Jedro

V tem sporu je tožnik zahteval odškodnino za nesrečo pri delu. Tožnik je kot kandidat za vojaka izvajal športno vadbo na športnem igrišču ter si pri tem poškodoval desno koleno. Tožena stranka je dokazala, da so bili vojakom zagotovljeni varni pogoji za izvedbo štafetnih iger, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da vojakom in tožniku kot kandidatu za vojaka ni zagotovila varnih pogojev vadbe. Do nezgode je prišlo zaradi tožnikovega pretiranega tekmovalnega duha. Zato tožena stranka za nesrečo ni objektivno odgovorna. Prav tako ni podana njena krivdna odgovornost, saj na strani tožene stranke ni bilo protipravnega ravnanja. Do nesreče je prišlo po krivdi tožnika, za tako škodo pa ne more odgovarjati delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 24.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 dalje do plačila, v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti v 15 dneh na TRR pooblaščenca in zavrnilo zahtevek, da mu je dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 819,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 dalje do plačila, v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti v 15 dneh, na TRR pooblaščenca (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.252,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 338. člena ZPP. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega in pritožbenega postopka, podredno da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožnik v zadevi od tožene stranke vtoževal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, katero je utrpel v posledici škodnega dogodka 25. 11. 2009, ko se je telesno poškodoval kot kandidat za vojaka na treningu pri toženi stranki. Tožnik je v okviru službenega obveznega kolektivnega treninga na nogometnem igrišču po izrecnih ukazih in navodilih poveljnika vojaškega oddelka opravljal specifično športno vadbo oz. trening. Vadba je potekala tako, da je vsak kandidat moral po izrecnih ukazih poveljnika hitro teči po nogometnem igrišču, se nato na polovici igrišča hitro ustaviti, narediti deset sklec, nato hitro in forsirano steči naprej do konca igrišča, se tam obrniti, ter se čim hitreje zopet vrniti do polovice igrišča, tam zopet narediti deset trebušnjakov, hitro vstati in steči nazaj na začetek igrišča, nato pa teči do začetka igrišča in tam predati štafeto drugemu vojaku oz. kandidatu. Tožniku je med tekmovanjem, ki ga je izvajal po ukazih poveljnika vojaškega oddelka ob silovitem zaustavljanju na sredini igrišča spodrsnilo na mokrih tleh, tako da je močno padel po tleh in utrpel telesno poškodbo in sicer hujšo poškodbo desnega kolena. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z argumentacijo, da bojna telovadba ne predstavlja nevarne dejavnosti, iz katere izhaja večja nevarnost za nastanek poškodbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in ker so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju z vsebino listin, med seboj v nasprotju in obstaja nasprotje med sodbo in vsebino izpovedi prič, ter izpovedjo tožnika. Sodišče je kot materialno podlago pravilno upoštevalo drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika. Navaja, da je tožnik moral kot kandidat za vojaka obravnavano štafetno vajo opraviti v hitro forsiranem teku, po mokri travnati površini. Da je šlo za mokra in spolzka tla so potrdile tudi vse zaslišane priče. Tožnik je bil v času obravnavanega škodnega dogodka šele vojaški kandidat in ne vojak. Drugačne ugotovitve sodišča so protispisne. Sodišče napačno zaključuje, da je bila vadba za tožnika in tudi ostale vojaške obveznike povsem primerna. Sodišče pri tem ne obrazloži, kako je prišlo do tega zaključka, ki je po mnenju tožeče stranke nepravilen. Glede na program izobraževanja in usposabljanja je tožena stranka sporno vajo, ki se je izvajala na mokri travi in ne na vlažni, kot to protispisno povzema sodišče, z vajo želelo spodbujati tekmovalen in kolektiven duh. Sodišče je ugotovilo, da je med kandidati vladal tekmovalni duh in da so se kandidati med seboj spodbujali. Tudi inštruktor je ob zaslišanju povedal, da je ukazal kandidatom hiter tek, ni pa se sicer spomnil, da bi uporabil „kar šprintajte“, kot to zatrjuje tožnik. V kritičnem času je torej šlo za interno tekmovanje, ki je potekalo na mokri travi. Narava zaukazane štafetne igre je od vojaškega kandidata zahtevala sunkovite forsirane gibe. Tožnik je zatrjeval, da je ob zaustavljanju prišlo do odstopa travnega blata od površine. Zaslišane priče te navedbe niso niti potrdile niti zanikale. Poleg tega se je trening odvijal v tekmovalnem vojaškem duhu, značilnem za vojaške aktivnosti. Glede na pravno teorijo in relevantno sodno prakso so predpostavke za objektivno odgovornost pri gibanju človeškega telesa naslednje: nevarna podlaga, nevarno gibanje in dolžnost gibanja po prav taki podlagi na prav takšen način. V konkretnem primeru so vse tri predpostavke podane. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik moral gibati po mokrem travnatem igrišču, da je bila površina mokra in spolzka so potrdile vse priče. Takšna podlaga je nevarna v primeru, da je oseba dolžna hitro teči, se čim hitreje ustaviti in nato ponovno hitro teči, se zopet ustaviti. Priča A.A. je potrdil, da je zaukazal štafetno tekmovanje, kot ga je tožbeno zatrjeval tožnik. Potrdil je, da je bil konec koncev nagrajen rezultat, ki je bil torej ključnega pomena. Glede na navedeno se je od tožnika nedvomno pričakovalo in celo zahtevalo, da da vse od sebe in čim hitreje opravi dodeljeno nalogo. Glede na navedeno je v konkretnem primeru nedvomna podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo tožnika. Ker pa je bilo po toženi stranki zaukazano tudi opravljanje nevarne vaje glede na kritične okoliščine (mokra in spolzka tla) pa je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za škodo tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali sodba nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi obrazložitve sodbe ne nasprotujejo samim sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval odškodnino za nesrečo pri delu, ki se je zgodila 25. 11. 2009, ko je tožnik kot kandidat za vojaka izvajal športno vadbo na športnem igrišču ter si pri tem poškodoval desno koleno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku v nesreči pri delu 25. 11. 2009, zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je bila povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja -zavestno ali nezavestno. Med nastalo škodo in ravnanjem ali opustitvijo povzročitelja mora biti vzročna zveza.

Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri svoji trditvi, da je tožena stranka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Objektivna odgovornost naj bi izhajala iz predpostavk za objektivno odgovornost pri gibanju človeškega telesa, ki naj bi bile naslednje: nevarna podlaga, nevarno gibanje in dolžnost gibanja po prav taki podlagi na prav tak način. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo razmere na igrišču, na katerem je prišlo do nezgode. Ugotovilo je, da je bilo vlažno zaradi jutranje rose, da so se vaje izvajale po vnaprej določenem programu, da so bili vojaki obuti v vojaške čevlje. Tožnik je izpovedal, da je pri vadbi vladal tekmovalni duh, da je pri vadbi hitel, ker je šlo za tekmovanje in ker je kot športnik hotel biti vedno prvi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da so bili vojakom zagotovljeni varni pogoji za izvedbo štafetnih iger, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da vojakom in tožniku kot kandidatu za vojaka ni zagotovila varnih pogojev vadbe. Pritožba sicer pravilno uveljavlja, da tožnik ni bil vojak, temveč kandidat za vojaka, kljub temu pa je ocena sodišča prve stopnje, da so vojaki (kot tudi kandidati za vojake) fizično sposobnejši od ostale populacije. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do nezgode prišlo zaradi tožnikovega pretiranega tekmovalnega duha. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo nesrečo, ker naj bi se vadba izvajala v neprimernih pogojih. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi se vadba opravljala v takih pogojih, da bi to predstavljalo samo zase nevarno dejavnost. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka za nesrečo ni objektivno odgovorna. Sodišče prve stopnje tudi ni našlo krivdne odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, saj na strani tožene stranke ni bilo protipravnega ravnanja. Do nesreče je prišlo po krivdi tožnika, za tako škodo pa ne more odgovarjati delodajalec.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).