Jedro

Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvida oziroma mnenja. Izvedensko delo je namreč potrebno obravnavati kot celoto in izvedenčevega odgovora na pripombe pravdnih strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja tako zajema tudi morebitna nadaljnja bodisi ustno bodisi pisno podana izvedenčeva pojasnila v zvezi s pripombami strank k mnenju.

Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.

Slabši ekonomski položaj stranke odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.

Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za toženkine nepremičnine izhaja, da je bila maksimalna hipoteka ustanovljena že v letu 2015, kar je pred zapadlostjo vtoževane terjatve in vložitvijo zadevne tožbe ter v času, za katerega tožeča stranka niti ne zatrjuje toženkinih slabih poslovnih rezultatov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 24.7.2019, kar je več kot tri leta in pol po očitanem razpolaganju, je tako po oceni pritožbenega sodišča pretrgana vzročna zveza oziroma razumna časovna kontinuiteta, da bi se ravnanje tožene stranke, ki se je že zgodilo, štelo kot razpolaganje, zaradi katerega je verjetna nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-64 z dne 17.7.2019 se ugodi in se izpodbijani sklep (v vseh točkah izreka) spremeni tako, da se predlog sodnega izvedenca in cenilca A. A. s.p., davčna številka: ..., za plačilo nagrade in stroškov za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 1.7.2019 zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-67 z dne 22.8.2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede sklepa sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-64 z dne 17.7.2019 se pridrži za končno odločbo, pravdni stranki pa sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka glede sklepa sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-67 z dne 22.8.2019.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep z dne 17.7.2019:

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom III Pg 2397/2016-64 z dne 17.7.2019 sodnemu cenilcu in izvedencu A. A. s.p., za opravljeno dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 1.7.2019 odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v skupnem znesku 211,60 EUR ter ugotovilo, da sodni cenilec in izvedenec ni zavezanec za DDV ter da se njegov dohodek obravnava skladno s 46. členom ZDoh-2. Odločilo je, da se odmerjeni znesek nakaže iz založenega predujma na poslovni račun sodnega cenilca in izvedenca, najkasneje v 45 dneh od izdaje sklepa o odmeri nagrade in stroškov na podlagi prejetega e-računa, ki mora biti skladen s tem sklepom.

2. Zoper navedeni sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog sodnega cenilca in izvedenca za odmero nagrade ter stroškov za dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 1.7.2019. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki ter sodnemu cenilcu in izvedencu (v nadaljevanju: sodni izvedenec). Sodni izvedenec na pritožbo ni odgovorili, tožeča stranka pa v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik).1 Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po 2. odstavku 51. člena Pravilnika nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvida oziroma mnenja. Izvedensko delo je namreč potrebno obravnavati kot celoto in izvedenčevega odgovora na pripombe pravdnih strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja tako zajema tudi morebitna nadaljnja bodisi ustno bodisi pisno podana izvedenčeva pojasnila v zvezi s pripombami strank k mnenju.2

6. V konkretnem primeru je izvedenec za izvedensko mnenje z dne 13.4.2019 (red št. 50 spisa) plačilo že prejel (sklep sodišča prve stopnje z dne 17.4.2019, red. št. 52 spisa). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenec v sporni dopolnitvi mnenja z dne 1.7.2019 (red. št. 57 spisa) ni odgovarjal na nova vprašanja ali opravil novih nalog, ampak je le odgovoril na pripombe tožene stranke v zvezi s prvotnim izvedenskim mnenjem ter navedel dokumentacijo, ki jo je uporabil pri izdelavi prvotnega mnenja.3 V resnici torej ni šlo za dodatno izvedensko delo, pač pa le za pojasnila, ki sodijo v okvir prvotno dane naloge izvedencu.4 Izvedenec torej po določbah Pravilnika ni bil upravičen do zahtevanega dodatnega plačila za svoje delo. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zato sodišče prve stopnje njegovo zahtevo zavrniti.

7. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da se predlog izvedenca za plačilo nagrade in stroškov za dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 1.7.2019 zavrne (3. točka 365. člena ZPP).

8. Ker je sklep o odmeri in plačilu stroškov ter nagrade izvedencu vmesni procesni sklep, bodo pritožbeni stroški v zvezi s tem sklepom delili usodo pravdnih stroškov (uspeha strank v postopku), zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o povrnitvi teh pritožbenih stroškov pravdnih strank pridrži za končno odločbo (smiselna uporaba 2. odstavka 165. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 22.8.2019:

9. Sodišče prve stopnje je s sklepom III Pg 2397/2016-67 z dne 22.8.2019 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. V korist tožeče stranke se zaradi zavarovanja denarne terjatve v višini 309.696,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.7.2016 dalje do plačila, s sklepom o izdaji začasne odredbe po določbah 4. točke 1. odstavka 271. člena ZIZ prepove organizacijam za plačilni promet na računih tožene stranke: SI56 ... odprt pri Banki A. d.d., SI56 ... odprt pri Banki B. d.d., SI56 ... odprt pri Banki C. d.d., SI56 ... odprt pri Banki D. d.d., SI56 ... odprt pri Banki E. d.d., da ne smejo toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačati z njenih računov denarnega zneska v višini glavnice 309.696,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.7.2016 dalje do plačila. Organizacijam za plačilni promet se naloži, da morajo denarna sredstva tožene stranke do višine, za katero je izdana ta začasna odredba, takoj prenesti na TRR račun banke tožene stranke, ki je v sklepu prva navedena (primarna banka).

2. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločitve o glavni stvari.

3. Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z izdajo začasne odredbe, po odmeri sodišča v 15 dneh od izdaje začasne odredbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, da ne bo izvršne.“ Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja.

10. Zoper navedeni sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda začasno odredbo v skladu s predlogom tožeče stranke. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

11. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

12. Pritožba ni utemeljena.

13. Tožeča stranka od tožene stranke kot njena podizvajalka po Pogodbenem sporazumu z dne 20.8.2013 (priloga A2 spisa) zahteva plačilo sredstev, ki naj bi jih tožena stranka neupravičeno zadrževala. Tekom zadevnega pravdnega postopka je v zavarovanje vtoževane terjatve (309.696,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2016 dalje do plačila) predlagala izdajo začasne odredbe z zgoraj navedeno vsebino.

14. Začasne odredbe so sodne odločbe, katerih namen je dejansko zavarovanje tožbenega zahtevka še pred izdajo končne odločbe. Glede na tako naravo so izjemni ukrepi za varstvo pravice stranke, zato je potrebno zakonsko predpisane pogoje za njihovo izdajo presojati strogo.5 Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 270. člena ZIZ). Upnik mora hkrati kot verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Nevarnost v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna.6 Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.7 Takšne nevarnosti pa tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala.

15. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe podrobno opisovala toženkine slabo finančno stanje, nelikvidnost in prezadolženost v letu 2018. S tem je svoj predlog utemeljevala zgolj na podlagi objektivnih dejstev, saj se je sklicevala le na toženkino stanje, ne pa na njeno ravnanje. Slabši ekonomski položaj stranke namreč odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.8 Zaradi takšnega ekonomskega položaja tožene stranke bi tako lahko bili izpolnjeni le pogoji za izdajo predhodne odredbe (257. člen ZIZ), ki pa jo bo tožeča stranka lahko predlagala, ko in če bo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno.9

16. Nadalje je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da so vse toženkine nepremičnine na naslovu X. v Y. obremenjene z maksimalno hipoteko v korist banke Ž. v višini 80.000.000,00 EUR, pri čemer ta znesek presega vrednost teh nepremičnin. Normalno v gospodarskem življenju je, da gospodarska družba financira investicije z dolžniškim kapitalom in da se visoke obveznosti ali visoka izpostavljenost bank upnic zavaruje s hipoteko. Prav tako je zavarovanje obsežnih investicij z maksimalno hipoteko običajna in najbolj primerna oblika zavarovanja terjatev iz okvirnih kreditnih pogodb. Ob odsotnosti drugačnih trditev gre zato po prepričanju pritožbenega sodišča za razpolaganje s premoženjem, ki je bilo opravljeno v okviru redne dejavnosti oziroma povsem neodvisno od vprašanja uveljavitve zadevne terjatve in ne konstituira pogoja subjektivne nevarnosti, ne glede na to, ali objektivno ogroža uveljavitev tožničine terjatve ali ne.10 Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz zemljiškoknjižnih izpiskov za omenjene toženkine nepremičnine (priloge A39 do A67 spisa) izhaja, da je bila navedena maksimalna hipoteka ustanovljena že v letu 2015, kar je pred zapadlostjo vtoževane terjatve11 in vložitvijo zadevne tožbe12 ter v času, za katerega tožeča stranka niti ne zatrjuje toženkinih slabih poslovnih rezultatov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 24.7.2019, kar je več kot tri leta in pol po očitanem razpolaganju, je tako po oceni pritožbenega sodišča tudi pretrgana vzročna zveza oziroma razumna časovna kontinuiteta, da bi se ravnanje tožene stranke, ki se je že zgodilo, štelo kot razpolaganje, zaradi katerega je verjetna nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.13 Da omenjena maksimalna hipoteka v obravnavanem primeru ne predstavlja subjektivne in konkretne nevarnosti v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ pa smiselno izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do teh tožničinih navedb ni opredelilo, ne držijo.

17. Tožeča stranka je trdila še, da bo tožena stranka zaradi selitve proizvodnje in poslovanja v Turčijo prenehala s poslovanjem na območju Republike Slovenije, vendar so te njene trditve ostale zgolj na ravni hipotetične možnosti.14 Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo moč z verjetnostjo sklepati, da tožena stranka pripravlja takšno selitev poslovanja.15 Zgolj sklicevanje na slabe poslovne rezultate v letu 2018 tudi po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča. Odsotnosti takšnih navedb16 tožeča stranka ne more nadomestiti s sklicevanjem na časopisne članke (priloge A38 ter A100 do A102 spisa), saj so listinski dokazi namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedbe dopolnjevati ali pričakovati, da bo to storilo sodišče namesto stranke.17 Sodišče prve stopnje se zato do omenjenih člankov pravilno ni podrobneje opredeljevalo.18 Glede na pojasnjeno tako tudi ni podana podlaga za domnevo o obstoju nevarnosti iz 4. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 270. člena ZIZ.

18. Končno se tožeča stranka povsem neutemeljeno sklicuje na zastavitev poslovnih deležev toženkinega družbenika v toženki, saj ti sploh ne predstavljajo premoženja toženke, pač pa gre za premoženje njenega družbenika (471. in 481. člen Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami, ZGD-1)).19

19. Ker torej pogoj verjetno izkazane nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZIZ ni podan, neznatne škode tožene stranke iz 3. odstavka 270. člena ZIZ pa tožnica niti ni zatrjevala, sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo verjetnosti obstoja vtoževane terjatve (1. odstavek 270. člena ZIZ) in je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

20. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

21. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V skladu s 54. členom Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/2018) se v zadevah, v katerih je sodišče imenovalo sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača pred uveljavitvijo tega pravilnika (t. j. 1.1.2019), za odmero plačila in povrnitve stroškov sodnemu izvedencu ali sodnemu cenilcu uporablja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami). V obravnavanem primeru je bil sodni izvedenec imenovan pred uveljavitvijo novega Pravilnika (Ur. l. RS, št. 84/2018), in sicer s sklepom sodišča prve stopnje z dne 12.11.2018 (red. št. 39 spisa), zato se za odmero nagrade in povrnitev stroškov sodnemu izvedencu uporablja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami). 2 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2628/2017 z dne 28.12.2017, opr. št. II Cp 1779/2017 z dne 28.7.2017, opr. št. I Cp 2253/2016 z dne 26.10.2016, opr. št. II Cp 858/2016 z dne 15.6.2016, opr. št. I Cp 696/2016 z dne 25.3.2016 in opr. št. I Cp 1382/2010 z dne 16.4.2010. 3 Primerjaj sklep sodišča prve stopnje z dne 12.11.2018 o postavitvi izvedenca (red. št. 39 spisa), prvotno izvedensko mnenje z dne 13.4.2019 (red. št. 50 spisa), pripombe tožene stranke na to mnenje (red. št. 56 spisa) ter dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 1.7.2019 (red. št. 57 spisa). 4 Točki II in III izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 12.11.2018 (red. št. 39 spisa). 5 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 610/2018 z dne 26.7.2018 in opr. št. I Cp 2080/2016 z dne 10.8.2016. 6 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 84/2017 z dne 15.2.2017, opr. št. II Cp 1338/2016 z dne 18.5.2016 in opr. št. II Cp 1631/2011 z dne 25.5.2011. 7 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2080/2016 z dne 10.8.2016 in opr. št. II Cp 1631/2011 z dne 25.5.2011. 8 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 468/2019 z dne 24.7.2019, opr. št. II Cp 1781/2018 z dne 27.3.2019, opr. št. I Cpg 726/2018 z dne 10.10.2018, opr. št. I Cpg 610/2018 z dne 26.7.2018 in opr. št. I Cpg 1277/2010 z dne 9.11.2010 ter sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 29/2008 z dne 21.2.2008. 9 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 144/2018 z dne 28.2.2018. 10 Podobno npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 16/2017 z dne 4.4.2017, opr. št. I Cpg 1606/2015 z dne 25.11.2015 in opr. št. II Cp 2917/2014 z dne 5.11.2014. 11 Vtoževana terjatev je zapadla dne 2.7.2016 (predlog za izvršbo, red. št. 1 spisa). 12 Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila dne 19.7.2016 (red. št. 1 spisa). 13 Smiselno npr. sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cpg 69/2013 z dne 10.4.2013. 14 Iz tega razloga pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o možnostih izboljšanja toženkinega poslovanja v Turčiji za odločitev o obravnavani pritožbi niso odločilni. 15 Npr., da že seli stroje v Turčijo, da je tam že pridobila proizvodne prostore, da prodaja zgoraj omenjene tukajšnje proizvodne prostore ipd. 16 Odveč je zato tožničino poudarjanje dokaznega standarda verjetnosti, saj tudi za predlagatelja začasne odredbe velja pravilo o trditvenem bremenu, po katerem v primeru, da katera od potrebnih dejanskih okoliščin v predlogu ni navedena, predlog ne more biti utemeljen (podobno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 722/2017 z dne 26.10.2017). 17 Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 354/2017 z dne 19.7.2018, opr. št. II Cpg 622/2013 z dne 4.9.2014, opr. št. II Cpg 436/2013 z dne 10.4.2014, opr. št. I Cpg 1449/2010 z dne 11.1.2011 in opr. št. I Cpg 293/2004 z dne 9.6.2005. 18 Tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča omenjeni članki ne nudijo prepričljive osnove za sklepanje o verjetni selitvi toženkinega poslovanja v Turčijo. 19 Smiselno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 905/2008 z dne 22.10.2009 ter sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1172/2018 z dne 28.5.2018, opr. št. II Cp 1067/2013 z dne 25.9.2013 in opr. št. I Cp 3151/2010 z dne 9.2.2011.