče zaprošene države v tem procesu lahko prepričalo, ali sodba, izdana pred sodišči druge države pogodbenice nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države. Vrhovno sodišče je na to vprašanje že odgovorilo pritrdilno.4

11. Tudi v obravnavani zadevi se v postopku priznanja hrvaške prvostopenjske sodbe preizkušajo ovire za priznanje z vidika kriterijev iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe. V takem primeru preizkus zahteva naslednje: (1) opredelitev vsebine relevantne ustavne norme ali druge vsebine pravnega reda zaprošene države, (2) opredelitev teh vsebin, ki jih je z razlago razprla sodba, izdana v drugi državi pogodbenici in (3) presoja o morebitnem nasprotju med tako opredeljenima prvinama tega preizkusa. Ta proces sodišču zaprošene države omogoči presojo, ali so podane ovire za priznanje sodne odločbe druge države pogodbenice iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe.5 _Presoja ugovornega razloga iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe_

12. Pritožnik v pritožbi navaja, da naj bi bil v postopku izdaje hrvaške prvostopenjske sodbe neenako obravnavan, da so mu bile kršene procesne pravice, da je bil v neenakopravnem, diskriminatornem, politično podrejenem položaju, brez možnosti uveljavljanja procesnih pravic in da ni bil deležen pravičnega sojenja. S tem uveljavlja, da sodni postopek pred hrvaškim sodiščem ni bil pošten in da to predstavlja oviro za priznanje hrvaške prvostopenjske sodbe v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi presodilo, da nasprotni udeleženec v ugovoru ni ponudil konkretnejših navedb, niti dokazov, da je bil v postopku pred hrvaškim sodiščem v neenakem položaju in da ni bil deležen pravičnega sojenja. Obrazložilo je še, da zatrjevane procesne kršitve ne morejo pomeniti razloga za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe in da bi tak preizkus grobo kršil določbe Pogodbe.

14. Sodni postopek je pošten, če sodišče upošteva postopkovna pravila in procesna jamstva ter vse stranke enakopravno obravnava, tako da je sojenje, ne glede na končno odločitev sodišča, samo po sebi pošteno.6 Pravica do poštenega sojenja je v Republiki Sloveniji zajamčena v Ustavi (22. in 23. člen Ustave) in je temeljna vsebina slovenskega ustavnega in s tem pravnega reda. Pravica do poštenega sojenja je ključna sestavina vladavine prava (2. člen Ustave).7 Ustavna procesna jamstva glede pravice do poštenega sojenja so torej vsebina ustavnih norm v Republiki Sloveniji in s tem temeljni sestavni del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da izkazane kršitve zahtev poštenega sodnega postopka v postopku izdaje tuje sodne odločbe, pomenijo oviro za priznanje ali izvršitev take tuje sodne odločbe v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe, saj bi bil s priznanjem ali izvršitvijo take sodne odločbe kršen pravni red Republike Slovenije, ker bi taka sodna odločba posegla v temeljna načela slovenske pravne ureditve.

15. Glede na obrazloženo je tako sodišče prve stopnje zmotno sklepalo o obsegu preizkusa, ki ga je treba opraviti za presojo, ali obravnavana hrvaška sodna odločba nasprotuje ustavi in pravnemu redu zaprošene države, tj. Republike Slovenije. V okviru presoje o oviri za priznanje iz 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe se namreč glede na navedeno ni mogoče zadovoljiti s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem primeru zatrjevane procesne kršitve ne morejo pomeniti razloga za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe. Tako sklepanje je zmotno.

16. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik tudi v pritožbi ne izkaže, da mu v postopku izdaje hrvaške prvostopenjske sodbe naj ne bi bila zagotovljena ustavna procesna jamstva oziroma da bi bil neenako in neenakopravno obravnavan. V pritožbi zgolj ponavlja ugovorne navedbe in se z razlogi sodišča prve stopnje ne sooči. Konkretizirano ne navede, katere procesne predloge, ki naj ne bi bili upoštevani, je podal v postopku, v čem je bil v neenakem položaju v primerjavi z drugimi strankami, katerih pravil postopka oziroma ustavnih procesnih jamstev ni spoštovalo hrvaško sodišče ipd. Za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazil. Njegove navedbe v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja so tako ostale povsem nekonkretizirane in so kot take neizkazane. Zato z njimi ne more uspeti. Tudi pritožbenih trditev, da naj bi hrvaško sodišče brez obrazložitve zavrnilo njegovo zahtevo, da se sodna izvedenka opredeli do njegovih pripomb zoper izvedensko mnenje oziroma, da hrvaško sodišče naj ne bi ugodilo njegovemu predlogu za podajo ustnega izvida na glavni obravnavi, ni z ničemer izkazal (npr. ni predložil zapisnika o naroku za glavno obravnavo, vloge v postopku, listine ali drugega sodnega pisanja, iz katerega bi izhajalo, da je ustrezno podal tak procesni predlog in da ga je hrvaško sodišče arbitrarno, brez obrazložitve tudi zavrnilo ipd.). Breme utemeljevanja kršitev v postopku izdaje obravnavane tuje sodne odločbe je namreč na pritožniku. V tem smislu je neupoštevna tudi pritožnikova navedba, da je hrvaško višje sodišče v tem primeru odločilo nerazumno hitro, v devetih delovnih dneh, saj to z vidika kršitve pravice do poštenega sojenja, ki obsega tudi pravico do sojenja v razumnem roku, nima vpliva.

17. Po navedenem pritožnik ni izkazal, da so mu bila v postopku izdaje hrvaške prvostopenjske sodbe (ali sodbe instančnega sodišča) kršena ustavno procesna jamstva glede poštenega sojenja, zato nadaljnja presoja o morebitnem nasprotju teh pravnih prvin z ustavo in pravnim redom Republike Slovenije ni mogoča. S tega vidika tako pritožnik ni izkazal, da bi bila podana ovira za priznanje obravnavane hrvaške prvostopenjske sodbe v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe.

18. Pritožnik očita še, da je denarna obveznost v hrvaški prvostopenjski sodbi (tj. stroškovni dajatveni del v V. točki njenega izreka) opredeljena tako, da ni izvršljiva v Republiki Sloveniji. Navaja, da se mu z obravnavano tujo sodbo nalaga plačilo denarne obveznosti v tuji valuti, brez navedene protivrednosti in menjalnega tečaja, ter da je nedoločen in nejasen tudi del, ki govori o zamudnih obrestih. Meni, da je zakonska zamudna obrestna mera v hrvaški prvostopenjski sodbi določena zelo opisno, za slovensko pravno osebo nerazumljivo in nedefinirano, tako da ni mogoč njen izračun.

19. S temi očitki pritožnik smiselno zatrjuje, da je denarna obveznost, katere plačilo mu je naloženo z obravnavano hrvaško prvostopenjsko sodbo v njenem stroškovnem dajatvenem delu izreka (V. točka izreka hrvaške prvostopenjske sodbe), nedoločna in nedoločljiva. S tem uveljavlja neizpolnjevanje pogoja za priznanje in izvršljivost obravnavane tuje sodbe v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe.

20. Skladno z drugim odstavkom 34. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora biti obveznost mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva. Predmet obveznosti je določljiv, če vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ).

21. Vrhovno sodišče je o določljivosti terjatve že razsodilo. V sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 je pojasnilo, da je predmet obveznosti določen, če je jasno, enopomensko individualiziran, če je po objektivnih merilih določljiv, ali če izvršilni naslov vsebuje podatke, s pomočjo katerih ga je mogoče določiti. Povedano drugače: konkretiziran mora biti do te mere, da je terjatev ugotovljena ali ugotovljiva, brez ugotavljanja spornih dejstev v zvezi s terjatvijo in tako, da je vsaka zamenjava izključena, torej enopomensko. Nobenega dvoma ne sme biti o tem, kdo komu kaj dolguje. Izvršilni naslov, v katerem terjatev (obveznost) ni določena skladno s tem standardom, ni izvršljiv (delno ali v celoti, odvisno od stopnje konkretizacije v vsakem posameznem primeru).8

22. Glede obrestne mere je Vrhovno sodišče v nizu odločitev, npr. v sklepu II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012, že odločilo, da je odločitev o zakonskih zamudnih obrestih dovolj določena, če so opredeljene (i) glede glavničnega zneska, od katerega tečejo, (ii) glede časa (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo in (iii) glede obrestne mere.9 V sklepu II Ips 557/2009 z dne 20. 5. 2010 je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi naslednje. Zamudne obresti so v izrekih izvršilnih naslovov že po naravi stvari praviloma določene zgolj opisno. Če so za opredelitev obsega tega dela (akcesorne) obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu navedeni vsi relevantni parametri, ugotovi višino obresti nominalno (drugače kot pri glavnici) z razlago sodišče v izvršilnem postopku - s čimer ne odstopa od izvršilnemu postopku imanentnega načela stroge formalne legalitete in z ničemer ne posega v časovne meje pravnomočnosti, saj, ravno nasprotno, ohranja "zvestobo" izvršilnemu naslovu, če ugotovi višino obresti znotraj kriterijev njihove določljivosti, opredeljenih v izvršilnem naslovu.10 Za izvršljivost izvršilnega naslova tako zadostuje, da je predmet obveznosti določljiv. Pogoj določljivosti je izpolnjen, če izvršilni naslov vsebuje podatke, na podlagi katerih se lahko določi obveznost. Zadošča, da se lahko obveznost določi na podlagi pravnih pravil ali javno dostopnih objektiviziranih podatkov.11

23. Iz tega sledi, da je zahteva, da mora biti obveznost določena ali določljiva, prvina slovenskega pravnega reda, kar je pri presoji izpolnjevanja pogoja po 6. točki prvega odstavka 21. člena Pogodbe v tem primeru treba upoštevati.

24. V V. točki izreka hrvaške prvostopenjske sodbe je določeno, da mora nasprotni udeleženec povrniti predlagatelju glavnico pravdnih stroškov v znesku 2.091.740,00 kn in zakonske zamudne obresti na dosojeni znesek stroškov.

25. Hrvaška prvostopenjska sodba je bila izdana 1. 2. 2021, ko je bila valuta hrvaška kuna uradno plačilno sredstvo v Republiki Hrvaški. Konverzija valute iz hrvaške kune v eure je na preprost način (kot matematična operacija) mogoča in enostavna. Menjalno razmerje med eurom in hrvaško kuno je določeno s spremembo Uredbe (ES) št. 2866/98.12 Pri konverziji se upošteva javno objavljen Zakon o uvođenju eura kao službene valute u Republici Hrvatskoj (Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 57/22, 88/22) in Odluka o objavi uvođenja eura kao službene valute u Republici Hrvatskoj (Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 85/22), v katerih je jasno določeno, da se z uvedbo eura na območju Republike Hrvaške za pretvorbo hrvaških kun v eure uporablja uradni enotni menjalni tečaj 7,53450 HRK za 1 euro.13 Menjalni tečaj, po katerem se preračuna glavnica pravdnih stroškov iz hrvaških kun v eure (V. točka izreka hrvaške prvostopenjske sodbe), je tako določen z Uredbo Sveta (EU) 2022/1208 z dne 12. julija 2022 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 glede menjalnega razmerja eura za Hrvaško in na njeni podlagi sprejetimi predpisi Republike Hrvaške, torej javno objavljen, dostopen in vsakomur znan, zato je tako opredeljena obveznost plačila glavnice pravdnih stroškov povsem določljiva. Zakon o uvođenju eura kao službene valute u Republici Hrvatskoj določa načelo kontinuitete pravnih instrumentov, kamor spadajo tudi sodbe (glej 39. točko 3. člena tega zakona v zvezi s 1. členom Uredbe Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem eura, ki določa, da v tej uredbi "pravni instrumenti" pomenijo vsa zakonodajna in statutarna določila, upravne akte, sodne odločbe, pogodbe, enostranske pravne akte, plačilne instrumente razen bankovcev in kovancev ter druga sredstva s pravnim učinkom). Zato naloženo plačilo obveznosti (pravdnih stroškov) v tuji valuti (hrvaška kuna), ki je bila v času izdaje hrvaške prvostopenjske sodbe veljavna valuta, ne pomeni, da obveznost ni določena, zato kršitev relevantne norme pravnega reda Republike Slovenije v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe s tega vidika ni podana.

26. Vrhovno sodišče po obrazloženem ugotavlja, da za odločitev prvostopenjskega sodišča, da se prizna pravna veljavnost v Republiki Sloveniji zavrnilnega dela hrvaške prvostopenjske sodbe ter da se prizna pravna veljavnost in razglasi izvršljivost tudi v delu V. točke izreka hrvaške prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na obveznost plačila glavnice pravdnih stroškov v znesku 2.091.740,00 kn, v domačem pravnem redu ni ovir.

27. Kot izhaja iz I. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje o priznanju pravne veljavnosti in izvršljivosti hrvaške prvostopenjske sodbe, je v V. točki izreka te sodbe odločeno, da mora nasprotni udeleženec povrniti predlagatelju pravdne stroške v znesku 2.091.740,00 kn, vse povečano za zakonske zamudne obresti, ki na dosojeni znesek stroškov tečejo od dneva sprejetja sodbe pa do plačila in po meri, ki se za vsako polletje določi s povečanjem povprečne obrestne mere na stanja kreditov, odobrenih za obdobje, ki je daljše kot leto dni, nefinančnim gospodarskim družbam, izračunane za referenčno obdobje, ki je bilo pred tekočim polletjem, in sicer s povečanjem za pet odstotnih točk, v roku 8 dni. Iz navedene točke izreka izrecno izhaja, da gre za zakonske zamudne obresti. Temu pritožnik ne ugovarja, ponavlja pa svoje ugovorne trditve, da je zakonska zamudna obrestna mera določena zelo opisno in za slovensko pravno osebo povsem nerazumljiva in nedefinirana, saj razen opisa ni ničesar, ki bi mu omogočilo izračun. S temi v zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da se je pri sojenju v sporih iz materialnopravnih razmerij s tujim elementom izoblikovala praksa, po kateri dolžnik plača zamudne obresti po obrestni meri, ki velja v državi, kjer je kraj izpolnitve in da je ta praksa tudi del pravnega reda RS.

28. Povzetemu pojasnilu iz izpodbijanega sklepa Vrhovno sodišče v materialnopravnem pogledu pritrjuje. Vendar to pojasnilo ne zadošča za odgovor na ugovorne trditve, da je izrek priznane hrvaške sodbe v tem delu povsem nedoločen, ker, da je zakonska zamudna obrestna mera določena zelo opisno in za slovensko pravno osebo povsem nerazumljivo in nedefinirano, kar mu onemogoča izračun. Skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 354. člena ZPP, Vrhovno sodišče navedeno pomanjkljivost odpravlja.

29. Kot je Vrhovno sodišče že obrazložilo, zadošča, da je obveznost določljiva, pojasnilo pa je tudi, kdaj je pogoju določljivosti zadoščeno. Tem kriterijem stroškovni dajatveni del izreka hrvaške sodbe, kot je obrazloženo v nadaljevanju, ustreza.

30. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih v V. točki izreka hrvaške prvostopenjske sodbe, kot je povzeta v I. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje o priznanju pravne veljavnosti in razglasitve izvršljivosti hrvaške sodbe, določa: (i) znesek glavnice, od katerega tečejo obresti, (ii) obdobje (od kdaj do kdaj), v katerem tečejo, (iii) in obrestno mero.14 Obrestna mera, kot je opredeljena v V. točki izreka hrvaške prvostopenjske sodbe, je bila določena v 3. členu Zakona o izmjenama i dopunama Zakona o obveznim odnosima (Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 78/2015). Povprečno obrestno mero za referenčno obdobje je določala Hrvaška narodna banka (Hrvatska narodna banka), ki jo je morala vsako leto 1. januarja in 1. julija objaviti v hrvaškem uradnem listu (Narodnih novinah).15 Referenčna obrestna mera, ki se uporablja za izračun zakonskih zamudnih obresti za tekoče polletje, je torej javno dostopna in znana, tako da je na podlagi matematične operacije izračun višine zakonskih zamudnih obresti mogoč in določljiv. S tem v zvezi je treba opozoriti na trditve predlagatelja iz odgovora na ugovor, ki nazorno pojasnjujejo odločitev hrvaške sodbe v obrestnem delu, na katere se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni odzvalo in s katerimi se tudi pritožnik ne sooči. 31. Vrhovno sodišče dodaja še, da je z uveljavitvijo Zakona o izmjenama Zakona o obveznim odnosima (Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 114/2022) s 1. 1. 2023, ko je Republika Hrvaška uvedla euro kot uradno valuto, izhodišče za obračun zakonskih zamudnih obresti obrestna mera, ki jo uporablja Evropska centralna banka za svoje zadnje večje operacije refinanciranja, ki jih je zaključila pred prvim koledarskim dnem tekočega polletja. Navedeno obrestno mero Evropske centralne banke mora objaviti Hrvaška narodna banka v hrvaškem uradnem listu (Narodnih novinah).16 Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 1. 1. 2023 dalje do plačila, se torej lahko v tem primeru določi na podlagi pravnih pravil in javno dostopnih podatkov, zato je obrestni del v V. točki izreka hrvaške prvostopenjske sodbe v tem primeru določljiv. V zvezi s tem Vrhovno sodišče opozarja še na pravilo po hrvaškem pravu (prvi odstavek 30. člena Ovršnog zakona, Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 112/2012), ki je po vsebini enako določbi 22. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po katerem v primeru, če se po nastanku izvršilnega naslova spremeni višina zamudnih obresti, odloči sodišče v izvršilnem postopku na predlog stranke o obveznosti plačila zamudnih obresti po spremenjeni obrestni meri.

32. Iz razloženega tako sledi, da ovira za priznanje in izvršitev hrvaške prvostopenjske sodbe v smislu 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe z vidika določenosti oziroma določljivosti obveznosti v stroškovnem dajatvenem delu njenega izreka ni podana.

_Sklepno_

33. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče po tem, ko je samo dopolnilo pomanjkljive razloge iz izpodbijanega sklepa in s tem odpravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Pogodbe v zvezi s 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

_Odločitev o stroških pritožbenega postopka_

34. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, 154. in 155. členu ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Nasprotni udeleženec skladno z načelom uspeha sam nosi stroške pritožbenega postopka, predlagatelju pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Te je Vrhovno sodišče v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in vrednosti spornega predmeta, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje, odmerilo na 1.412,03 EUR (1900 točk za odgovor na pritožbo - tar. št. 31/7 OT, povečano za materialne izdatke 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk, tj. 29 točk - tretji odstavek 11. člena OT, vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost - drugi odstavek 12. člena OT). Te stroške je nasprotni udeleženec dolžan povrniti predlagatelju v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).

_Glasovanje_

35. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Pritožba je bila predlagatelju po njegovem pooblaščencu vročena 20. 11. 2023 z rokom 15 dni za odgovor. Ta rok se je iztekel že 5. 12. 2023. 2 Tako že VS RS v odločbah III R 40/2000 z dne 18. 1. 2001 in Cp 23/2009 z dne 23. 12. 2009. 3 Tako že VS RS v sklepu Cpg 13/2022 z dne 13. 4. 2023. 4 Tako že VS RS v sklepu Cpg 13/2022 z dne 13. 4. 2023. Glej tudi sklep VS RS III R 40/2000 z dne 18. 1. 2001, iz katerega izhaja, da je Vrhovno sodišče sodbo hrvaškega sodišča v postopku priznanja preizkušalo z vidika stališča o višini zamudnih obresti iz razmerij s tujim elementom, ki se je izoblikovalo pred slovenskimi sodišči, ker je to stališče del pravnega reda Republike Slovenije. 5 O tem VS RS že v sklepu Cpg 13/2022 z dne 13. 4. 2023. 6 Glej tudi Galič, A., v: Komentar Ustave Republike Slovenije - dopolnitev A (ur. Šturm, L.), Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 275, 276. 7 Glej tudi Jambrek, P., v: Komentar Ustave Republike Slovenije (20., 23. točka), dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-postenega-sodnega-varstva/. Glej še Galič, A., v: Komentar Ustave Republike Slovenije - dopolnitev A (ur. Šturm, L.), Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 275 in nasl. 8 Glej 16. točko obrazložitve sklepa VS RS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 in tam navedeno literaturo. 9 Tako VS RS v 5. točki obrazložitve sklepa II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012. 10 Tako VS RS v 8. točki obrazložitve sklepa II Ips 557/2009 z dne 20. 5. 2010. 11 Glej tudi Orož, D.: Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, 2018, str. 83 in tam navedeno sodno prakso in literaturo; dostopno na: https://dk.um.si/Dokument.php?id=125220&lang=slv. 12 Glej 1. člen Uredbe Sveta (EU) 2022/1208 z dne 12. julija 2022 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 glede menjalnega razmerja eura za Hrvaško. 13 Glej drugi odstavek II. člena Odluka o objavi uvođenja eura kao službene valute u Republici Hrvatskoj (Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 85/22). 14 Glej sklep VS RS II Ips 136/2011 z dne 26. 4. 2012, 5. točka obrazložitve. 15 Glej 3. člen Zakona o izmjenama i dopunama Zakona o obveznim odnosima, Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 78/2015. 16 Glej 2. člen Zakona o izmjenama Zakona o obveznim odnosima (Narodne Novine, Službeni list Republike Hrvatske NN 114/2022).