Jedro

Glede na to, da prvostopno sodišče v razlogih sicer na splošno ugotavlja in upošteva, da so se glede na starost obeh deklet njune potrebe od določitve do vložitve predmetne tožbe povečale, bi vsekakor moralo spremenjene okoliščine nasprotne pravdne stranke, konkretno G. H., upoštevati celovito, kar pomeni, da bi moralo tudi ugotoviti, v katerem obdobju in v kakšnih zneskih je prejemala štipendijo, saj ta po pritožbenem zahtrjevanju znaša toliko, kot tožnik mesečno plačuje preživnine za obe hčerki skupaj. Nadalje bi moralo, ker pri svoji odločitvi upošteva tudi povečane potrebe G. H., le-te bolj konkreteno ugotoviti in vsaj približno oceniti, saj se brez te ocene ne da presoditi, če tudi spremenjene okoliščine na njeni strani, kljub prejemanju štipendije, ne dovoljujejo predlaganega znižanja. Kar pa se tiče pritožbenega opozorila, da je morala biti preživnina v obdobju, ko ni bil zaposlen, plačana iz kupnine, ki jo je prejel iz naslova prodanega skupnega premoženja z zakonito zastopnico - skupne hiše, mu je treba pojasniti, da ni pomembno iz katerih sredstev je bila preživnina plačana, pač pa zadostuje dejstvo, da je tožnik imel na razpolago sredstva za svoje preživljanje in za preživljanje svojih otrok, torej za plačevanje določene preživnine, pa čeprav iz naslova kupnine, saj zakon (ZZZDR) ne določa, da mora preživnino preživninski zavezanec plačevati iz sredstev svojega osebnega dohodka. Tako se tožnikov predlog po znižanju preživnine tudi za obdobje njegove nezaposlenosti izkaže kot neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede zavrnitve tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožnik terja znižanje preživnine za hčerko G. H. in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa se pritožba v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu glede zavrnitve znižanja preživnine za mld. hčerko Š. H., zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je terjal znižanje preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 281/95 z dne 28.9.1995 in ki po valorizaciji znaša za toženko G. H. 15.110,00 SIT in za mld. toženko Š. H. 15.110,00 SIT, tako, da bi bil dolžan za G. H. in mld. Š. H. plačevati od 1.10.1998 dalje po 8.000,00 SIT preživnine za vsako. Posledično je zavrnilo tudi predlagano povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov. Proti sodbi (in stroškovnemu sklepu) se pritožuje tožnik iz vseh treh zakonitih pritožbenih razlogov ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe (in sklepa) tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in prizna stroške postopka, podrejeno pa njuno razveljavitev. Po prepričanju pritožnika je prvostopno sodišče samo s seboj v nasprotju, ko ugotavlja, da so na strani tožeče stranke podani zakoniti razlogi za znižanje preživnine, pa kljub temu tožbeni zahtevek zavrne. Nadalje sodišče obseg zahtevka za znižanje preživnine kompenzira z zatrjevanim obsegom potreb otrok, pri tem pa ne upošteva, da ima G. H. lastna sredstva v višini 30.000,00 SIT, po drugi strani pa ne upošteva, da je tožnik bil ves čas brez zaposlitve od leta 1996 pa do 31.3.1999 in prijavljen na Zavodu za zaposlovanje ter da je njegov neto osebni dohodek le 59.700,00 SIT, s prehrano 70.000,00 SIT in torej preživnina presega polovico njegovega osebnega dohodka. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je brez premoženja, da je podnajemnik, da plačuje stanovanjske stroške v znesku cca 15.000,00 do 18.000,00 SIT in ko vse poravna, mu ostane le 20.000,00 za najnujnejše življenjske potrebščine in je tako njegovo lastno preživljanje ogroženo. Tudi ne drži ugotovitev prvostopnega sodišča, da je od leta 1995 dalje preživnino redno in brez težav plačeval, saj je kmalu po razvezi ostal brez zaposlitve. Je pa zakonita zastopnica toženk sama poskrbela, da je preživnino dobila, tako je šla skoraj leto po razvezi v banko in na tekočem računu tožeče strake naredila minus dne 29.9.1996 v znesku 373.121,00 SIT. Nato je prodala še skupno hišo in od kupnine odtegnila preživnino in obresti, ki jih je sama določila, brez izvršilnega predloga v znesku 11.359,90 DEM. Ravno tako je zakonita zastopnica prejela kupnino od hiše v višini 41.000,00 DEM in so trditve, da se težko preživljajo, neresnične. Tudi mesečni stroški, ki jih navaja mati toženk, so pretirani. Glede na to pa, da sodišče nalaga tožniku, naj si poišče dodatno delo, izjavlja, da nadurno delo ni odvisno od njegove dobre volje, temveč od potreb po delu, znano pa je, da v gradbeništvu pozimi, v mrazu in slabem vremenu ni dela, zato se prejema samo zajamčeni osebni dohodek. Sedaj pa je vzel od delodajalca samopomoč v višini 150.000,00 SIT, da je lahko poravnal preživnino za marec, april, razliko za maj in junij 1999, česar ni mogel poravnati, ker ni imel sredstev, saj od kupnine nima več denarja, prejema pa nizek osebni dohodek. Toženki sta na pritožbo odgovorili, pri čemer predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V svojih navedbah pritrjujeta sodbenim razlogom, nadalje prilagata sporazum z dne 29.5.1998, ki je podlaga plačilu zaostalih preživninskih obrokov iz kupnine. Menita pa, da bi tožnik, če bi mu dosojeni preživninski obroki dejansko predstavljali tako težko breme v času brezposelnosti (formalne), lahko vložil tožbo na znižanje takrat, ko je postal brezposelen. Tako kot se zakonita zastopnica trudi po vseh svojih močeh, da bi bili toženki v konkretni situaciji čim manj oškodovani zaradi nizkih preživnin, tudi tožniku ne bi smelo biti težko še kaj dodatno zaslužiti in jima s tem omogočiti šolanje. Pritožba je delno utemeljena. Ne drži pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče zašlo v medsebojno nasprotje razlogov (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP/77), ko po pritožnikovo ugotavlja, "da so na strani tožeče stranke podani zakoniti razlogi za znižaje preživnine, pa kljub temu tožbeni zahtevek zavrne." Prvostopno sodišče namreč ne ugotoviti razlogov za znižanje preživnine, ravno nasprotno, ugotavlja, da ni prišlo do bistveno spremenjenih razmer na tožnikovi strani, zaradi česar tožbeni zahtevek tudi zavrne. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor, da ker sodišče "obseg zahtevka za znižanje preživnine kompenzira z zatrjevanim obsegom potreb otrok", s čimer želi pritožnik povedati, da sodišče preživnine ne zniža zato, ker so se v spornem obdobju povečale tudi potrebe otrok, bi potem moralo prav tako upoštevati dejstvo, da ima polnoletna G. H. tudi lastna preživninska sredstva in sicer 30.000,00 SIT mesečno. Glede na to, da prvostopno sodišče v razlogih sicer na splošno ugotavlja in upošteva, da so se glede na starost obeh deklet njune potrebe od določitve do vložitve predmetne tožbe povečale, bi vsekakor moralo spremenjene okoliščine nasprotne pravdne stranke, konkretno G. H., upoštevati celovito, kar pomeni, da bi moralo tudi ugotoviti, v katerem obdobju in v kakšnih zneskih je prejemala štipendijo, saj ta po pritožbenem zahtrjevanju znaša toliko, kot tožnik mesečno plačuje preživnine za obe hčerki skupaj. Nadalje bi moralo, ker pri svoji odločitvi upošteva tudi povečane potrebe G. H., le-te bolj konkreteno ugotoviti in vsaj približno oceniti, saj se brez te ocene ne da presoditi, če tudi spremenjene okoliščine na njeni strani, kljub prejemanju štipendije, ne dovoljujejo predlaganega znižanja. Zaradi navedenih neugotovljenih dejstev je ostalo dejansko stanje glede predlaganega znižanja preživnine za G. H. nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370 ZPP/77). V novem sojenju naj torej sodišče ugotovi in oceni kolikšne so sedaj potrebe toženke G. H. v primerjavi z obdobjem določitve preživnine ter ugotovi višino štipendije G. H. ter od kdaj jo prejema in ali jo še prejema. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev bo razvidno, v kakšnem deležu vsak od staršev, skupno z G. H. samo, prispeva k njenemu preživljanju, saj sta tožnikov in toženkin prispevek znana, in šele na tej podlagi bo lahko razsodilo, ali je valorizirana preživnina, ki jo plačuje toženec, glede na ugotovljene spremenjene okoliščne na toženkini strani (spremenjene potrebe + štipendija) ustrezna, ali pa je res previsoka, kot zatrjuje tožnik. Ostale pritožbene navedbe, ki se tičejo zatrjevanih spremenjenih okoliščin na tožnikovi strani, pa pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, katero bistvenih spremenjenih okoliščin ne ugotavlja, zaradi česar v celoti pravilno zavrne tožbeni zahtevek za znižanje preživnine glede mld. Š. H., principielno pravilno pa, seveda le, kar se tiče okoliščin na strani tožnika, tudi tožbeni zahtevek glede znižanja preživnine za G. H.. Ni res, da prvostopno sodišče ni upoštevalo, koliko sedaj, ko je spet redno zaposlen, zasluži tožnik in dejstva, da ima tudi on stanovanjske stroške, kot izpostavlja v pritožbi, kljub temu pa pravilno dokazno zaključi, da te sedanje razmere, niso bistveno drugačne od tistih v času določitve preživnine, ko je bil tudi še redno zaposlen in ko si je že tudi takrat moral finančno pomagati z občasnimi honorarnimi gradbenimi deli. Tako prvostopno kot pritožbeno sodišče se seveda, v nasprotju s pritožbenimi zatrjevanji, zavedata, da gre zgolj za sezonska dela. Po drugi strani pa se mora tudi tožnik zavedati, kot mu je pojasnilo že tudi prvostopno sodišče, da je tudi on in ne le mati toženk dolžan po vseh svojih močeh poskrbeti, da bo hčerama omogočil pogoje za zdravo last, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (člen 102 ZZZDR). Tako se preživninski prispevek, ki ga je dolžan plačevati za mld. Š. H., nikakor ne izkaže kot previsok, kot tudi ne bi bil za G. H., v kolikor na njeni strani še posebej ne bi bilo spremenjenih razmer, ki so vodile v razveljavitev sodbe glede zavrnitve znižanja preživnine zanjo zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja. Po naravi stvari same pa je nujno, da so zaradi odraščanja Š. H. tudi njene potrebe večje, vsekakor pa ne manjše kot so bile, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Kar pa se tiče pritožbenega opozorila, da je morala biti preživnina v obdobju, ko ni bil zaposlen, plačana iz kupnine, ki jo je prejel iz naslova prodanega skupnega premoženja z zakonito zastopnico - skupne hiše, mu je treba pojasniti, da ni pomembno iz katerih sredstev je bila preživnina plačana, pač pa zadostuje dejstvo, da je tožnik imel na razpolago sredstva za svoje preživljanje in za preživljanje svojih otrok, torej za plačevanje določene preživnine, pa čeprav iz naslova kupnine, saj zakon (ZZZDR) ne določa, da mora preživnino preživninski zavezanec plačevati iz sredstev svojega osebnega dohodka. Tako se tožnikov predlog po znižanju preživnine tudi za obdobje njegove nezaposlenosti izkaže kot neutemeljen. Ker je torej glede tožbenega zahtevka za znižanje preživnine za mld. Š. H. prvostopno sodišče dejansko stanje popolno ugotovilo in ker je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77), je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 168 ZPP/77). V zvezi s pritožnikovo prošnjo po oprostitvi plačila sodne takse, pa je treba pritožniku pojasniti, da pritožbeno sodišče ni pristojno o tem odločati, pač pa bo moralo o tem tožnikovem predlogu, v skladu s členom 173/1 ZPP/77, odločiti sodišče prve stopnje.