Jedro

V obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki B. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je najprej prispeval, občina pa nato v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije.

Izrek

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu.

Obrazložitev

Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je toženka odločila, da se mu iz naslova vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine A. na njegov osebni račun nakaže znesek 340,00 EUR. V obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da so izkazana vlaganja tožnika in Občine A. v skupnem znesku 379,00 EUR, ker pa je bilo pri izračunu vlaganj upoštevano tudi vloženo delo, plačani prispevek, vloženi material in delo skupaj znesejo 567,00 EUR. Pri gradnji je kot soinvestitor in organizator gradnje sodelovala tedanja krajevna skupnost, ki je skladno z določbo 6. člena o Vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 54/2007-uradno prečiščeno besedilo, dalje ZVVJTO) upravičena do 60 % ugotovljenega zneska vlaganj. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, župan Občine A. pa je kot drugostopenjski organ njegovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da mu toženka ni priznala računa podjetja za PTT promet z dne 15. 7. 1980, čeprav se je glasil na prispevek za delno kritje investicijskih vlaganj za razširitev telefonskega omrežja in brez plačila ne bi dobil telefona. Takratni krajevni skupnosti je plačal 62 % več, kot se je glasila pogodba, s Pravilnikom o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje končnim upravičencem na območju Občine A. pa je občina z uravnilovko odvzela še 40 % njegovega denarja. Krajevna skupnost se je kot vlagatelj vključila šele po obdobju, ko je tožnik vlagal v telekomunikacijsko omrežje, zato tako ravnanje pomeni odvzemanje njegovih sredstev. Ker državno pravobranilstvo z nobenim aktom o poravnavi z občino ni zmanjšalo vračila tožniku ali ustalim udeležencem, ali kako drugače poseglo v njihove pravice, jim je občina dolžna izplačati vračilo do višine dokazil. Uveljavlja tudi nezakonitost obeh Pravilnikov o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje končnim upravičencem na območju Občine A., ker meni, da so določbe teh pravilnikov o poravnavi v nasprotju z vsemi moralnimi načeli, Obligacijskim zakonom in Ustavo RS. Prav tako občina ne more s Pravilnikom samovoljno širiti kroga upravičencev ali postavljati roka plačila. Meni tudi, da je pri izplačilu prišlo do zamude in zahteva ustrezne zamudne obresti. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži, da je dolžna priznati račun PTT in izdati novo odločbo z vrednostjo 619,00 EUR ter povrniti zakonske zamudne obresti od glavnice od 23. januarja 2009 do plačila, poleg tega pa da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da sta oba predmetna pravilnika skladna z zakoni in Ustavo ter da je njena odločitev o priznanju tožnikovih vlaganj pravilna. Povzema poteke postopkov za priznanje vlaganj in pojasnjuje, da je iz vseh pridobljenih dokumentov razvidno, da je Krajevna skupnost A. soinvestirala v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja in sodelovala kot glavni organizator. V skladu z 6. členom ZVVJTO se v takem primeru vlaganje vrne v deležih, sorazmernih vlaganju oseb. Postopek pred Državnim pravobranilstvom RS še ni v celoti zaključen, teče namreč nepravdni postopek zaradi določitve odškodnine zaradi uveljavljanja vlaganj, ki niso bila zajeta s poravnavami. Zavrača tudi tožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti.

To sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi.

Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, dalje ZUS-1) v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam organov lokalnih skupnosti, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu z 2. odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po 2. odstavku istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Kaj je upravna zadeva, je določeno v 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, dalje ZUP). Za tako zadevo gre, kadar upravni organ odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke na področju upravnega prava (1. odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. odstavek istega člena).

Po mnenju sodišča v obravnavani zadevi ne gre za odločitev s področja upravnega prava.

Vračanje vlaganj v telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO, ki v 2. členu med upravičenci do vračila vlaganj našteva tudi lokalne skupnosti in njihove pravne naslednike, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka zase ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki B. in samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Lokalna skupnost kot upravičenec iz navedenega člena je v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZZVJTO dolžna sprejeti predpis, s katerim podrobneje določi način sestave seznama fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev.

Navedena določba 6. člena ZVVJOT je torej zavezala lokalne skupnosti, tudi Občino A., ki je za druge sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka (gre za občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav, ki so postale last B. d.d.), da sprejme predpis v skladu s katerim bo kot upravičenka iz 2. člena ZVVJTO v nadaljevanju postopka sredstva, ki jih je prejela od države, vrnila dejanskim končnim upravičencem, torej tistim, ki so v preteklosti dejansko omogočili izgradnjo TK omrežja.

Navedene določbe kažejo, da v obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki B. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je najprej prispeval, občina pa nato v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije.

Tožnik namreč zahteva sodno varstvo, ker mu je toženka le delno priznala zahtevek za vračilo vlaganj v TK omrežje in se ni strinjala z vrnitvijo 40 % ugotovljenega zneska vlaganj, ker je po njenem mnenju treba upoštevati, da je takratna krajevna skupnost sodelovala pri izgradnji javnega telekomunikacijskega omrežja kot soinvestitor in organizator gradnje.

Zato izdana odločba v tem primeru ni izraz oblastnega ravnanja občine, kar bi zaradi varstva javnega interesa izhajalo iz narave stvari, temveč je izraz njene vloge, ko je v postopku vračanja vlaganj nastopila kot upravičenka v imenu dejanskih končnih upravičencev – fizičnih oseb (v svojem imenu in za svoj račun pa le, kadar gre za zahtevke iz naslova namenskih sredstev samoprispevka – 4. odstavek 6. člena ZVVJTO).

Da gre za odločanje o tožnikovi pravici iz civilnopravnega (premoženjskega) razmerja, v obravnavani nenazadnje kaže tudi poravnava, ki jo je ponudila toženka; gre namreč za pogodbo obligacijskega prava (1052. člen OZ). Tudi toženka v odločbi navaja, da ponujena poravnava pomeni akt poslovanja, s katerim organ stopa v civilno pravna razmerja s posamezniki. Pravilnik v 4. členu sicer navaja zneske vračila upravičencem glede na kraj, hkrati pa določa, da je osnova za izplačilo predpisana poravnava. Če bi šlo za enostransko oblastveno odločanje, kar je bistvo upravnega akta, izdanega v upravni zadevi (2. odstavek 2. člena ZUS-1), se občina glede vsebine takega akta ne bi smela pogajati, ampak bi odločila o tožnikovi pravici do vračila vlaganj.

Glede na navedeno sodišče izpodbijane odločbe ne šteje za odločbo, izdano v upravni zadevi, temveč za akt občine, s katerim seznanja tožnika, zakaj mu bo iz prejetih sredstev kot končnemu dejanskemu upravičencu izplačala 340,00 EUR. Ker tožnik zahteva plačilo višjega zneska, toženka pa meni, da tožnik do njega ni upravičen, gre za spor s področja civilnega prava, ki ga sodišče rešuje v pravdnem postopku in ne v upravnem sporu. Tako stališče je Upravno sodišče zavzelo že v sklepih št. U 384/2008 z dne 2. 6. 2010 in I U 988/2010 z dne 9. 12. 2010. Upravno sodišče mora v skladu s 1. odstavkom 19. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Ker v obravnavani zadevi ne gre za upravni, temveč za civilnopravni spor, ki se rešuje kot pravdna zadeva, se je Upravno sodišče izreklo za stvarno nepristojno za odločanje. V skladu s 1. odstavkom 23. člena ZPP bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa poslana v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu, saj gre za zahtevek, ki po podatkih spisa ne presega 20.000,00 EUR (1. odstavek 30. člena ZPP).