Jedro

Namen ZVPNPP je varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Ukrep se izreče podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde za izrek ukrepa ni pomembna. Na odločitev v predmetni zadevi tudi ne vpliva narava poslovnega oziroma pogodbenega odnosa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo št. 0610-4709/2018-6-31021 z dne 6. 7. 2018 je Tržni inšpektorat RS tožeči stranki prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, ki jo uporablja s tem, ko z vsebino oglasnih sporočil, ki jih pošilja naslovljenim potrošnikom po pošti, pri potrošnikih ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik na podlagi določenega dejanja (z naročilom in plačilom „...“ v znesku 35,00 EUR + stroški pošiljanja) zmagal v igri na srečo (zadel glavni dobitek na lotu), in tako nedopustno vpliva na potrošnikovo odločitev o nakupu izdelka „...“, takšna poslovna praksa pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov v višini njihovega naročila, saj v nasprotnem primeru odločitve o nakupu ne bi sprejeli (1. točka izreka). Določil je rok za izvršitev odločbe (2. točka izreka), ugotovil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka), zavezancu je naložil, da mora o izvršitvi odločbe tržnega inšpektorja pisno obvestiti takoj naslednji dan po poteku roka za izvršitev odločbe (4. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe tržni inšpektor pojasnjuje, da je inšpekcijski nadzor opravil na podlagi prijave potrošnika, ki je v dopisu navedel, da je prejel naslovljeno pošiljko z zavajajočo vsebino. Iz vsebine pisemske pošiljke izhaja, da je pošiljatelj le-te in prejemnik naročila A.A., A d.o.o., zaradi česar je inšpektor tožečo stranko obravnaval kot inšpekcijskega zavezanca. Na podlagi vsebine pisemske pošiljke je tržni inšpektor ugotovil, da je tožeča stranka z oglasnimi sporočili ustvarila lažen vtis, da bo potrošnik na podlagi določenega dejanja (z naročilom in plačilom prispevka v višini 35,00 EUR za izdelavo „...“) dobil visok znesek denarja, in sicer glavni dobitek na lotu. Vsebina takšne pošiljke, vključno z uporabljeno terminologijo, po ugotovitvi inšpektorja nedopustno vpliva ali bi utegnila vplivati oziroma bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z odločitvijo o naročilu storitve izdelave „...“. Zaradi takšnega ravnanja zavezanca bi lahko potrošnik sprejel odločitev o poslu, torej o nakupu izdelka, ki je sicer ne bi sprejel, in bil s tem oškodovan za znesek plačila v višini 35,00 EUR ter stroške pošiljanja.

3. Pri opisanih reklamnih sporočilih zavezanca gre po mnenju inšpektorja za nepošteno poslovno prakso v skladu s 16. točko prvega odstavka 7. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), ki je prepovedana, saj ustvarja lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom.

4. Z ugotovitvami v inšpekcijskem postopku je bila stranka pisno seznanjena, nanje je imela možnost podati pripombe, inšpektor pa je od nje zahteval tudi določene podatke (o odgovorni osebi in o A.A. ter o številu poslanih naslovljenih pisemskih pošiljk, datumu njihovega pošiljanja in distributerju).

5. Pripombe stranke (da ni seznanjena z vsebino pošiljk, ker je dejanski pošiljatelj pošiljk družba B Ltd., za katero je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju opravljala le kurirske in poštne storitve, da ni sodelovala v nagradnih igrah, in da zato ni pasivno legitimirana v postopku) je tržni inšpektorat zavrnil. Kot je navedel, je ne glede na predloženo pogodbo o poslovnem sodelovanju mogoče upravičeno sklepati, da je dejanski organizator in pošiljatelj naslovljenih pisemskih pošiljk tožeča stranka, ki se z navajanjem bolgarskega podjetja B Ltd. iz Sofije želi izogniti spoštovanju slovenske zakonodaje ter zaobiti predpise s področja varstva potrošnikov v Sloveniji.

6. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo z odločbo št. 0211-40/2018-5-MC z dne 22. 10. 2018 kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ministrstvo pritrjuje prvostopnemu organu, da je z opisanim ravnanjem tožeča stranka izvajala nepošteno poslovno prakso. Zaključuje, da ni verjetno, da tožeča stranka ni bila seznanjena z vsebino pošiljk, saj gre za več tisoč pošiljk, njeno ime pa je bilo zapisano na zunanji strani ovojnice. Za pošiljatelja je treba šteti tistega, ki ga je povprečni potrošnik štel za pošiljatelja, torej tistega, ki je pri potrošniku ustvaril lažen vtis, da bo kot prejemnik nagrade z naročilom in plačilom „...“ zadel glavni dobitek na lotu. Tožeča stranka pa tudi sama v pritožbi priznava, da podatke in reklamacije naslovnikov obdeluje, sprejema telefonska naročila, daje pisne in ustne informacije v zvezi s poslovanjem naročnika, iz česar izhaja, da ne skrbi zgolj za distribucijo. Nanjo se glasita predložena računa C, iz računov pa tudi izhaja, da je za opravljene poštne storitve sama plačala poštnino, kar po mnenju ministrstva kaže na to, da je organizator oglaševanja „...“ in je odgovorna za izvajanje nepoštene poslovne prakse.

7. Tožeča stranka v vloženi tožbi kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je bil ukrep izrečen pravemu zavezancu, torej ali je tožeča stranka pasivno legitimirana za prejem prepovedi, kot je zapisana v izpodbijani odločbi. Kot pojasnjuje, sama ne prodaja, niti ne reklamira izdelkov. Na podlagi pogodbe, sklenjene z družbo B Ltd. zaprte pošiljke, ki jih prejme od omenjene družbe, posreduje naprej C, sprejema telefonska naročila in prejeta naročila posreduje družbi B Ltd., obdeluje podatke o naročilih, pripravlja in hrani pakete in tiskovine, preden jih pošlje naslovniku, obdeluje in hrani zavrnjene pakete, obdeluje reklamacije, daje pisne in ustne informacije v zvezi s poslovanjem naročnika, kar pomeni, da kot posrednik skrbi le za distribucijo oziroma tehnično dostavo naročil in pošiljk. Vsebine pošiljk ne pozna, prav tako ji ni znano, kdo je odgovorna oseba družbe B Ltd. Ker ne sestavlja reklamnega materiala in ne izvaja nobenih aktivnosti v zvezi z nagradno igro ali trženjem, ne more predstavljati inšpekcijskega zavezanca. Zatrjuje, da bi moral inšpektor za ugotovitev dejanskega stanja o tem, kdo je sestavljalec reklamnega materiala, po uradni dolžnosti v celoti raziskati dejansko stanje in ugotoviti materialno resnico. Izpodbijana odločba je po njenem mnenju tudi neustrezno obrazložena, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj jo je tržni inšpektor štel za pasivno legitimirano. Ker ne izvaja reklamiranja, izpodbijana odločba tudi ni izvršljiva. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

8. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

9. S sklepom opr. št. II U 345/2018-9 z dne 5. 5. 2021 je sodišče v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklenilo, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno stanje, v zadevi odločilo po sodnici posameznici. Obravnave se je udeležil le pooblaščenec tožeče stranke, odvetnik B.B. 10. Sodišče je nato nadaljevalo s postopkom in za dne 10. 6. 2021 razpisalo glavno obravnavo, na katero je poleg tožene stranke povabilo tudi tožečo stranko, ki je v tožbi predlagala svoje zaslišanje.

11. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine upravnega spisa (tudi Pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo B Ltd. z dne 3. 1. 2018 ter računa C z dne 17. 4. 2018 in z dne 17. 4. 2018) in priloge sodnega spisa, ni pa zaslišalo tožeče stranke, ker se ta naroka glavne obravnave, na katerega je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Zato je v skladu z drugim odstavkom 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 sodišče v zadevi odločilo brez zaslišanja tožeče stranke. Naroka za glavno obravnavo se kljub pravilno vročenemu vabilu tudi ni udeležila tožena stranka.

12. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena.

13. Predmet presoje v obravnavani zadevi je ukrep tržnega inšpektorja, ki je tožeči stranki na podlagi določb ZVPNPP prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, pri čemer se kot sporno med strankama izpostavlja vprašanje, ali je inšpektor tožečo stranko pravilno štel za inšpekcijsko zavezanko.

14. Po ZVPNPP so nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP).

15. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (prvi odstavek 5. člena ZVPNPP). Zavajajoče poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, opredeljuje 7. člen ZVPNPP. Ta v 16. točki določa, da šteje za zavajajočo poslovno prakso med drugim tudi, če podjetje trdi, da lahko izdelki pripomorejo k zmagi v igrah na srečo. 16. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

17. Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena.

18. Za odločitev v predmetni zadevi je bistvena ugotovitev, da je tožeča stranka potrošnikom v mesecu aprilu leta 2018 poslala več deset tisoč naslovljenih pisemskih pošiljk, v katerih jim je bilo obljubljeno, da bodo v primeru naročila in plačila „...“ v višini 35,00 EUR ter stroškov pošiljanja zmagali na lotu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je inšpekcijski organ obširno povzel navedbe iz pošiljk, v katerih je pošiljatelj potrošnike nagovarjal k nakupu izdelka. V pošiljkah je bilo tako med drugim navedeno: -„Na LOTU boste zadeli „GLAVNI DOBITEK“..., da, to sem videla na lastne oči!!!“ - „Čisto dobro sem videla, da si boste na lotu priigrali lepo vsoto denarja, kar vas bo doletelo že v aprilu.“ - „Vidim, da boste v prihodnjih dneh zaslužili OGROMNO denarja!“ - „Da pa bi lahko zares spremenili svoje življenje in da bi se Vam končno zgodilo vse, česar si najbolj želite, morate izpolniti in mi po možnosti še danes poslati posebni kupon, ki ga boste našli na koncu tega pisma; Storite to takoj.“ - „Vaše skrite želje se bodo uresničile; Poslušajte me: karkoli so že te Vaše želje, vam lahko zagotovim, da se Vam bodo zagotovo izpolnile, če mi boste zaupali in če boste verjeli v čudežno „moč Lune.“ - „Da, nemudoma se odzovite in nikar ne izgubljajte dragocenega časa, saj Vaš bon resnično potrebujem čim prej, še pred naslednjo polno luno! Ubogajte moj nasvet ter brž izpolnite svoj posebni kupon in verjemite mi, da tega ne boste nikoli obžalovali!“ - “Vem, da moram strogo upoštevati omenjena navodila, če želim, da bo Vaš obred 100 % učinkovit. Cena tega ... je običajno zelo visoka, vendar imam srečo, da mi ga podarjate za simbolično ceno 35,00 EUR namesto 59,80 EUR, razen tega pa lahko izkoristim tudi Vašo garancijo“ itd. 19. Podjetje je torej v poslanih pošiljkah potrošnikom zatrjevalo, da bo nakup izdelka („...“) pripomogel k njihovi zmagi v igri na srečo (16. točka 17. člena ZVPNPP), takšna obljuba pa bi lahko vplivala na odločitev povprečnega potrošnika, da sklene odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (prvi odstavek 5. člena ZVPNPP).

20. Zgoraj navedena dejstva med strankami niso sporna. Sporno pa je, ali je bila tožeča stranka utemeljeno obravnavana kot inšpekcijska zavezanka. Ta namreč zatrjuje, da je pošiljatelj sporočil družba B Ltd., za katero sama na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju opravlja zgolj posredniške oziroma distribucijske naloge s tem, ko prejete pošiljke (katerih vsebina ji ni znana) oddaja C, sprejema telefonska naročila, ki jih nato posreduje družbi B Ltd., obdeluje podatke o naročilih, pripravlja in hrani pakete in tiskovine, preden jih pošlje naslovniku, obdeluje in hrani zavrnjene pakete, obdeluje reklamacije ter daje pisne in ustne informacije v zvezi s poslovanjem naročnika.

21. Po presoji sodišča ni dvoma, da je potrošnikom pošiljke z opisano vsebino, na katerih je bila kot pošiljatelj in prejemnik naročila navedena „A.A., A d.o.o.“, pošiljala prav tožeča stranka, ki je s potrošniki tudi neposredno vstopala v stik. Navedba tožeče stranke kot pošiljatelja na zunanji strani ovojnice pošiljke ter obseg nalog, ki jih je opravljala pri sklepanju poslov s potrošniki, tudi po presoji sodišča utemeljuje zaključek, da je prav tožeča stranka tista, ki je imela bistveni vpliv na odločitev potrošnikov, da v želji po zmagi v igri na srečo, sklenejo posel oziroma se odločijo za nakup izdelka. Kot sama navaja v tožbi, je po oddaji pošiljk, na katerih je bila navedena kot pošiljateljica, s potrošniki tudi komunicirala (sprejemala je njihova telefonska naročila in reklamacije, nudila jim je informacije o naročilih), zaradi česar so jo potrošniki lahko utemeljeno šteli za pošiljatelja sporočil. Vprašanje, ali je vedela za vsebino pošiljk ob tem ni pomembno. Odgovornosti za izrek inšpekcijskega ukrepa se tudi ne more razbremeniti s sklicevanjem na sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki je stvar njenega notranjega pravnega razmerja z družbo B Ltd.

22. Razlogi o tem, da je prav tožnica inšpekcijska zavezanka, pa izhajajo tako iz prvostopne kot tudi iz pritožbene odločbe, tako da je izpodbijana odločba zadostno obrazložena in ni podana v tej smeri uveljavljana bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

23. Glede na citirane določbe ZVPNPP je to zadostna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa o prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse, ker bi ta lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. Namen ZVPNPP je namreč varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Izreče se podjetju, ki takšno poslovno prakso izvaja, pri tem pa oblika krivde za izrek ukrepa ni pomembna. Na odločitev v predmetni zadevi tudi ne vpliva narava poslovnega oziroma pogodbenega odnosa med tožečo stranko in družbo B Ltd., za katero tožeča stranka zatrjuje, da je bila pošiljateljica sporočil. Tožeča stranka s tožbenimi navedbami, da je v zadevi opravljala le kurirske storitve, in da z vsebino pošiljk ni bila seznanjena, pravilnosti odločitve ne more omajati. Inšpekcijski ukrep je izrečen zaradi varstva potrošnikov, vsa ostala eventualno sporna vprašanja pogodbenih partnerjev, ki so udeleženi pri takšni poslovni praksi, pa rešujejo ti med seboj, zunaj predmetnega postopka.

24. Ob tem sodišče dodaja, da se od udeležencev v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne (kar je treba razumeti tudi gospodarske oziroma poslovne) dejavnosti pričakuje, da ravnajo z večjo skrbnostjo – skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Naloga subjektov na trgu je namreč, da v okviru skrbnosti dobrega gospodarstvenika skrbijo za to in ravnajo tako, da pri tem ne izvajajo nepoštene poslovne prakse, torej prakse, ki lahko pomeni oškodovanje potrošnikov.

25. Izpodbijani upravni akt je po presoji sodišča ustrezno obrazložen, zato ga je bilo mogoče preizkusiti, odločitev pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena. Tožbo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

26. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je o stroških v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.