Jedro

Morebitne koristi od ugotovitve ničnosti sporne pogodbe bi lahko prirasle le v korist zasebnega premoženja. Razlogi javne koristi, ki so v postopkih odprave oškodovanja družbenega premoženja lahko upravičevali ekstenzivno razlago in uporabo 5. člena ZOR kot podlage za ničnost, torej niso podani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je to v 1. točki zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti Pogodbe o spremembah in dopolnitvah odločitve o ustanovitvi družbe z enim ustanoviteljem za trgovino, gostinstvo in prevoz I. p.o., C. in o plačilu kupnine (Pogodba), v 2. točki zavrnilo podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je Pogodba razdrta, in v 3. točki zavrnilo drugi podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehala tožničina obveznost plačila kupnine v višini 930.000,00 DEM po Pogodbi.

Zoper takšno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo ugodilo pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo ter tožbenemu zahtevku ugodilo, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Izvod revizije je bil poslan toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Glede zmotne uporabe materialnega prava Revident uveljavlja, da je drugostopenjsko sodišče s sklicevanjem na avtonomijo pogodbene volje strank (10. člen ZOR) kršilo 22. člen Ustave. Na splošno navaja, da so sodišča v primerih, ko je šlo za družbeno lastnino, oziroma postopke, ki jih je sprožil Družbeni pravobranilec na podlagi revizije lastninskega preoblikovanja podjetij, takšne posle ocenila kot nične ravno na podlagi 52. člena ZOR. Izrecno nasprotuje pravnemu stališču, da kadar gre za nesorazmerje med obveznostmi dveh pogodbenih strank, je takšen posel le izpodbojen in ne ničen, ker da se ne more uporabiti določba 52. člena ZOR. Pri tem se ponovno sklicuje na določbo 5. člena ZOR. To revizijsko stališče je mogoče razumeti kot očitek zmotne uporabe materialnega prava v dveh pogledih: najprej kot očitek, da je sodišče druge stopnje prekršilo ustavo, potem pa še, da je napačno uporabilo "navadno", zakonsko pravo.

Po določbi 125. člena ustave so sodniki vezani na ustavo in zakon. Po določbi prvega odstavka 15. člena ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Vsako zatrjevanje, da je sodišče z izpodbijano odločbo kršilo ustavne določbe o človekovih pravicah, torej implicira zatrjevanje o kršitvi materialnega prava. S sklicevanjem na domnevno drugačna pravna stališča glede uporabe 10. in 52. člena ZOR "v sodni praksi" revident očitno opozarja na vidik enakosti pred zakonom - ki ga v postopkih pred sodišči varuje ravno zahteva po enakem varstvu pravic v postopku pred sodišči po 22. členu Ustave. S tako pavšalnimi navedbami o tej kršitvi revident ne more uspeti. Da bi šlo za takšno kršitev 22. člena Ustave, bi moral revident med drugim izkazati, da izpodbijana sodba odstopa od utečene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revident pa ne pove, s katerimi odločbami naj bi bila vzpostavljena drugačna sodna praksa, zlasti pa že iz njegovih navedb o tem, da je šlo za postopke, ki jih je sprožil Družbeni pravobranilec RS, izhaja, naj bi bila sodna praksa, na katero se sklicuje, oblikovana v primerih, ko je šlo za preprečevanje oziroma odpravo oškodovanja družbene lastnine v postopkih lastninskega preoblikovanja. Ravno odprava oškodovanja družbene lastnine kot posebne prehodne oblike javne lastnine je tista posebnost primerov, na katere se očitno sklicuje revident, zaradi katere v spornem primeru ni mogoče govoriti o enakih primerih, ki bi jih bilo v skladu z določbo 22. člena treba obravnavati enako.

Ne glede na ustavnopravno dimenzijo pa revident v okviru revizijskih razlogov lahko uveljavlja tudi zahtevo po pravni pravilnosti odločitve. Tožeča stranka je že v tožbi in potem ves čas postopka navajala, da je v času sklenitve pogodbe imela še družbeni kapital in da izpodbijana pogodba krši tudi določbo 5. člena ZOR. Navedbo o tem, naj bi šlo v času sklenitve pogodbe za deloma še družbeno lastnino, je sicer tožena stranka prerekala, sodišči pa te okoliščine nista razčiščevali - očitno zato, ker sta šteli, da ni bistvena. V tem pogledu pa je izpodbijana odločba delno pomanjkljiva, ko v revidentovih navedbah vidi le smiselno uveljavljanje načela enake vrednosti vzajemnih dajatev po 15. členu ZOR. Pritožbeno sodišče je pravilno utemeljilo, zakaj zahtevek za ugotovitev ničnosti na tej podlagi ni utemeljen (tretji odstavek obrazložitve na 3. strani izpodbijane sodbe). Nista pa ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje odgovorili na stališče tožeče stranke, da ima izpodbijana pogodba nedopustno podlago, ker je bilo z njo prekršeno načelo smotrne uporabe družbenih sredstev. Treba je pritrditi revidentovemu stališču, da je določba 5. člena ZOR, četudi uvrščena med splošna načela, lahko specialna v razmerju do nekaterih drugih določb ZOR v tem smislu, da vpliva na njihovo uporabo in razlago, kadar gre za posebnosti, ki izvirajo iz pravne narave družbenih sredstev kot posebne oblike javnega premoženja. Posebej to velja za čas prehoda iz gospodarskega sistema s skoraj izključno javnimi sredstvi v sistem pretežno zasebnopravnih subjektov, ko so se postopoma ukinjali instrumenti in pravila, ki so zagotavljali njihovo funkcionalnost in smotrno gospodarjenje z njimi v sistemu prevladujoče družbene lastnine, zaradi česar je bila družbena lastnina v tem času še posebej ogrožena. V tem smislu je bilo določbo 5. člena ZOR - zlasti v povezavi s postopki lastninskega preoblikovanja - res treba razlagati tako, da je varovala položaj sredstev v družbeni lastnini tako, da jim je zagotavljala posebno varstvo. Poleg tega je treba upoštevati, da sankcije za morebitne kršitve 5. člena ZOR niso (bile) določene samo v posebnem delu ZOR, pač pa tudi v drugih predpisih, na primer v Zakonu o združenem delu in v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 s spremembami).

Vendar s tem, ko ni uporabilo 5. člena ZOR, drugostopenjsko sodišče ni zagrešilo zmotne uporabe materialnega prava. To sodišče je (v zadevi III Ips 34/2002) sicer izreklo, da takšno posebno varstvo družbene lastnine po 5. členu ZOR - dodatno k institutom, ki po ZOR varujejo enakopraven položaj udeležencev v obligacijskih razmerjih, kadar gre za razpolaganje z zasebnim premoženjem, utemeljuje zahteva po varstvu javne koristi. V zadevi II Ips 517/97 je tudi izreklo, da neekvivalentnost izpolnitve lahko predstavlja nedopustno kavzo. Treba pa je upoštevati, da je bilo to stališče izrečeno v pravdi, ki je tekla na podlagi ugotovitve Agencije RS za plačilni promet, da je v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Nadalje pa še, da je to stališče oprto na mnenje teorije, da gre za prepovedano kavzo, če zakon kogentno ureja izračunanje vrednosti izpolnitve. Tudi druge odločitve, kjer je to sodišče svoje odločitve oprlo neposredno na določbe 5. člena ZOR, so bile izdane v sporih, povezanih z lastninskim preoblikovanjem, ki jih je sprožil Družbeni pravobranilec, ko je (dokler je še lahko) ščitil javni interes (tako npr. v zadevi III Ips 68/96). Tudi če je bila v času sklenitve sporne pogodbe tožeča stranka še podjetje v družbeni lastnini, pa z morebitno ugotovitvijo ničnosti ni mogoče več odpraviti zatrjevanega oškodovanja. Morebitne koristi od ugotovitve ničnosti sporne pogodbe bi lahko prirasle le v korist zasebnega premoženja. Skladno z določbo drugega odstavka 5. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO, Uradni list RS, št. 30/98 s spremembami) namreč v korist javnih sredstev (na SRD) preidejo le učinki tistih pravnomočnih sodnih odločitev iz naslova oškodovanja družbenega kapitala, ki jih je začel družbeni pravobranilec. Razlogi javne koristi, ki so v postopkih odprave oškodovanja družbenega premoženja lahko upravičevali ekstenzivno razlago in uporabo 5. člena ZOR kot podlage za (absolutno) ničnost, torej niso (več) podani, zato sta obe sodišči materialno pravo uporabili pravilno, ko sta morebitno neveljavnost zaradi domnevne neenakovrednosti vzajemnih dajatev presojali le ob predpostavkah 139. člena ZOR.

Vse povedano velja tudi glede revidentovih stališč, da bi morali sodišči v luči kršitve 5. člena ZOR presojati njegove navedbe o domnevnem zavajanju članov delavskega sveta in o tem, kaj je bilo predmet cenitve.

Revident nadalje zatrjuje, da je bilo materialno pravo kršeno tudi s tem, ko sodišči v določbi 3. člena Posojilne pogodbe nista našli prenovitvenega namena. Tudi ta očitek ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je (med drugim) utemeljilo, da Pogodba o posojilu z dne 17.7.1998 ne more predstavljati novacije že zato, ker stranki Pogodbe, v kateri je določena obstoječa obveznost, in stranki Pogodbe o posojilu, s katero naj bi obstoječo obveznost nadomestila nova obveznost, nista bili isti. Sodišče druge stopnje je pravilno pritrdilo temu stališču. Določbe prvega odstavka 348. člena ZOR ni mogoče uporabiti na drugačen način.

Glede kršitev določb pravdnega postopka Revident uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče naj bi se v izpodbijani sodbi ne bilo izreklo glede pritožbenih navedb o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega, da je bil delavski svet pri odobritvi sklenitve Pogodbe zaveden. V zvezi s tem zatrjuje tudi kršitev 23. člena ustave.

Podobno kršitev naj bi storilo sodišče tudi pri obravnavanju drugega podrejenega zahtevka, ko ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da je bilo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede pogodbene volje pri sklepanju Pogodbe o posojilu: z zaslišanjem prič naj bi bilo mogoče preveriti, ali sta stranki imeli prenovitveni namen.

Tožeča stranka je res med drugim zatrjevala tudi, da so bili predstavniki delavskega sveta zavedeni glede dejanske vrednosti podjetja in je predlagala, naj se o tem zaslišijo priče. Ravno tako je zatrjevala, da je bil namen Pogodbe o posojilu prenovitev Pogodbe in je tudi o tem predlagala zaslišanje prič. Prvostopenjsko sodišče je oba dokazna predloga zavrnilo, v obrazložitvi tudi utemeljilo, zakaj dejstva, ki naj bi bila predmet dokazovanja, niso pomembna za pravilno odločitev (glede zavajanja gl. zlasti drugi odstavek na 5. strani, glede prenovitvenega namena pa prvi odstavek na strani 8 prvostopenjske odločbe). Drugostopenjsko sodišče res ni izrecno odgovorilo na pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje glede teh dveh vprašanj nepopolno ugotovljeno. S tem pa ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP: prvostopenjsko sodišče je eksplicitno povedalo, zakaj dokazovanje teh dejstev ni potrebno, drugostopenjskemu sodišču pa teh utemeljitev ni bilo treba ponoviti, ob tem, ko je potrdilo in obširno, prepričljivo in pravilno dodatno utemeljilo, kaj je bila - glede na to, kako je bil zahtevek oblikovan - pravna podlaga za presojo utemeljenosti primarnega zahtevka (glej zlasti zadnji odstavek na 3. strani) in tudi ponovilo pravno stališče, da Posojilna pogodba, sklenjena med tretjimi, ne more imeti prenovitvenega učinka (glej zlasti prvi odstavek na 5. strani izpodbijane odločbe).

Glede na navedeno razlogi, ki jih v reviziji navaja tožeča stranka, niso podani, kršitev, ki jih presoja po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) pa sodišče ni našlo, zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, vendar je v odgovoru samo ponovila navedbe, ki jih je dala že v dotedanjem teku pravde. Sodišče je zato odločilo, naj sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem (155. člen ZPP).