Jedro

Za smiselno uveljavljanje eventualnega sosporništva gre zato, ker tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom ni zajela novega toženca, ampak zgolj opredelila način poplačila istega vtoževanega zneska, temu najbližji procesni institutu pa je eventualno sosporništvo.

Ob takšni procesni situaciji pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati oba tožbena zahtevka sočasno, saj po ZPP ni predviden vrstni red obravnavanja zahtevkov niti sodišču prve stopnje ni potrebno nič izreči v zvezi s tožbenim zahtevkom zoper eventualno toženega, sprejemljiva je rešitev, da sodišče subsidiarno toženega ob vročitvi tožbe samo obvesti, da se vodi pravda med tožečo stranko in prvo toženo stranko.

Obratovalni stroški pa so nastali stečajni dolžnici v zvezi z njenim prebivanjem v stanovanju, ki je sicer del stečajne mase, vendar pa so obratovalni stroški že po svoji definiciji stroški, ki so vezani na zagotavljanje osnovnih pogojev za bivanje, te stroške pa mora poplačati iz premoženja, ki je izvzeto iz stečajne mase, stečajna dolžnica, ki je v objektu prebivala.

Izrek

Pritožba se glede izpodbijane II. točke in III. točke izreka sodbe zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 727/2014 z dne 17.9.2014 izreklo: “ I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni iz premoženja tožene stranke kot stečajne dolžnice pred poplačilom upnikovih terjatev plačati 339,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila. II. Tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki glasi: “Toženka, K. M. A.- v osebnem stečaju, … 6, …, je dolžna tožnici … z.o.o., …, …, v roku 15 dni iz premoženja stečajne dolžnice pred poplačilom upnikovih terjatev plačati 1.514,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od 257,73 EUR od 21. 12.2011 do 21. 12.2012 in od 206,67 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, - od 275,41 EUR od 21. 1. 2012 do 21. 12. 2012 in od 222,85 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, - od 302,72 EUR od 21. 2. 2012 do 21. 12.2012 in od 228,84 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, - od 277,15 EUR od 21. 3. 2012 do 21. 12.2012 in od 257,03 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, - od 147,70 EUR od 21. 4. 2012 do 21. 12.2012 in od 131,85 EUR od 21. 12. 2012 dalje do plačila, - od 77,91 EUR od 21. 5.2012 do 21. 12.2012 in od 62,06 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila, - od 69,37 EUR od 21. 6.2012 do 21. 12.2012 in od 53,51 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila, - od 68,31 EUR od 21. 7. 2012 do 21. 12.2012 in od 52,46 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila, - od 73,66 EUR od 21. 8.2012 do 21. 12.2012 in od 57,82 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila, - od 70,96 EUR od 21. 9. 2012 do 21. 12.2012 in od 54,06 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila, - od 68,41 EUR od 21. 10.2012 do 21. 12.2012 in od 54,56 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila, - od 78,43 EUR od 21. 11. 2012 do 21. 12.2012 in od 62,58 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila, - od 70,27 EUR od 21. 12.2012 dalje do plačila.” se zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 155,10 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila.“

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zatrjevala, da Pogodba o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše na naslovu N. 6, C. (v nadaljevanju Pogodba; priloga A 4) ni bila veljavno sklenjena, zaradi česar tožeča stranka ni upravnica stanovanjske stavbe na tem naslovu ter posledično ni aktivno legitimirana za vtoževanje predmetne terjatve. Ugotovilo je, da iz pogodbenih določil Pogodbe (priloga A 4) izhaja, da so se pogodbene stranke (etažni lastniki) sporazumno dogovorile, da se za upravnika stanovanjske hiše N. 6, C. določi tožečo stranko. Pogodba, pri kateri gre po vsebinski presoji sodišča tako za pogodbo o določitvi upravnika kot tudi za pogodbo o medsebojnih razmerjih, je bila med etažnimi lastniki in upravnikom sklenjena dne 30. 11. 1992, ko je veljal Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 19/1991 in naslednji; v nadaljevanju SZ). Slednji je v 27. členu določil, da se v hiši z več kot dvema lastnikoma in več kot desetimi stanovanji v pogodbi določi tudi upravnik in meje njegovih pooblastil pri sklepanju pravnih poslov s tretjimi osebami in pri zastopanju, kar so etažni lastniki na naslovu N. 6, C. tudi storili. V 5. členu Pogodbe so namreč določili naloge upravnika, med katerimi je navedeno tudi, da razdeljuje stroške in izterjuje prispevke skladno s pogodbo o upravljanju in določbami stanovanjskega zakona ter redno poravnava obveznosti za vzdrževanje stanovanjske hiše in funkcionalno zemljišče, v 7. členu pa so lastniki stanovanj in poslovnih ter nestanovanjskih prostorov v skladu s 27. členom stanovanjskega zakona upravnika, torej tožečo stranko, pooblastili, da jih kot zakoniti zastopnik zastopa pri upravljanju vseh storitev iz 5. člena pogodbe v pravnem prometu s tretjimi osebami ter da jih zastopa v postopkih pred sodišči, upravnimi in drugimi organi.

3. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mora skladno z določbo 3. odstavka 27. člena SZ upravnik pogodbo o upravljanju registrirati pri pristojnem občinskem upravnem organu, ki vodi register pogodb, najkasneje v 15 dneh po sklenitvi. Občina ... je dne 3. 12. 1992 izdala Odločbo o vpisu v register upravnikov (priloga A3), iz katere izhaja, da se tožeča stranka z dnem 3. 12. 1992 vpiše v register upravnikov stanovanjskih hiš kot upravnik stanovanjske hiše … 4, 6, 8, 10, …. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravnik, to je tožeča stranka, k vlogi priložila Pogodbo o upravljanju stanovanjske hiše podpisane od več kot polovice lastnikov stanovanjske hiše in potrdilo sodišča, da je v skladu s 30. členom SZ registrirana za opravljanje storitev iz drugega odstavka 24. člena istega zakona. Glede na zapisano v odločbi, tožena stranka nima prav, da upravni organ ni presojal pogojev določenih v SZ.

4. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v skladu s prvim odstavkom 31. člena SZ za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Sodišče je ocenilo, da je tožeča stranka dokazala, da je Pogodbo podpisala več kot polovica etažnih lastnikov po njihovih deležih na skupnih delih. Iz pregleda stanovanj in poslovnih prostorov (priloga A53) je razvidna lastniška struktura na naslovu N. 6 v C. in bila je dosežena potrebna večina za veljavnost Pogodbe o upravljanju in podpisniki Pogodbe so bili v trenutku podpisa le-te tudi dejanski lastniki stanovanj. Tožeča stranka je na podlagi veljavno sklenjene Pogodbe, s katero so etažni lastniki nanjo prenesli materialnopravno upravičenje (5. in 7. člen Pogodbe), aktivno legitimirana za vtoževanje predmetne terjatve, ki predstavlja neplačane račune za opravljene storitve upravljanja, obratovanja in vzdrževanja.

5. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je nad toženo stranko dne 19. 3. 2010 začel postopek osebnega stečaja kot izhaja iz sklepa opr. št. St 28/2010 z dne 19. 3. 2010 (priloga A 19). Ob začetku stečajnega postopka je imela stečajna dolžnica v lasti stanovanje št. X v stavbi št. Y k. o. C. (ID...) z ID znakom ..., na naslovu N. 6, C. Pred prodajo predmetnega stanovanja, ki je postalo del stečajne mase, je v njem prebivala in ga uporabljala stečajna dolžnica zaradi česar so nastali v tem postopku vtoževani stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja, ki jih stečajna dolžnica ni plačala.

6. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da skladno s posebno ureditvijo po drugem odstavku 395. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) sme dolžnik v stanovanju, ki je njegova last, ostati še tri mesece po prejemu sklepa o prodaji oziroma ga sme uporabljati, ne sme pa z njim razpolagati, ker je v zvezi z njim izgubil poslovno sposobnost in v kolikor bi se v celoti uporabljale določbe ZFPPIPP o upravljanju s stečajno maso, ki veljajo v primeru stečaja pravne osebe (322. člen ZFPPIPP), bi bila za predmetno stanovanje sklenjena najemna pogodba. Slednje je pri stečaju fizične osebe pojmovno izključeno, saj bi bili pogodbeni stranki najema isti, le zastopanje strank bi bilo različno.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da z začetkom osebnega stečaja postane stečajni dolžnik kot uporabnik sui generis lastnik, ker s stanovanjem ne sme razpolagati in je v njem pogojno do prodaje. Dolžnik nosi samo tiste stroške, ki so tipični za najemno razmerje in jih upravnik sme najemniku zaračunavati z najemno pogodbo, stroške, ki so izrazito vezani na lastnika pa le stečajnemu dolžniku kot stroške stečajnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je po pregledu specifikacij vsakega od trinajstih vtoževanih računov (priloge od A 6 do A 18) ter seštevku posameznih vrst stroškov ugotovilo, da je tožeča stranka kot upravnik z njimi zaračunala stroške tekočega vzdrževanja v višini 5,32 EUR, stroške investicijskega vzdrževanja v višini 130,45 EUR, obratovalne stroške v višini 1.191,62 EUR, ostale stroške v višini 46,25 EUR in druge stroške v višini 480,22 EUR (stroške upravljanja, sredstva rezervnega sklada in zamudne obresti), ki so nastali po začetku postopka osebnega stečaja nad toženo stranko v obdobju od decembra 2011 do decembra 2012. 9. Sodišče prve stopnje je povzelo določbo četrtega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-l), ki pravi, da če najemna pogodba ne določa drugače, je dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik vseh ostalih terjatev pa etažni lastnik. Ob smiselni uporabi citirane določbe sodišče ugotavlja, da tako vsi stroški stanovanja (stroški tekočega in investicijskega vzdrževanja, ostali in drugi stroški), razen obratovalnih, predstavljajo stroške, ki se poplačajo iz stečajne mase.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka utemeljeno vtožuje znesek v višini 339,32 EUR, ki v seštevku predstavlja stroške investicijskega vzdrževanja v višini 130,45 EUR, ostale stroške v višini 46,25 EUR, stroške tekočega vzdrževanja v višini 5,32 EUR in druge stroške, razen stroškov rezervnega sklada in zamudnih obresti, v višini 157,30 EUR. Nadalje je presodilo, da ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo terjatve v višini 1.514,56 EUR, ki v seštevku predstavlja obratovalne stroške v višini 1.191,62 EUR, stroške rezervnega sklada v višini 228,65 EUR (ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke) ter zamudne obresti v višini 94,29 EUR navedenih na računih (priloge od A 8 do A 9) pod točko 9 z oznako stroška 007, saj tožeča stranka ni podala konkretne in preverljive trditvene podlage od katerih zneskov in na katero obdobje se nanašajo posamezni izračuni, da bi lahko sodišče izračun obresti samo ustrezno zmanjšalo glede na ugotovitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen le v višini 339,32 EUR, konkretni izračun pa se nanaša na celotni vtoževani znesek.

11. Zoper sodbo je glede II. in III. točke izreka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

12. Pritožba meni, da bi glede na napotke Višjega sodišča v Celju v prvem razveljavitvenem sklepu z dne 23. 7. 2014 Cpg 160/2014, sodišče prve stopnje v tej fazi še ne smelo izdati (končne) sodbe v zadevi. Kot je zaključilo pritožbeno sodišče tožeča stranka s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka dejansko ni spremenila tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, temveč je uveljavljala plačilo vtoževane terjatve neposredno iz premoženja tožene stranke (z osnovnim tožbenim zahtevkom pa iz premoženja stečajne mase tožene stranke). Ravno zaradi specifičnosti položaja tožene stranke kot stečajne dolžnice, ki ji je z začetkom postopka osebnega stečaja delno odvzeta poslovna sposobnost, je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v postopku obema strankama treba zagotoviti pravico do zakonitega postopka in s tem tudi pravico do izjave. Ugotoviti je, da je z izdano sodbo tožeči stranki ponovno kršena pravica do izjave in zakonitega postopka.

13. Tožba bi morala biti vročena tudi toženi stranki neposredno, saj bi vsaj glede obratovalnih stroškov v postopku morala sodelovati sama, brez zastopstva stečajnega upravitelja. Kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, se tožeči stranki ne more vnaprej onemogočiti pravde v razmerju do stečajne dolžnice v zvezi z njenim premoženjem, ki ne sodi v stečajno maso. Tožbo bi zato sodišče prve stopnje moralo vročiti toženi stranki neposredno in ji omogočiti rok za odgovor na tožbo, šele nato pa bi lahko sodišče izdalo končno sodbo v zadevi.

14. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tako ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na stečajno dolžnico v zvezi z njenim premoženjem, ki ne sodi v stečajno maso. Pravilneje bi bilo, da se sodba z dne 17. 9. 2014 opredeli kot delna sodba skladno z določbami 314. člena ZPP. V nasprotnem primeru lahko pridemo do zaključka, da je sodišče odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, kar pa v konkretnem primeru ne drži. Glede utemeljenosti tožbenega zahtevka v zvezi z obratovalnimi stroški, ki po zaključku sodišča prve stopnje ne predstavljajo stroška, ki se poplača iz stečajne mase, gre pa za strošek, ki ga mora tožena stranka kljub temu plačati, namreč še ni bilo odločeno. Po oceni pritožbe pa bi moralo sodišče o celotnem zahtevku odločiti z eno sodbo, po tem, ko bi bil v celoti izpeljan zakonit postopek, zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi.

15. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, je napačno odločilo tudi glede stroškov postopka. O uspehu pravdnih strank v postopku se bo lahko odločilo šele, ko bo odločeno o celotnem zahtevku, šele takrat pa bo sodišče lahko odločilo o povrnitvi stroškov. Tudi iz tega razloga je treba stroškovno odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti.

16. Tako pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče najprej opravi materialnopravno presojo, ali obratovalni stroški res niso stroški, ki bi se poplačevali iz stečajne mase in če to drži, sodišču prve stopnje naloži, da v tem delu izpelje zakonit pravdni postopek, tožbo vroči toženi stranki neposredno in odloči tudi o tem delu zahtevka.

17. Pritožba meni, da je tožeča stranka podala popolno in ustrezno trditveno podlago, trditve so v bistvenem povsem enake, ne glede na to, ali se strošek poravna iz stečajne mase ali neposredno iz osebnega premoženja stečajne dolžnice. V obeh primerih gre za stroške upravnika, obratovalne stroške, ki so nastali s tem, ko je stečajna dolžnica bivala v stanovanju na naslovu N. 6, C. katerega lastnica je bila do prodaje stanovanja v stečajnem postopku. Gre le za materialnopravno vprašanje, ali se bodo stroški poravnali iz stečajne mase ali iz osebnega premoženja stečajnega dolžnika oziroma vprašanje ali gre v konkretnem primeru za stroške oziroma terjatev glede katerih je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena ali ne in s tem povezano izpeljavo pravdnega postopka (vročanje neposredno stečajni dolžnici ali stečajnemu upravitelju).

18. Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno napačno zaključilo, da ni utemeljen obrestni del zahtevka tožeče stranke. Dejstvo je, da je tožena stranka padla v zamudo z dnem, ko ji je bil vročen posamezen račun, na katerem je bila navedena zapadlost. Zato so bili toženki izstavljeni tudi opomini, ki jih je tožeča stranka avtomatično pošiljala vsem neplačnikom. Tožnica je zamudne obresti zato upravičeno zaračunavala od zapadlosti vsakega posameznega že k tožbi priloženega računa, zato je sodišče s takšnim zaključkom kršilo tožničino pravico do izjave in napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka namreč v zamudo ni prišla šele z vložitvijo tožbe, saj so ji bili računi vsak mesec redno poslani na njen naslov, prav tako tudi opomini. V kolikor pa je ta zaključek sodišča prve stopnje moč razumeti tako, da je te zakonske zamudne obresti dolžna plačati tožena stranka iz premoženja, ki ni zajeto v stečajni masi, pa bi moralo sodišče o tem navesti kakšen razlog. Ker ga ni, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Tudi iz tega razloga bi bilo smiselno, da se v zadevi izda enotna sodba.

19. Nadalje pritožba očita, da se je z zavrnitvijo zahtevka v celoti poseglo v ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva ter storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima odločitve in obrazložitve, zakaj sodišče ni odločalo o podrednem zahtevku zoper toženo stranko (glede premoženja, ki ne spada v stečajno maso), če je v točki II izreka zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke (ker gre za strošek, ki se po zaključku sodišča prve stopnje ne poplačuje iz premoženja stečajne dolžnice pred poplačilom upnikovih terjatev), s tem pa je podana tudi bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Pritožba meni, da bi se tudi obratovalni stroški morali poplačevati kot strošek stečajne mase, drugačno stališče sodišča prve stopnje pomeni, da so upniki postavljeni v neenak položaj - iz stečajne mase izvzeto premoženje je premoženje, na katerega z izvršbo ni mogoče poseči. V kolikor stečajni dolžnik s svojim osebnim premoženjem prostovoljno ne poravna teh terjatev, jih upnik pravzaprav ne more izterjati (njegovo osebno premoženje je izvzeto iz izvršbe, ostalo predstavlja stečajna masa, iz katere se ne more poplačati, prav tako sodišče tudi ne dovoli izvršbe zoper stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka). Zakon delitve upnikov, kot jo je opredelilo sodišče, ne opredeljuje, temveč stroške stečajnega postopka opredeljuje enotno kot vse obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka. Tudi ta argument govori v prid temu, da je stališče sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za stroške stečajnega postopka nepravilno.

21. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

22. Tožena stranka, zastopana po stečajnem upravitelju, je po njegovem pooblaščencu vložila odgovor na pritožbo in v njem predlaga, da se pritožba zavrne, tožeči stranki pa naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke.

23. Zoper navedeno odločitev se je pritožila tožeča stranka, in sicer iz naslednjih razlogov: da sodišče prve stopnje glede na napotke pritožbenega sodišča še ne bi smelo izdati končne sodbe v zadevi. V postopku bi namreč morala sodelovati tudi toženka sama vsaj glede obratovalnih stroškov; da sodišče prve stopnje ni utemeljeno zavrnilo obrestnega dela zahtevka, saj je toženka prišla v zamudo z dnem, ko ji je bil vročen posamezen račun oziroma od zapadlosti računa dalje; da bi tudi obratovalni stroški morali spadati v okvir stroškov stečajnega postopka, saj se nanašajo na stanovanje, s katerim je upravljal upravitelj kot delom stečajne mase; nastali so torej v zvezi s premoženjem, ki ni bilo izvzeto iz stečajne mase.

24. V zvezi z očitki tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo zagotoviti tudi sodelovanje toženke same in šele nato izdati sodbo, tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izdalo sodbo samo v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na toženko kot stečajno dolžnico, ne da bi pred tem vključilo v postopek tudi toženko samo. Navedeno izhaja iz smiselne uporabe prvega odstavka 192. člena ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, da se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. V konkretni situaciji sta sicer primarni in podredni tožbeni zahtevek formalno res naperjena zoper isto osebo, dejansko pa se nanaša primarni tožbeni zahtevek na stečajno maso, podredni pa zoper toženko samo oziroma na njeno premoženje, ki ne sodi v stečajno maso. Tako je skladno s prvim odstavkom 192. člena ZPP, da se najprej pravnomočno odloči o celotnem primarnem zahtevku in se šele nato obravnava podrednega. Navedeno je tudi skladno z načelom ekonomičnosti postopka, saj bi bilo v nasprotnem primeru še nadalje potrebno sodelovanje upravitelja v predmetnem postopku, kar bi dodatno povečevalo stroške tako predmetnega postopka kot tudi postopka osebnega stečaja. Za nadaljnje sodelovanje upravitelja pa ni nobene potrebe, saj je bilo stanje zadeve v delu, ki se nanaša na stečajno maso, v predmetnem postopku tako s pravnega kot dejanskega vidika že razjasnjeno (tožena stranka pa niti ni vložila pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje).

25. Odgovor na pritožbo pa še izpostavlja, da je tožena stranka še vedno na stališču, da nobeni stroški (niti “investicijski” niti obratovalni niti katerikoli drugi stroški), povezani s stanovanjem, v katerem stečajna dolžnica prebiva, ne morejo bremeniti stečajne mase.

26. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

27. Pritožba ni utemeljena.

28. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458.člena ZPP).

29. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3. ,6. , 7., 11. 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

30. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP in po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP, ki naj bi se sodišču prve stopnje pripetilo s tem, ko ni skupaj obravnavalo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko kot stečajno dolžnico v zvezi s tožbenim zahtevkom, da se vtoževana terjatev poplača kot strošek stečajne mase in tožbeni zahtevek zoper stečajno dolžnico, da se vtoževana terjatve poplača iz njenega premoženja, ki ni del stečajne mase ter naj bi s tem tožečo stranko prikrajšalo za zakonit postopek in pravico do polne izjasnitve v postopku ter da izpodbijana sodba nima razlogov za odločitev, da tožbena zahtevka obravnava ločeno, ni utemeljen.

31. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je samo v svojem sklepu Cpg 160/2014 z dne 23.7.2014 v zvezi s pritožbo tožeče stranke v procesni situaciji, ko je tožba bila uperjena tako zoper toženo stranko kot stečajno dolžnico zaradi poplačila iz stečajne mase tožene stranke in na drugi strani za poplačilo enakega vtoževanega zneska iz premoženja stečajne dolžnice, navedlo:“ Navedena procesna situacija je možna pri osebnih stečajih (stečaji fizične osebe), pri katerih se z začetkom postopka osebnega stečaja po prvem odstavku 386.člena ZFPPIPP poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da 1. ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso, 2.brez soglasja sodišča ne more: - najeti kredita ali posojila ali dati poroštva,- odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa,- se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam in pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso postane upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (drugi odstavek 245.člena ZFPPIPP), z ostalim premoženjem in pravicami pa dolžnik lahko samostojno razpolaga. Takšna posebna pravna situacija se zrcali v pravdnem postopku na način, da mora v pravdnem postopku stečajnega dolžnika, če je predmet tožbenega zahtevka premoženje stečajne mase, zastopati zakoniti zastopnik - upravitelj, v primerih, ko temu ni tako, pa fizična oseba v osebnem stečaju ohrani tako poslovno kot pravdno sposobnost in torej lahko sama opravlja pravdna dejanja (drugi odstavek 77. člena ZPP). Ista pravdna stranka more po navedenem v pravdnem postopku biti obvezno zastopana po zakonitem zastopniku - upravitelju ali pa sme sama opravljati pravdna dejanja, sodišče prve stopnje pa tožeči stranki ne more vnaprej onemogočiti pravde v razmerju s stečajno dolžnico v zvezi z njenim premoženjem, ki ne sodi v stečajno maso. Ravno to pa je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je tožeča stranka s podrejenem tožbenim zahtevkom spremenila tožbo in ko je ni dopustilo pravde s toženo stranko glede njenega premoženja, s tem pa je tožečo stranko prikrajšalo za pravico do zakonitega postopka. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje najmanj vlogo s podrejenim tožbenim zahtevkom vročiti toženi stranki neposredno (pozvati pa tožečo stranko, da zagotovi na svoje stroške vse do te vloge obstoječe spisovno gradivo za toženo stranko) in ji dati možnost, da se sama izjasni glede tožbe (odgovor na tožbo), s tem pa bi zagotovilo zakonitost postopka za obe pravdni stranki.”

32. Sodišče prve stopnje pa v ponovljenem postopku s tem, ko je najprej odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka vtožuje plačilo svoje vtoževane terjatve kot strošek stečajne mase, ni prikrajšalo tožeče stranke za polno izjasnitev v postopku, saj je glede na prej povzete navedbe pritožbenega sodišča smelo najprej odločati o tem tožbenem zahtevku, ker je tožba s tožbenim zahtevkom zoper stečajno dolžnico za poplačilo vtoževane terjatve iz njenega osebnega premoženja, ki ni del stečajne mase, v procesnem smislu samostojna tožba, zgolj iz ekonomičnosti postopka pa je tožeča stranka med postopkom smiselno uveljavljala tako imenovano eventualno sosporništvo po 192.člena ZPP.

33. Za smiselno uveljavljanje eventualnega sosporništva gre po stališču pritožbenega sodišča zato, ker tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom ni zajela novega toženca, ampak zgolj opredelila način poplačila istega vtoževanega zneska, temu najbližji procesni institutu pa je eventualno sosporništvo (192.člen ZPP glasi: “Tožeča stranka lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim.

Na način, ki je določen v prvem odstavku tega člena, lahko zajame tožeča stranka s tožbo dva ali več tožencev samo tedaj, če uveljavlja nasproti vsakemu od njih isti zahtevek ali če uveljavlja proti posameznim od njih različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi, in je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek. „).

34. Ob takšni procesni situaciji pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati oba tožbena zahtevka sočasno, saj po ZPP ni predviden vrstni red obravnavanja zahtevkov (primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 246- 247) niti sodišču prve stopnje ni potrebno nič izreči v zvezi s tožbenim zahtevkom zoper eventualno toženega, sprejemljiva je rešitev, da sodišče subsidiarno toženega ob vročitvi tožbe samo obvesti, da se vodi pravda med tožečo stranko in prvo toženo stranko (primerjaj isto tam).

35. Ob povedanem torej tožeča stranka ni bila prikrajšana za zakonit postopek pred sodiščem prve stopnje niti se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno v fazi odločanja o tožbenem zahtevku za poplačilo iz stečajne mase tožene stranke izjasnjevati o obravnavanju tožbenega zahtevka zoper „eventualno“ toženo stranko.

36. Tako pritožba nima prav, da bi sodišče prve stopnje smelo izdati le delno sodbo, saj je z izpodbijano sodbo odločalo o tožbenem zahtevku za poplačilo iz stečajne mase tožene stranke in o njem je moralo odločiti v celoti, ker je odločalo le o tem tožbenem zahtevku.

37. Pritožbeno sodišče je že podalo svoje pravno naziranje glede plačila stroškov obratovanja iz premoženja stečajne mase in pojasnilo, da mora stroške obratovanja v smislu tretjega odstavka 25.člena SZ-1 nositi tisti, ki jih dejansko povzroča oziroma zaradi katerega so nastali (tretji odstavek 25.člena SZ-1 glasi:“((3) Obratovanje večstanovanjske stavbe po tem zakonu je sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. Za posle obratovanja se šteje zlasti zagotavljanje dobav in storitev za skupne dele, zagotavljanje dobav in storitev za posamezne dele večstanovanjske stavbe, če naprave večstanovanjske stavbe ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav in storitev za posamezne dele, varstvo pred požarom in zagotavljanje drugih ukrepov za zaščito in reševanje, čiščenje skupnih prostorov, hišniška opravila, deratizacija in podobno.). Takšna je tudi uveljavljena sodna praksa (sklep VSM I Ip 838/2014, sklep VSM I Ip 545/2014). Obratovalni stroški pa so nastali stečajni dolžnici v zvezi z njenim prebivanjem v stanovanju, ki je sicer del stečajne mase, vendar pa so obratovalni stroški že po svoji definiciji stroški, ki so vezani na zagotavljanje osnovnih pogojev za bivanje, te stroške pa mora poplačati iz premoženja, ki je izvzeto iz stečajne mase, stečajna dolžnica, ki je v objektu prebivala.

38. Pritožba tudi nima prav, da bo prikrajšana v svoji zmožnosti poplačati se v izvršilnem postopku, ker je izvršilni postopek zoper stečajnega dolžnika v zvezi s premoženjem izvzetim iz stečajne mase dopusten enako kot v zvezi s premoženjem stečajne mase, saj se po 3.točki drugega odstavka 131. člen ZFPPIPP za sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ne uporablja pravilo iz prvega odstavka 131.člena ZFPPIPP o nedovoljenosti izvršbe po začetku postopka insolventnosti, izvršba pa je dopustna tudi na premoženje, ki je izvzeto iz stečajne mase (primerjaj sklep VSM I Ip 838/2014, sklep VSM I Ip 545/2014). Uspešnost izvršbe pa ne more biti pritožbeni argument, da bi se vsi stroški, ki jih upravnik zaračunava, šteli kot strošek stečajne mase.

39. Pritožba tudi ni utemeljena, koliko očita sodišču prve stopnje v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka od zapadlosti dalje do plačila, saj pritožba ne izpodbija dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje (ki tudi sicer ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa v sporih majhne vrednosti), da tožeča stranka ni podala konkretne in preverljive trditvene podlage, od katerih zneskov in na katero obdobje se nanašajo posamezni izračuni, da bi lahko sodišče izračun obresti samo ustrezno zmanjšalo glede na ugotovitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen le v višini 339,32 EUR, konkretni izračun pa se nanaša na celotni vtoževani znesek (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

40. Na dejansko stanje, tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je pritožbeno sodišče nanj vezano, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (381.člen OZ).

41. Sodišče prve stopnje je tudi sicer na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku na podlagi vsega navedena le delno ugodilo.

42. Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339.člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2. 3., 6., 7., 11., 12. točki drugega odstavka 339.člena ZPP), vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

43. Pritožba ni obrazloženo izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

44. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

45. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165.člena ZPP), odgovor na pritožbo pa tudi ni prispeval k razjasnitvi zadeve in presoji pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155.člena ZPP).

46. V nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje ne sme spregledati, da je v postopku smiselno bilo uveljavljeno eventualno sosporništvo in mora procesno smiselno ustrezno postopati.