Jedro

Ravnanje tožeče stranke je treba šteti za prepuščanje delavcev, ker to izhaja iz dovoljenj Zavoda RS za zaposlovanje, ki so bila izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklepala pogodbe v zvezi s sprejetimi delavci, za katera je pridobila dovoljenja za zaposlitev, z drugimi delodajalci. Tožeča stranka je prepustila delavce v smislu 7. odstavka 4. člena ZZDT. Upravno sodišče RS se je v sklepu z dne 21.4.2004 postavilo na stališče, da je bil postopek uveden in odločba prvostopnega organa izdana v javnem interesu. Na takšno pravno stališče se je sodišče oprlo tudi v tem upravnem sporu, ker bi drugačno stališče bilo v nasprotju s pravnim stališčem, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata RS za delo, Območna enota A, št. 0821-17/2003/MI z dne 3.12.2003, s katero je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti na podlagi določila 15. člena Zakona o inšpekciji dela (Uradni list RS, št. 38/94, 92/97 in 36/00, v nadaljevanju ZID) in 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) in v povezavi z določbo 227. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) opravil inšpekcijski pregled in tožeči stranki naložil, da mora odpraviti ugotovljene nepravilnosti in sicer v 1. točki izreka, da mora zagotoviti izvajanje določbe 7. odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki določa, da delodajalec tujca, za katerega je pridobil dovoljenje za zaposlitev oziroma dovoljenje za delo ne sme prepustiti na delo k drugi pravni ali fizični osebi in se ji na tej podlagi za vnaprej prepoveduje prepuščanje delavcev s statusom tujca z veljavnim dovoljenjem za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki so navedeni na seznamu Zavoda RS za zaposlovanje, Centralna služba A z dne 16.6.2003 in na listih 1 do 8 z dne 7.8.2003, na delo k drugemu delodajalcu: AAA; BBB; CCC; DDD; EEE; FFF; GGG, in HHH. Rok izpolnitve je 15 dni po prejemu pisnega odpravka odločbe in se upošteva stalno. V 2. točki izreka je prvostopenjski organ odločil, da mora tožeča stranka zagotoviti izvajanje določbe 155. člena ZDR. V 3. točki izreka je tožeči stranki naloženo, da mora v roku 8 dni po izteku rokov Inšpektoratu RS za delo poročati o odpravi nepravilnosti, kot to določa 15.a člen ZID, pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka izpodbija odločbo organa prve stopnje v 1. točki izreka. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje ukrep, ki je določen v 1. točki izreka, odredil na podlagi pooblastila, ki mu ga daje določba 15. člena ZID. Tožena stranka se strinja, da 15. člen ZID sam po sebi ne predstavlja materialne podlage za ukrep inšpektorja za delo, predstavlja pa podlago za ukrepanje organa v primeru ugotovitve kršitve predpisa, ki sodi v pristojnost nadzora inšpektorja za delo. Določilo 1. člena ZID daje inšpektorju za delo splošno pooblastilo za nadzor nad določenimi področji. Konkretno podlago za ukrepanje inšpektorja za delo v smislu 15. člena ZID pa daje inšpektorju za delo Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 66/00, v nadaljevanju ZZDT). Tožena stranka tako zavrača očitke tožeče stranke, da inšpektor za delo ni imel pooblastila in podlage za odreditev ukrepa iz 1. točke izreka odločbe. ZZDT v 1. odstavku 30. člena določa, da je za nadzorstvo nad izvajanjem zakona pristojen Inšpektor RS za delo. Nadzorstvo obsega izvajanje vseh določb zakona, med drugim tudi določbe 7. odstavka 4. člena ZZDT. Po mnenju tožene stranke je izrek odločbe organa prve stopnje tudi dovolj določen, jasen in izvršljiv. Ugovor tožeče stranke, da ne ve, kaj si ji nalaga, saj ZZDT ne definira "prepuščanje delavcev", je neutemeljen. Določba 7. odstavka 4. člena ZZDT je dovolj jasna in besedilo, "da delodajalec tujca, za katerega je pridobil dovoljenje za delo, ne sme prepustiti na delo k drugi pravni ali fizični osebi, razen v primerih, določenih z zakonom", ne potrebuje še posebne razlage ali definicije "prepuščanja delavcev". Z navedeno določbo se želi preprečiti prav takšna dejanja, kot so sklepanje pogodb ali drugih poslov med pravnimi in fizičnimi osebami, s katerimi bi hotele stranke teh poslov zaobiti prisilne predpise, ki urejajo delo in zaposlovanje tujcev. ZZDT določa pogoje in postopke za zaposlitev in delo tujcev, s prisilnimi določbami in prepovedmi pa tudi ureja izvajanje in uresničevanje določb zakona. Tudi iz definicije "prepuščenega delavca" iz 2. člena ZZDT je dovolj jasno, da gre za "prepuščanje delavcev" takrat, kadar delodajalec prepusti delavca v delovni proces tretji osebi. Kdo in pod kakšnimi pogoji lahko sklepa takšne posle določajo predpisi, ki urejajo zaposlovanje delavcev. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka teh pogojev ne izpolnjuje in torej ne more v skladu s predpisi opravljati takšnih poslov oziroma sklepati pogodb. Tožeča stranka to tudi sama v pritožbi potrjuje. Glede navedbe tožeče stranke, da je ta del obrazložitve brezpredmeten, pa tožena stranka pojasnjuje, da je iz obrazložitve razvidno, zakaj pomeni dejanje tožeče stranke kršitev predpisov o zaposlovanju in delu tujcev in v katerih primerih, bi bilo možno sklepati pogodbe o prepustitvi delavcev, če bi tožeča stranka izpolnjevala pogoje. V zvezi s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da je organizirala in še organizira usposabljanje in izpopolnjevanje tujcev kot obliko dela po ZZDT in da je pridobila dovoljenje kot organizatorka usposabljanja v skladu s 3. odstavkom 18. člena ZZDR, pa tožena stranka ugotavlja, da te navedbe ne držijo. Iz podatkov v spisu in sicer iz prošenj tožeče stranke za izdajo dovoljenj za zaposlitev, kot tudi iz izdanih dovoljenj za zaposlitev tujca, ki jih je izdal Zavod RS za zaposlovanje, Območna služba A, izhaja, da so dovoljenja za zaposlitev izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. Določba 11. člena ZZDT v 1. odstavku izrecno določa, da se sme s tem dovoljenjem tujec zaposliti le pri delodajalcu, ki je zaprosil za izdajo dovoljenja in ne sme opravljati storitev za druge delodajalce. Trditev tožeče stranke, da je pridobila za tujce dovoljenje za delo za namene usposabljanja oziroma izpopolnjevanja po 18. členu ZZDT ne drži. Tožeča stranka je vlogo za izdajo dovoljenja za zaposlitev vložila na obrazcu TUJ 2/1, ki ga določa 18. člen Pravilnika o postopkih in dokazil za odločanje o izdaji delovnih dovoljenj ter o obliki in vsebini posamezne vrste delovnega dovoljenja (Uradni list RS, št. 2/01, v nadaljevanju Pravilnik) za vložitev vloge za izdajo dovoljenja za zaposlitev po 11. členu ZZDT. Na podlagi tako vložene vloge so bila pritožniku izdana dovoljenja za zaposlitev tujcev. Če bi tožeča stranka želela organizirati usposabljanje oziroma izpopolnjevanje tujcev, bi morala vlogo vložiti na predpisanem obrazcu TUJ 3/4 z dokazili, ki jih predpisuje 34. člen navedenega pravilnika. Tožena stranka dopušča, da je tožeča stranka v preteklosti v okviru projekta, ki ga v pritožbi omenja organizirala takšno usposabljanje, kot tudi, da je takrat imela ustrezna dovoljenja in podlago za opravljanje te storitve, vendar tožeča stranka sama navaja, da se je projekt iztekel. Izraženi interes sodelujočih pa sam po sebi ne zadostuje, da bi lahko tožeča stranka brez ponovno pridobljenih ustreznih dovoljenj nadaljevala s projektom oziroma dejavnostjo, za katero nima predpisanih dovoljenj. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na zahtevo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) z dne 18.4.2001 ter navaja, da je delavce zaposlila zaradi te zahteve in ne zato, ker bi bila zaposlitev po 18. členu ZZDT potrebna. Ne glede na že ugotovljeno, da tožeča stranka nima dovoljenj po 18. členu ZZDT, je tožena stranka pridobila in vpogledala v dopis, na katerega se tožeča stranka sklicuje. Gre za dopis MDDSZ št. 111-02-022/99-008 z dne 18.4.2001 naslovljen na tožečo stranko. V dopisu se tožeči stranki pojasnjuje, v katerih primerih se usposabljanje in izpopolnjevanje lahko izvaja brez sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Konkretno se tožeči stranki pojasnjuje, kako lahko delavci tujci, ki so delovno dovoljenje pridobili pred 1.1.2001 (ko je stopil v veljavo novi ZZDT), nadaljujejo z usposabljanjem do izteka veljavnosti delovnega dovoljenja in kakšne so zahteve novega ZZDT po 1.1.2001. Tožena stranka ugotavlja, da se navedena pojasnila MDDSZ nanašajo izključno na izvajanje programa usposabljanja in izpopolnjevanja tujcev, za katerega pa je ugotovljeno, da se je iztekel in nima vpliva na konkretno zadevo. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da inšpekcija za delo z upravno odločbo ne more poseči v izpolnjevanje obligacijskih pogodb, ki jih ima tožeča stranka sklenjene z drugimi podjetji in jih razdreti, vsled česar naj bil izrek izpodbijane odločbe v tem delu tudi neizvršljiv, pa tožena stranka pojasnjuje, da organ prve stopnje z upravno odločbo tožeči stranki nalaga zagotovitev izvajanja določenega materialnega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje. V konkretni zadevi organ prve stopnje tožeči stranki nalaga, da opusti ravnanje, s katerim krši predpis o zaposlovanju in delu tujcev. Tožeča stranka bo naloženi obveznosti iz odločbe zadostila tako, da delavcev tujcev, ne bo prepuščala drugim delodajalcem, ne na podlagi sklenjenih obligacijskih pogodb, ne kako drugače. S svojo odločitvijo organ prve stopnje ni posegel v predmet pogodbenega urejanja in na odločitev upravnega organa tudi ne more vplivati dejstvo, da ima tožeča stranka sklenjene pogodbe z drugimi pravnimi subjekti, saj le-to ni predmet tega odločanja, niti ne vpliva na odločitev, prav gotovo pa ni razlog za ničnost izpodbijane odločbe.

V tožbi tožeča stranka navaja, da sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka nepravilno uporabila materialne predpise ter nista ravnala po pravilih postopka. Tožena stranka je predvsem zanemarila dejstvo, da inšpektor za delo ni pristojen, da odloča o konkretni zadevi oziroma, da o tem, o čemer je bilo odločeno s prvostopno odločbo ne more odločati inšpektor za delo v upravnem postopku. Zato obstajajo razlogi, zaradi katerih je odločba organa prve stopnje in posledično odločba tožene stranke, nična (1. točka 279. člena ZUP). Prav tako tudi ni jasno, kako naj se odločba izvrši in je torej neizvršljiva, zato obstajajo razlogi, zaradi katerih je ta upravni akt ničen po 3. točki 279. člena ZUP. Tožeča stranka je že v pritožbi navedla argumente, iz katerih izhaja, da Inšpekcija za delo po ZZDT ni pristojna izrekati ukrepov zaradi domnevnih kršitev 4. člena ZZDT in tudi nobenih drugih kršitev tega predpisa ali ZZZPB. V primeru, če ob izvajanju nadzora ugotovi, da je bil storjen prekršek iz 36. in naslednjih členov ZZDT, lahko poda prijavo sodniku za prekrške, ki potem odloči, ali je res prišlo do kršitve predpisa. Tožena stranka v zvezi s tem priznava, da je prvostopni organ izpodbijani ukrep odredil na podlagi 15. člena ZID in se strinja s tem, da navedena določba ne predstavlja materialne podlage za ukrep inšpektorja za delo. Potem pa v nasprotju s to ugotovitvijo zaključi, da predstavlja podlago za ukrepanje organa v primeru ugotovitve kršitve predpisa, ki sodi v pristojnost nadzora inšpektorja za delo. Inšpekcija naj bi torej po zmotnem stališču tožene stranke na podlagi 15. člena ZID lahko odrejala katerekoli ukrepe kar po vseh predpisih, ki predvidevajo tudi inšpekcijsko nadzorstvo (poleg sodnega varstva pravic) torej po ZDR, ZZDT, ZZZPB, ZVD, ker ni res. Nobeno določilo v nobenem veljavnem predpisu delovni in nobeni drugi inšpekciji ne daje neke splošne pristojnosti, po kateri bi lahko izdala odločbo, s katero naj bi družbam nalagala obveznosti, ki se zdijo inšpektorju v konkretnem primeru ustrezne in kadarkoli bi se ji to zahotelo. Nasprotno, inšpektor sme izdati odločbo, s katero odredi tak ali drugačen inšpekcijski ukrep le tedaj, ko tak - konkreten ukrep predvideva - dopušča predpis, ki ureja materialnopravna razmerja. Če torej inšpekcija ni posebej pooblaščena za odločanje o neki (upravni) stvari, o njej ne more odločati. Taka je tudi obstoječa praksa Upravnega sodišča. V konkretnem primeru torej niti 15. člen ZID niti ZZDT ne predvidevata (ne dopuščata), da inšpektor izreče tak ukrep, kakršen je bil izrečen v tem primeru. To predstavlja najmanj kršitev določb ZUP o stvarni pristojnosti upravnih organov, pri čemer je tožeča stranka prepričana, da sploh ne gre za zadevo, ki bi bila v smislu 2. odstavka 2. člena ZUP upravna stvar. Odločba je bila izdana v zadevi, o kateri inšpekcija ne more odločati v upravnem postopku in je tako po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP nična. Enako izhaja tudi iz 2. odstavka 2. člena ZUP, ki določa, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Inšpekcija torej ne more posegati v obligacijska razmerja. O tovrstnih razmerjih lahko odloča samo sodišče. Tožeča stranka je z družbami, ki so navedene v 1. točki izreka sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki je obligacijska pogodba. Z njo je kot organizator usposabljanja tujcev za visoko kvalificirana dela v Sloveniji določenemu številu delavcev omogočila pridobitev kvalifikacij za delo s tem, ko so se posamezna podjetja zavezala, da jih bodo vključila v svoj delovni proces. Gre torej za civilnopravno pogodbo, sklenjeno med dvema pravnima osebama - organizatorjem usposabljanja tujih delavcev in osebami, ki so te delavce pripravljene usposabljati. Z izpodbijano odločbo se posega v veljavnost sklenjenih pogodb, saj eni od pogodbenih strank prepoveduje izpolnjevanje pogodbene obveznosti, kar hkrati pomeni, da pogodba ne velja več. Kajti, dokler velja, jo je potrebno izpolniti kot se glasi. O veljavnosti oziroma o neveljavnosti pogodb in izpolnjevanju pogodbenih obveznosti pa nedvomno odloča sodišče v pravdnem postopku. Inšpekcija takih odločitev ne more sprejemati, saj ne sme posegati v nobeno materijo, ki je predmet pogodbenega urejanja. ZUP določa, da mora biti izrek odločbe določen, torej jasen in nedvoumen. Tožeča stranka še vedno meni, da je izrek organa prve stopnje nerazumljiv in dejansko ne ve, kaj se jih pravzaprav nalaga, zato je odločba neizvršljiva. Dejstvo je, da noben predpis ne definira, kaj sploh je prepuščanje delavcev. ZZDT definira zgolj pojem prepuščenega delavca, to pa je delavec, ki ga delodajalec za plačilo prepusti v organizacijo in delovni proces tretjim osebam za določen čas na podlagi pogodbe o prepustitvi. Tožeča stranka pa ni sklenila nobene pogodbe o prepustitvi in ne prepušča delavcev k drugim pravnim ali fizičnim osebam. Ker torej ni definirano, kaj sploh je prepuščanje, tožeči stranki ni mogoče očitati, da naj bi z nekim ravnanjem obšla prisilne predpise. Tožena stranka je tista, ki lahko preko aparata izvršilnih organov, katerih sestavni del je, vpliva na vsebino predpisov in gotovo je v interesu vseh, da so čim bolj določni. Le na ta način je uresničeno eno od temeljnih ustavnih načel - pravna varnost, katere bistvo je v tem, da preprečuje arbitriranje upravnih organov v primeru, ko predpisi niso jasni. Tožeča stranka je organizirala in še organizira usposabljanje tujcev, kar je oblika dela tujcev opisana v 18. členu ZZDT. Bistvo oziroma namen tega dela ni posredovanje zaposlitve ali zagotavljanje delovne sile, ampak usposabljanje delavcev iz držav z nerazvitim gospodarstvom v bolj razvitih državah, ki ga mora nekdo organizirati. Tožeča stranka tako opravlja selekcijo med delavci, ki izrazijo interes za napotitev, pridobiva potrebna dovoljenja, organizira podjetja, ki bodo delavce dejansko usposabljala, nadzira usposabljanje ipd. Noben predpis namreč ne določa, da je delo, ki ga opravlja tožeča stranka prepovedano. Prav tako je napačno prepričanje tožene stranke, da bi morale biti te osebe zaposlene pri pravnih osebah, kjer se usposabljajo. Tudi če bi moralo po zakonu pogodbo o zaposlitvi skleniti podjetje, pri katerem se delavec usposablja in ne tožena stranka, ne bi šlo za kršitev 7. in 9. odstavka 4. člena ZZDT. Po 1. odstavku 18. člena ZZDT je izpopolnjevanje tujcev praviloma vezano na primere, ko ima Republika Slovenija sklenjen ustrezen sporazum z državo, katere državljan je tujec. Zakon uporablja izraz praviloma, kar pomeni, da obstajajo izjeme. Tožena stranka popolnoma neupravičeno trdi, da izraženi interes sam po sebi ne zadostuje in da naj bi bila po tej določbi za organiziranje usposabljanja potrebni posebni programi ali celo posebna dovoljenja. Za to dejavnost ni bila nikoli potrebna pogodba o koncesiji iz 6. člena ZZZPB in tudi ne nobena druga koncesija ali kakšno drugo dovoljenje. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba izreče za nično ter podrejeno, da jo odpravi, hkrati pa zahteva, da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavilo udeležbo v postopku z vlogo št. U-A09-1070/2004-3-R z dne 23.3.2004. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju ZUS) in dodaja naslednje: Tožena stranka ima prav, da je treba ravnanje tožeče stranke šteti za prepuščanje delavcev. To namreč nedvoumno izhaja iz dovoljenj Zavoda RS za zaposlovanje, ki so bila izdana na podlagi 9. in 11. člena ZZDT. Določba 9. člena ZZDT določa, da postopke v zvezi z izdajo, prenehanjem veljavnosti in odvzemom delovnih dovoljenj, ter v zvezi z izdajo potrdil, predpisanih s tem zakonom, izvaja zavod za zaposlovanje v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku. V 11. členu ZZDT je določeno, da je dovoljenje za zaposlitev oblika delovnega dovoljenja, vezana na stalne zaposlitvene potrebe delodajalcev na podlagi sistemiziranih mest. S tem dovoljenjem se sme tujec zaposliti le pri delodajalcu, ki je zaprosil za izdajo dovoljenja in ne sme opravljati storitev za druge delodajalce. Dovoljenje za zaposlitev se lahko izda le na vlogo delodajalca, če so izpolnjeni pogoji. Ti pogoji so: da delodajalec izpolnjuje pogoje, predpisane z zakonom; da ni izkoriščena kvota za to obliko zaposlovanja; da zaposlitev tujca ne vpliva škodljivo na trg dela, zlasti glede stanja domače brezposelnosti, strukture zaposlovanja oziroma regionalnih potreb za odpiranje novih delovnih mest v okviru gospodarskih panog; da mu v zadnjih dveh letih pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja ni bila izrečena kazen za prekršek po tem zakonu. Dovoljenje za zaposlitev se izda praviloma pod pogojem, da v evidenci zavoda za zaposlovanje ni ustreznih domačih brezposelnih oseb oziroma oseb, ki so glede pravic do zaposlitve izenačene z državljani Republike Slovenije. Tudi v obrazložitvi dovoljenj je navedeno, da je vlagatelj, torej tožeča stranka vložila prošnjo za izdajo dovoljenj za zaposlitev in da so za izdajo tega dovoljenja izpolnjeni pogoji po 4. in 11. členu ZZDT. V 4. členu ZZDT je določeno, da se tujci lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje in da je zavezanec za prijavo dela prijavil delo tujca v skladu z določbami tega zakona. V 6. odstavku 4. člena ZZDT je določeno, da tujec sme v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje. Sedmi odstavek 4. člena določa, da delodajalec tujca, za katerega je pridobil dovoljenje za zaposlitev oziroma dovoljenje za delo, ne sme prepustiti na delo k drugi pravni ali fizični osebi. V zadevi tudi ni sporno, da je tožeča stranka sklepala pogodbe v zvezi s sprejetimi delavci, za katera je pridobila dovoljenja za zaposlitev, z drugimi delodajalci. To pomeni, da je treba šteti, da je tožeča stranka prepustila delavce v smislu 7. odstavka 4. člena ZZDT, in je naslednje ključno vprašanje tega upravnega spora, ali je upravni organ imel zakonsko podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa. Iz tožbe je razvidno, da tožnik ugovarja samo zoper 1. točko izreka odločbe organa prve stopnje. Na podlagi 1. člena ZID opravlja inšpektorat za delo inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb, plačami in drugimi prejemki iz delovnega razmerja, sodelovanjem delavcev pri upravljanju, stavkami ter varnostjo pri delu, če s predpisi ni drugače določeno. Po ustaljeni upravno-sodni praksi je določilo 1. člena ZID zgolj splošno določilo, ki našteva področja, nad katerimi inšpektor opravlja nadzorstvo. Samo na to določilo ni mogoče opreti nobenega inšpekcijskega ukrepa. Določene ukrepe je mogoče opreti na določilo 1. odstavka 15. člena ZID, saj gre v konkretnem primeru zakonskega določila že za konkreten inšpekcijski ukrep. To določilo pravi, da ima inšpektor po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu pravico in dolžnost z odločbo delodajalcu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. Inšpektor torej ima na podlagi določila 1. odstavka 15. člena ZID pristojnost, da odredi, da z določenim dejanjem v določenem roku zagotovi izvajanje določenega zakona ali določene kolektivne pogodbe. To zajema tudi obveznost iz navedene konkretne zakonske določbe ZZDT, izhaja pa tudi iz pravnomočnega sklepa o zavrnitvi začasne odredbe (sklep Upravnega sodišča RS opr. št. 427/2004-10 z dne 21.4.2004), ki je bil potrjen s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 507/2004-2 z dne 20.5.2004. V tem sklepu je sodišče sprejelo stališče, da je bil ukrep izrečen na podlagi 15. člena ZID, ker je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka kršila določbo 7. odstavka 4. člena ZZDT, ki določa, da delodajalec tujca, za katerega je pridobil dovoljenje za zaposlitev oziroma dovoljenje za delo, ne sme prepustiti na delo k drugi pravni ali fizični osebi, in v primerih, določenih z zakonom. V obravnavanem primeru gre za inšpekcijski ukrep izrečen zaradi vzpostavitve zakonitega stanja na področju zaposlovanja tuje delovne sile, pri čemer je bil postopek uveden po uradni dolžnosti v zvezi s pobudo Zavoda RS za zaposlovanje. Po določbi 3. odstavka 30. člena ZZDT je namreč Zavod RS za zaposlovanje pristojen, da vloži pobudo za uvedbo postopka nadzora nad zakonom po uradni dolžnosti, če je podan sum kršitve tega zakona. Upravno sodišče RS se je v sklepu z dne 21.4.2004 postavilo na stališče, da je bil postopek uveden in odločba prvostopnega organa izdana v javnem interesu. Po določbi 5. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02, v nadaljevanju ZIN, načelo varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov) inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesa pravnih in fizičnih oseb. Na takšno pravno stališče se je sodišče oprlo tudi v tem upravnem sporu, ker bi drugačno stališče bilo v nasprotju s pravnim stališčem, ki ga je v tej zadevi že sprejelo Vrhovno sodišče (sklep VS RS, opr. št. I Up 507/2004-2 z dne 20.5.2004). Iz izreka odločbe organa prve stopnje je jasno razvidno, da mora tožeča stranka zagotoviti izvajanje 7. odstavka 4. člena ZZDT in z izrečenim ukrepom inšpektor ni presegel svojih pooblastil, kolikor pa se s tem posega v izvajanje sklenjenih pogodb, to ne zadeva presoje zakonitosti izpodbijanega akta, saj je prvostopni organ od tožeče stranke zahteval le izvajanje določb zakona. Drugi tožbeni ugovor se nanaša na izvršljivost izreka. Po navedbah tožeče stranke naj bi bila 1. točka izreka odločbe organa prve stopnje nerazumljiva, saj se dejansko ne ve, kaj se z odločbo nalaga tožeči stranki. Ta argument tožeče stranke ni prepričljiv, saj je nasprotno po presoji sodišča izrek jasen in razumljiv: jasno je namreč določeno, da mora tožeča stranka zagotoviti izvajanje 7. odstavka 4. člena ZZDT, kar pomeni, da je izrek tudi izvršljiv. Zato je neutemeljena tožbena navedba, da je odločba organa prve stopnje nična po 1. in 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (določba 3. odstavka 23. člena ZUS), zaradi česar je sodišče zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.