Jedro

V načelu je odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj svojo Prošnjo 2 za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami oziroma težavami z nekdanjo zaročenko in njeno družino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo, Kraljevino Maroko (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo kraljevino Maroko (4. točka izreka). Toženka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik, ki svoje istovetnosti ni izkazal, v drugi prošnji za mednarodno zaščito dne 23. 5. 2025 (v nadaljevanju: Prošnja 2- priloga C1 spisa) in osebnem razgovoru (26. 8. 2025- priloga C2 spisa) v bistvenem navedel: (i) da je njegovo ime A. in priimek A., roj. 20. 8. 1986 v kraju Casablanca in da je državljan Kraljevine Maroko (v nadaljevanju; Maroko), po narodnosti je Arabec, po poreklu pa Berber (dedek je Berber), po veroizpovedi je musliman, vojaškega roka ni služil, kakor tudi ni bil kaznovan ali služil zaporne kazni, bil je član politične stranke ali organizacije; (ii) za mednarodno zaščito v Sloveniji zaproša zaradi socialnih, pravnih in osebnih razlogov; (iii) rodil se je v Casablanci, šolanje končal v Jadidi, kamor so se preselili z družino, nato pa je leta 2009 odšel v Marakeš iskat delo in tam ostal do odhoda iz države, izučil se je za vodovodarja in kasneje še za notranjega dekoraterja, sprva je delal v španskem podjetju B., kasneje pa je preko svojega podjetja delal na črno, kjer je delal do odhoda iz Maroka. Zaslužil je povprečno 1.000 EUR/mesec, živel je na 65 m² in plačeval 200 EUR najemnine.

3.Glede razlogov zaradi katerih je zapustil Maroko je na osebnem razgovoru navedel, da se je želel poročiti z dekletom, ki je bilo že enkrat poročeno in ločeno. Med načrtovanjem poroke je zaročenka zanosila in splavila, zaradi česar sta se s tožnikom sprla. Odpovedal je poroko. Dekletova družina ji je začela groziti, prav tako tudi zaročenka - zaradi groženj in strahu je tožnik zapustil izvorno državo. Zaročenkin brat je sodnik na sodišču prve stopnje, mož zaročenkine sestre pa vodja policijske enote. Opozorila ga je, s kom ima opravka. Prejemal je klice in grožnje z neznanih telefonskih številk, imel pa je tudi prometno nesrečo - za katero sumi, da je bilo namerno storjeno dejanje in ne le nesreča. Zaradi nesreče se je odločil zapustiti Maroko, drugače tega namena ni imel. Želel si je delati in imeti družino. O grožnjah je obvestil svoje brate, saj mu policija zagotovo ne bi pomagala. Grožnje so zelo negativno vplivale nanj, mučila ga je nespečnost. Nikoli ni imel nobenih težav, je miroljuben človek, razen po dogodku, ko je rekel, da ne bo poroke. Ni se poskušal preseliti v drug kraj v Maroku, saj bi ga izbrankina družina našla, čeprav živi v Marakešu. Maroko je zapustil konec leta 2022 in odšel v Turčijo, kjer je ostal približno eno leto. Pot je nadaljeval v Grčijo in severno Makedonijo, nato pa v Srbijo, Bosno in Hercegovino, Hrvaško do Slovenije. Dvakrat je bil deportiran na Hrvaško, od koder je zaradi slabe obravnave vsakič prišel nazaj. Za pot je potreboval približno 2.500 EUR, ki jih je prihranil od dela. Trenutno dela v Kranjski Gori, kjer je zaposlen od julija 2024. Ne razmišlja o vrnitvi v Maroko, saj bi ga lahko ubili.

4.V nadaljevanju je toženka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost, zato njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Toženka je upoštevala osebne podatke, ki jih je tožnik navedel v zadnjem postopku in za katere je izrecno zatrdil, da so resnični, in sicer da je njegovo ime A. in priimek A., roj. 20. 8. 1986 v kraju Casablanca in da je državljan Kraljevine Maroko, s pridržkom, da niso izkazani z nobenim uradnim dokumentom.

5.Po preučitvi vseh izjav, ki jih je tožnik podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, toženka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, kakor tudi ne z razlogi resne škode.

6.Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami oziroma težavami z nekdanjo zaročenko in njeno družino. Poročiti se je želel z dekletom, ki je bilo že enkrat poročeno in ločeno, kar ga sicer ni motilo. Med načrtovanjem poroke je zaročenka zanosila in splavila, zaradi česar sta se sprla in je želel odpovedati poroko. Ko je njena družina izvedela za to, mu je začela groziti, prav tako tudi zaročenka. Zaradi groženj in strahu je zapustil izvorno državo. Prejemal je klice in grožnje z neznanih telefonskih številk (nekajkrat na mesec), imel pa je tudi prometno nesrečo - zadel ga je avto, medtem ko je stal ob cesti, in za katero sumi, da ni bila le nesreča, temveč namerno storjeno dejanje. Po nesreči je dobil tudi klic, neznana oseba ga je vprašala, ali je še živ.

7.Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Toženka tako ugotavlja, da so grožnje nekdanje zaročenke oziroma njene družine lahko razlog, da je tožnik zapustil izvorno državo, vendar pa jih ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnik namreč ni prepričljivo izkazal, da mu je zaročenka in njena družina grozila, ker se ni več želel poročiti z njo, čeprav je sam dejal, da je že zbiral vse papirje za poroko in si želel otroka, ki pa ga zaročenka ni želela obdržati. Poleg tega po mnenju toženke to, da mu je dekletova družina domnevno zamerila, da se ni želel poročiti, še ne pomeni diskriminacije in tudi ne izkazuje obstoja resne škode. Prav tako ni izkazal, da je šlo pri prometni nesreči za namerno storjeno dejanje, saj ga ni z ničemer izkazal, čeprav je zatrdil, da za to obstaja policijski zapisnik oziroma poročilo o nesreči, ki pa ga ima iz neznanega razloga brat, ki živi v Španiji in mu ga ne more posredovati. Dejal je tudi, da mu policija glede groženj zagotovo ne bi pomagala in se je zato odločil zapustiti državo, vendar ni izkazal, da ga država ne bi želela ali zmogla zaščititi. Njegov argument, da dogodka ni prijavil policiji, ker policija ne ukrepa in ne bi nič naredila, je povsem pavšalen in neizkazan. Tožnik namreč ni navedel niti enega primera, ko bi mu policija odrekla zaščito. Še več, ob zatrjevani prometni nesreči je policija prišla na kraj dogodka in ukrepala (naredila zapisnik, ki je osnova za začetek postopka ugotavljanja krivca za prometno nesrečo). V konkretnem primeru tudi ni jasen subjekt preganjanja oziroma resne škode. Ob predpostavki, da bi tožnik navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje ali v skladu z 28. členom ZMZ-1 resno škodo, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo oz. mu resno škodo povzročajo nedržavni subjekti (dekletova družina). Nedržavni subjekti pa so lahko subjekt preganjanja ali resne škode zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Navedeno pomeni, da mora tožnik v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. Tožnik pa v zvezi z zatrjevanimi grožnjami nikoli ni poiskal zaščite države. Upoštevaje navedeno, po mnenju toženke tožnik ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja ali ali obstoju resne škode, kot je določena v 28. členu ZMZ-1. Težav, ki jih tožnik uveljavlja dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja ali resne škode, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju.

8.Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

9.Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo in da ni dokazano, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, po prepričanju toženke niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pri tem toženka zaključuje, da ni moč zaključiti, da je imel tožnik v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik v postopku ni z nobenim dokaznim sredstvom izkazal navedb o težavah z družino dekleta, niti groženj s strani te družine, ki naj bi bile uperjene proti njemu. Prav tako ni predložil nikakršnih dokazov, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo. Tožnik je sicer zatrjeval, da bi ga družina dekleta lahko našla kjerkoli, vendar te trditve ni podkrepil z ustreznimi dokazi. Tudi v primeru, da bi bilo ugotovljeno, da bi ga družina dekleta lahko našla in mu grozila v izvorni državi, toženka navaja, da sama po sebi ta okoliščina še ne dokazuje resnične škode ali ogroženosti v primeru vrnitve. Toženka posebej opozori na protislovno ravnanje tožnika, ki je navedel, da so mu grozili po telefonu, hkrati pa ni bil pripravljen zamenjati telefonske številke, kar postavlja pod vprašaj resničnost in resnost zatrjevanih groženj. Tožnik navedenega dejstva ni ne izkazal ne kako drugače utemeljil. Ravno tako ostajajo neizkazane njegove izjave v zvezi s prometno nesrečo.

10.Toženka je zato tožnikovo Prošnjo 2 zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

11.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožnikove navedbe

12.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

13.Tožnik ugovarja, da je toženka zmotno ocenila, da razlogi, s katerimi je utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, ne predstavljajo podlage za njeno priznanje. Navaja, da mu v Maroku grozi kazenski pregon zaradi zunajzakonskih intimnih odnosov (člen 490 maroškega kazenskega zakonika, zaporna kazen do enega leta) ter grožnje s strani družine nekdanje partnerice zaradi prekinitve zaroke. Zaradi zunajzakonskih intimnih odnosov, zanositve in splava zaročenki grozi zaporna in finančna kazen ter socialna in ekonomska izključenost, zaradi česar je imela zaročenka in njena družina tako močan odziv na odločitev tožnika, da poroko prekliče in tako močan interes, da do poroke vseeno pride. Toženka ni preverila informacij o izvorni državi, ki jih tožnik predlaga, niti ni presodila, ali zaporna kazen predstavlja preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 (nesorazmeren ali diskriminatoren pregon) oziroma resno škodo po 28. členu ZMZ-1, čeprav zaporna kazen za zunajzakonske odnose posega v pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva. Prereka očitek toženke, da bi se moral tožnik obrniti na organe zaščite v Maroku, saj v kolikor bi odšel na policijo in navedel razlog za grožnje, bi bil lahko kazensko preganjan.

14.Tožnik v zaključku izpostavi, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, saj ni opravila presoje skladnosti tožnikovih navedb z informacijami o izvorni državi, zaradi česar tožnikove prošnje ne bi smela zavrniti kot očitno neutemeljene. Prav tako je kršila načelo nevračanja z izdajo odločbe o vračanju, saj bi bila tožniku ob vrnitvi v Maroko odvzeta prostost zaradi kaznivega dejanja, ki posega v temeljne človekove pravice. S tem je toženka storila bistvene kršitve postopka in nepravilno uporabila materialno pravo.

15.Tožnik je postopku vložil pripravljalno vlogo, v kateri v bistvenem ponavlja trditve, ki jih je podal v tožbi.

Odgovor na tožbo

16.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno ugovarja, da gre pri informacijah o izvorni državi ter navedbah o grožnji zaporne kazni oziroma kazenskega pregona tožniku in grožnji kakršne koli kazni (zaporne ali finančne) ter socialne in ekonomske izključenosti zaročenki za nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Navedene informacije in dokazi so bili namreč predloženi šele s tožbo, čeprav je bil tožnik na začetku osebnega razgovora izrecno seznanjen z dolžnostjo predložiti vse razpoložljive dokaze, česar pa ni storil. Glede vsebine navedb pojasnjuje, da se je za splav sama odločila zaročenka, zato je tudi odpovedal poroko, tožnik pa v postopku ni nikoli navajal, da bi zaročenki grozila kakršnakoli kazen ali socialna izključenost. Zatrjuje, da tožnik v postopku ni navedel nobenih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da mu v izvorni državi grozi preganjanje ali resna škoda v smislu 21. člena ZMZ-1. Njegove navedbe o težavah z dekletovo družino in grožnjah ter namerni prometni nesreči niso bile z ničemer izkazane, prav tako ni dokazal, da bi bil ob vrnitvi soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje ogroženo. Toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dokazni postopek

17.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo upravni spis v zadevi 2142-6185/2023, ki se nanaša na zadevo, in priloge A2-A4; listine iz upravnega spisa v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

18.Tožba ni utemeljena.

19.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

21.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.

Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.

Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.

Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES

in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

22.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

23.Po presoji sodišča je toženka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da tožnik svojo Prošnjo 2 za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami oziroma težavami z nekdanjo zaročenko in njeno družino. Na osebnem razgovoru dne 26. 8. 2025 je navedel, da drugih (poleg opisanih) težav v Maroku ni imel, in na posebno vprašanje povedal, daj je navedel vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil Maroko.

24.Sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku pred upravnim organom ni navajal dejstev o kazenskem pregonu, inkriminaciji in izločenosti zaročenke v izvorni državi, kar je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru.

25.Toženka je v odgovoru na tožbo upravičeno opozorila, da gre za tožbene novote. Tožnik teh navedb ni zavrnil, temveč se je skliceval, da bi morala toženka sama preveriti informacije o izvorni državi. Kot bo še obrazloženo, toženka tega, glede na dejanske navedbe tožnika v upravnem postopku, ni bila dolžna storiti.

26.Sodišče ne more upoštevati dejstev in okoliščin, ki jih tožnik navaja šele v tožbi, če jih v postopku pred upravnim organom ni navedel. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUS-1 so nova dejstva in dokazi dopustni le, če so obstajali že v času odločanja in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti. Tožnik je bil na začetku osebnega razgovora (in v vabilu nanj) izrecno opozorjen na dolžnost predložiti vsa relevantna dejstva in dokaze, česar pa ni storil.

27.Gre za enostavna dejstva iz njegovega življenja - ali mu je družina zaročenke grozila, ali mu grozi kazenski pregon oziroma kakšne so bile okoliščine in posledice prekinitve zaroke tako zanj, kot za njegovo zaročenko- ki jih je moral in mogel navesti sam, ne glede na pravno pomoč. Navedbe o grožnji kazenskega pregona, okoliščine prekinitve zaroke in posledice za njegovo zaročenko (zaporna ali finančna kazen ter socialna in ekonomska izključenost) so tako nova dejstva, ki v postopku pred organom sploh niso bila izpostavljena, zato jih sodišče ne more upoštevati.

28.Čeprav je tožnik na naroku zatrjeval, da je navedena dejstva v postopku pred toženko navedel, mu sodišče glede na vsebino Prošnje2 in zapisnika osebnega razgovora ne more slediti.

29.Sodišče ugotavlja, da se je tožnik v tožbi (priložil v pripravljalni vlogi) skliceval na poročilo organizacije Amnesty International (oziroma povezavo do tega članka). Iz tožbe in vloge tožnika ni razvidno, da bi poročilo organizacije Amnesty International z naslovom "My life is ruined (Moje življenje je uničeno)" nastalo šele po izdaji izpodbijane odločbe. Nasprotno, tožnik tega sploh ne zatrjuje. Prav tako ne pojasni, zakaj poročila ni predložil (ali se skliceval nanj) že v upravnem postopku, še posebej na osebnem razgovoru, kjer je imel možnost in dolžnost, da predloži vse dokaze, ki so pomembni za presojo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ker tožnik ni zatrjeval, da poročilo ni obstajalo v času upravnega postopka, niti ni pojasnil, zakaj ga takrat ni predložil (se skliceval nanj), sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu zgoraj navedenega. Tega poročila zato sodišče ni dolžno upoštevati in se do njega opredeliti.

30.Prav tako se tožnik (šele) v tožbi sklicuje na splošne informacije o izvorni državi, pri tem pa ne obrazloži, zakaj tega dokaza ni predlagal že v upravnem postopku. Glede tega je dokazno breme na njegovi strani, pri čemer toženka pravilno opozarja, da bi tožnik moral v skladu z z 52. členom ZUS-1 obrazložiti, zakaj se na ta dokaz ni skliceval že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožnikova zahteva, da bi te informacije morala pridobiti toženka sama, bi bila utemeljena le, če bi se nanašale na razloge preganjanja, ki jih je tožnik v upravnem postopku dejansko navedel. Ker se nanašajo na razloge, ki jih tožnik ni navedel (kriminalizacija in posledice zunajzakonskih odnosov), zahteva ni utemeljena.

31.Iz besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 namreč ne izhaja, da mora toženka v vsakem primeru pridobiti informacije o izvorni državi. Iz besedila te določbe izhaja, da so dokazi, ki so našteti v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 našteti zgolj primeroma in da ni nujno, da mora toženka v vsakem primeru pridobiti vse možne dokaze, kot sledijo v nadaljevanju besedila te določbe. Pridobivanje informacij o izvorni državi je v skladu s sodno prakso za toženko obvezno le primeru, če prosilec za mednarodno zaščito navaja takšne subjektivne okoliščine, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Če prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.

32.Enako kot toženka tudi sodišče ugotavlja, da tožnik ni navajal okoliščin, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ni izkazal, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1) oziroma da bi bil ob vrnitvi tja soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

33.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.

Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno da tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 26. 8. 2025, pred katerim so mu bile v vabilu na to procesno dejanje ponovno zagotovljene ustrezne informacije. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je toženka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, kar pomeni, da mu je toženka zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,

pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

34.Sodišče še pojasnjuje, da glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih je prosilec zatrjeval, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženko.

35.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

36.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II

državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.

Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.

Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.

Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

37.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je toženka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je toženka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.

38.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

39.Ob upoštevanju navedenega je odločitev toženke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Tožnik je prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil že 11. 10. 2023. Pristojni organ je tožniku ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito, v skladu s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 odvzel prstne odtise in jih 11. 10. 2023 poslal v Centralno evidenco EURODAC, od koder je dobil podatek, da je predhodno že bil vnesen v omenjeno evidenco, in sicer je bil 24. 9. 2023 s strani Republike Hrvaške obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je pristojni organ pristojnemu organu Republike Hrvaške 24 10. 2023 v skladu s točko b prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Ur. I. EU, Št. L 180/31, z 29.6.2013 - v nadaljevanju: Dublinska uredba), za tožnika posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. S strani Republike Hrvaške je pristojni organ 7.11. 2023 prejel odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi 5. odstavka 20. člena Dublinske uredbe. Na podlagi pozitivnega odgovora, prejetega s strani Republike Hrvaške, je bil s tožnikom 14. 11. 2023 opravljen osebni razgovor v prisotnosti tolmača za arabski jezik. Pristojni organ je 24. 1. 2024 izdal sklep št. 2142-6186/2023/17 (1222-19), s katerim je njegovo prošnjo zavrgel zaradi tega, ker je bila za obravnavo le-te odgovorna druga država članici Evropske unije, Republika Hrvaška. Prosilec je zoper navedeni sklep vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki je s sodbo št. I U 228/2024-28 z 29. 2. 2024 njegovo tožbo zavrnilo. Prosilec je bil 6. 9. 2024 predan v Republiko Hrvaško, predaja pa je potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Naslednji dan se je tožnik vrnil v Republiko Slovenijo v Azilni dom v Ljubljani in izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji znova zaprositi za mednarodno zaščito.

2Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

3Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

4Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

5Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

6Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.

7Prim. 7. in 8. stran zapisnika v osebnem razgovoru, 26. 8. 2025, v prilogi C2 spisa.

8Čeprav sodišče v zadevah mednarodne zaščite presoja stanje v času odločanja (presoja ex nunc), to ne pomeni, da lahko prosilec šele v sodni fazi navaja subjektivna dejstva o osebnih okoliščinah, ki so obstajale že v času upravnega postopka in bi jih takrat moral navesti. Presoja ex nunc se nanaša na objektivne spremembe razmer v izvorni državi po izdaji upravne odločbe, ne pa na naknadno "dopolnjevanje" osebne zgodbe z dejstvi, ki so prosilcu bila od vsega začetka znana.

9Glej prilogi C1 in C2 spisa.

10Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, ko je zavzelo stališče, da je v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 potrebno upoštevati tudi informacije, ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa. V navedeni zadevi je šlo namreč za dokaze (članke), ki do izdaje izpodbijane odločbe niso obstajali, zato je bilo prvostopenjsko sodišče dolžno te dokaze upoštevati in se do njih opredeliti. Ključno je, da je šlo v zadevi I Up 86/2018 za nove informacije o razmerju v izvorni državi (country of origin information, v nadaljevanju COI) glede že navedenega razloga preganjanja. V obravnavanem primeru pa gre za bistveno drugačno situacijo. Tožnik v upravnem postopku ni navedel, da bi mu grozil kazenski pregon zaradi zunajzakonskih spolnih odnosov, niti ni navedel inkriminacije ali izločenosti zaročenke. Toženka zato ni bila dolžna po uradni dolžnosti raziskovati vseh teoretično možnih razlogov preganjanja, ki jih tožnik sam ni navedel. Pridobivanje objektivnih informacij o izvorni državi je vezano na razloge, ki jih prosilec dejansko navede kot podlago za svojo prošnjo. Država ni dolžna anticipirati ali iskati razlogov, ki jih prosilec zamolči. V obravnavanem primeru poročilo organizacije Amnesty International z naslovom "My life is ruined" ni samostojni COI, ki bi ga morala toženka upoštevati ne glede na tožnikove navedbe. Gre namreč za dokaz, ki služi utemeljevanju popolnoma novega razloga preganjanja (grožnja kazenskega pregona), ki ga tožnik v upravnem postopku sploh ni navedel. Dokaz za razlog, ki ni bil naveden, predstavlja tožbeno novoto enako kot sam razlog. Ko prosilec navede razlog preganjanja, je država dolžna upoštevati nove COI informacije o tem razlogu po načelu ex nunc, ni pa dolžna raziskovati COI informacij o razlogih, ki jih prosilec sploh ni navedel.

11Tako Upravno sodišče v zadevi UPRS Sodba I U 2815/2017-8 z dne 31. 1. 2018, 12. točka obrazložitve.

12Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 384/2013 z dne 24. 10. 2013, 9. točka obrazložitve.

13Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 48/2015 z dne 24. 3. 2015, 22. točka obrazložitve.

14V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

15Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

16Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

17Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

18Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).

19Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

2040. uvodna izjava Procesne direktive II.

21Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

22Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

23V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.

24Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

25Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

26SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

27Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.