Jedro

V tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je prišlo do padca prometnega znaka na tožnico zaradi nepravilne težitve le-tega, za katero je odgovorna tožena stranka oziroma njen zavarovanec, ali pa je prišlo do padca prometnega znaka zaradi takrat nepravilne obtežitve izključno v posledici ravnanja nekoga tretjega (vandalov), kar pa zavarovanec tožene stranke ni mogel predvideti oziroma preprečiti. Pritožbeno sodišče se v tej zvezi strinja s tem, da odstranjevanje vreč, s katerimi je bil prometni znak v osnovi obtežen, za zavarovanca tožene stranke ni predstavljal nepredviden in nepreprečljiv dogodek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo tožnici, ki jo je ta utrpela v škodnem dogodku dne 8. 6. 2005, s tem, da bo o višini in stroških postopka odločeno s končno sodbo.

Proti vmesni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nadaljnje obravnavanje. Navaja, da je utemeljeno preklicala priznanje določenega dejstva, da je na tožnico padel prometni znak, glede na samo izpovedbo tožnice. Preklic priznanja se je tekom postopka izkazal kot utemeljen na podlagi zaslišanja prič B. M. in izvedenskega mnenja P. S.. Opozarja na ugotovitev izvedenskega mnenja, v katerem primeru bi se prometni znak, glede na moč vetra, tudi če ne bi bil obtežen, lahko prevrnil. Položaj tožnice, kot ga ta opisuje, je glede na položaj stopnic in prometnega znaka nelogičen. Nelogična naj bi bila nadalje izpovedba tožnice, da prometni znak ni bil obtežen, hkrati pa, da se je ob znaku nahajala vsaj ena vreča peska. Sodišče naj bi po presoji pritožbe ne opravilo dokazne ocene v skladu z določbo 8. člena ZPP in s tem naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nadalje naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka zaradi nasprotij v obrazložitvi, ki po eni strani povzema trditve tožnice, da znak ni bil ustrezno obtežen, po drugi strani pa zaključi, da prometni znak sploh ni bil obtežen. Tožnica tudi ni očitala toženi stranki, da znaka ni obtežila z vrečami peska, temveč je navajala, da bi moral biti fiksiran tako, da bi moral biti obtežen s podstavkom z betonskim nosilcem ali vgrajen v tla. Šteti je tako, da je tožnica priznala, da je bil znak obtežen z vrečami peska. To pa je glede na izvedensko mnenje ustrezna obrazložitev. Sodišče naj bi tudi prekoračilo trditveno podlago tožbe. Očitek v tožbi ni bil, da zavarovanec tožene stranke znaka ni prestavil na ustreznejšo lokacijo, temveč, da ni bil opravljen ustrezen nadzor nad stanjem prometne signalizacije. Napačno je tudi razlogovanje sodišča o tem, ali je bila podlaga, na katero je bil postavljen prometni znak ravna ali ne. Trditvi tožene stranke, da je bila podlaga ravna, tožnica ni nasprotovala, kar pomeni, da je šteti to dejstvo za priznano. Tudi sicer pa v spisu ni dokazov, da bi bila podlaga na dan nesreče neravna. Izvedenec si je namreč ogledal kraj dogodka šele več kot pet let po nesreči, splošno znano pa je, da asfalt s potekom let izgublja na kvaliteti. V navedenem vidi pritožba nasprotje med ugotovitvami sodišča in vsebino izvedenskega mnenja. Protispisne naj bi bile tudi ugotovitve sodišča, da gradbeni dnevniki ne odražajo dejanskega obsega ukrepov in izvedenih dejanj, pri čemer sodišče ne obrazloži, zakaj ne verjame pričam Ma, Mi. in V., ki so vodili nadzor nad prometno signalizacijo. Zavarovanec tožene stranke je postavil prometno signalizacijo v skladu z dovoljenjem za delno zaporo državne ceste. Sam ni bil dolžan in tudi ne upravičen prestaviti prometnega znaka zaradi pogostih vandalskih dejanj. Znak bi lahko prestavil le, v kolikor bi pristojni organ od njega kot izvajalca to zahteval, ni pa imel pooblastil, da prometni znak prestavi sam.

Tožnica je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Da je tožnica utrpela poškodbe zato, ker je nanjo padel prometni znak in ne, ker bi se vanj zaletela, je sodišče ugotovilo na podlagi skladne izpovedbe same tožnice in pa priče K.. Navedenega dejstva torej ni štelo za priznanega, temveč ga je ugotovilo na podlagi presoje izvedenih dokazov. Z dokazno presojo prvega sodišča pa se pritožbeno sodišče tudi strinja. Zato ni bistveno iz kakšnih razlogov in zakaj je tožena stranka priznanje preklicala.

Ob ugotovljenem dejstvu, da je prometni znak padel na tožnico in jo poškodoval, kot tudi ob podatkih o hitrosti vetra v času škodnega dogodka na določenem območju (ne gre za takšno jakost vetra, da bi ga lahko šteli kot višjo silo) je utemeljen prvostopni zaključek, da očitno prometni znak ni bil ustrezno zavarovan. Če bi namreč bil, ne glede na način njegovega zavarovanja (z vrečami ali drugače) do padca prometnega znaka ne bi moglo priti. Pri tem ni pomembno, ali je bil prometni znak ustrezno obtežen ob sami postavitvi, temveč je pomembno, ali je bil ustrezno obtežen v trenutku, ko je padel na tožnico, to pa očitno ni bil, ker sicer do škodnega dogodka ne bi prišlo.

Zastavlja se torej le še vprašanje, ali je prišlo do padca prometnega znaka zaradi nepravilne težitve le-tega, za katero je odgovorna tožena stranka oziroma njen zavarovanec, ali pa je prišlo do padca prometnega znaka zaradi takrat nepravilne obtežitve izključno v posledici ravnanja nekoga tretjega (vandalov) kar pa zavarovanec tožene stranke ni mogel predvideti oziroma preprečiti. Pritožbeno sodišče se v tej zvezi strinja s tem, da odstranjevanje vreč, s katerimi je bil prometni znak v osnovi obtežen, za zavarovanca tožene stranke ni predstavljal nepredviden in nepreprečljiv dogodek. To je sodišče prve stopnje nedvomno pravilno ugotovilo na podlagi izpovedb prič M. in V.. Strinjati se je sicer s pritožbenimi izvajanji, da zavarovanec tožene stranke ni bil sam upravičen prestaviti prometnega znaka na drugo lokacijo, vendar pa bi bil dolžan (ob tem ko je štirinajst dni zaporedoma ugotavljal prevračanje znakov in odstranjevanje vreč) pri pristojnem organu izposlovati dovoljenje za spremembo lokacije namestitve prometnega znaka, kot je to lahko storil neposredno po škodnem dogodku. Zavarovanec tožene stranke je bil namreč tisti, ki je bil odgovoren za varno postavitev prometne signalizacije in tudi za njeno ustrezno vzdrževanje. Te svoje obveznosti pa očitno ni izpolnil glede na po prvem sodišču pravilno ugotovljena dejstva.

Glede na pritožbene navedbe je še dodati, da pritožbeno sodišče ne najde nobenih v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb postopka, saj si razlogi sodbe niso med seboj nasprotujoči in tudi niso v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Sodišče tudi ni prekoračilo trditvene podlage tožbe. Tožnica je trdila, da se je poškodovala zato, ker je nanjo padel prometni znak, ki ni bil ustrezno obtežen oziroma obtežitev tega prometnega znaka ni bila ustrezno nadzorovana s strani zavarovanca tožene stranke. Prav to pa je prvo sodišče tudi ugotovilo in na tej podlagi po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku. Bistvo prvostopne odločitve ni v tem, da je tožena stranka odgovorna za to, ker njen zavarovanec ni prestavil prometnega znaka na drugo lokacijo, temveč zato, ker prometni znak ni bil ustrezno obtežen oziroma ni bila ustrezno nadzorovana njegova obtežitev. Če tega tožena stranka oziroma njen zavarovanec ni mogla zagotoviti, to pa je bila njegova obveznost, na dani lokaciji, bi morala potencialno nevarnost odstraniti z ustrezno premestitvijo prometnega znaka. Navedeno pa ne predstavlja kot to zmotno meni pritožba drugačne dejanske podlage spora.

Glede na vse spredaj navedeno je zato pritožbeno sodišče, ko ni našlo v pritožbi očitanih pritožbenih razlogov, pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo.

Ker bo o stroških postopka odločeno s končno sodbo, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.