Jedro

Prvo sodišče je ob zaključku glavne obravnave smiselno zavrnilo ostale neizvedene dokaze; in ko je toženec videl, da prvo sodišče ne bo izvedlo še zaslišanja izvedenca, bi moral opozoriti sodišče, da vztraja pri izvedbi tega dokaza in uveljavljati kršitev določb postopka zaradi opustitve izvedbe dokaza. Ker kršitve določb postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, se nanjo ne more več sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 2.423,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2012 dalje do plačila ter povrne 2.635,77 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, pri čemer sta na njeni strani vloženi dve pritožbi, ena s strani odvetnika in druga s strani tožene stranke osebno. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je vložila dve pritožbi, katerih bistvene razloge pritožbeno sodišče strnjeno povzema. Sodišču prve stopnje očita zmotno oceno, da sta pravdni stranki ob tožnikovi izselitvi ustno dogovorili, da centralna napeljava ostane v hiši. Dogovor med njima izhaja iz pisne najemne pogodbe z dne 12. 3. 2003, ki v VII. točki določa, da najemnik ne sme opravljati nikakršnih investicijskih posegov v prostore ali hišo. Tožnik tudi ne more zahtevati nadomestila za vložena sredstva, če ni to pisno dogovorjeno. Lahko bi zahteval nadomestilo le v primeru, da bi se s tožencem o tem posebej pisno dogovorila. Vgradnja centralnega ogrevanja pomeni nedopusten poseg v toženčevo hišo, saj gre za investicijski poseg. Sodišče o tem pisnem dogovoru molči, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Tožnikovo sklicevanje na obstoj ustnega dogovora o vgradnji centralnega ogrevanja je v nasprotju s pogodbo. Sicer pa ustnega dogovora med strankama ni bilo. Tudi če bi obstajal, ne more razveljaviti izrecnega dogovora v pogodbi o nepovrnitvi nadomestila za vložena sredstva, ki ga je mogoče spremeniti le s pisnim dogovorom. V vsakem primeru takšnega pisnega dogovora nesporno ni bilo. Če bi bilo res dogovorjeno, da se toženec zavezuje povrniti stroške investicije, bi bil dogovorjen tudi okviren znesek, a tega ni bilo. Navedbe in izjave tožnika in njegovih prič si nasprotujejo glede tega, kdaj naj bi do dogovora o povrnitvi investicije prišlo, zato tožniku in njegovim pričam ni moč pokloniti vere. Ocena sodišča, da so tožnikove priče izpovedovale suvereno brez zapletanja, kaže, da so bile naučene, a očitno izmišljene, saj tožnik zatrjuje, da je dogovor o povrnitvi stroškov nastal pred vgradnjo centralnega sistema, priče pa, da po vgradnji, konkretneje ob izselitvi iz sporne hiše. Pavšalni so zaključki sodišča o usklajenih izpovedbah tožnikovih prič, pri čemer se sodišče ne opredeli do konkretnih očitkov tožene stranke o spreminjanju njihovih izjav. Sodišče bi moralo njihove izjave primerjati in jih celovito oceniti, ne pa da je del izjav iztrgalo iz konteksta celotne izjave posamezne priče. Manjša razhajanja toženčevih prič o časovnem terminu so z vidika ocenjevanja njihove verodostojnosti nepomembna. Zgolj to časovno razlikovanje še ne pomeni, da sta izjavi toženčevih prič v celoti neprepričljivi. Neverjetno je, da bi toženec tožniku obljubil povrnitev stroškov, saj je tožnik v hiši bival brezplačno, ob njegovi izselitvi pa sta bila hudo sprta. Tožnik se s tožencem ni nič dogovoril. Sodišče prve stopnje je ignoriralo opozorila in napotke pritožbenega sodišče v sklepu II Cp 2778/2013. Sodišče prve stopnje tudi tokrat ni pojasnilo, zakaj naj bi veljal ustni dogovor o povrnitvi investicij, če pa pisna pogodba to izrecno izključuje. Sodišče nikjer ne pojasni, zakaj ni upoštevalo pisne najemne pogodbe, v skladu s katero tožnik ni upravičen do povrnitve investicijskih stroškov. Ugotovitev sodišča, da je bilo ustno soglasje za napeljavo in tudi dosežen dogovor, da vgrajena centralna napeljava ostane v hiši ne daje odgovora, ali naj bi bilo dogovorjena tudi zaveza plačila. Tudi če bi toženec pristal na to, da ostane napeljava v hiši, to ne pomeni, da se je zavezal plačati njeno vrednost. Če bi obstajal ustni dogovor o povrnitvi investicije, pa ta tudi ne bi veljal, ker je v najemni pogodbi izrecno določeno, da najemnik nima pravice do povrnitve vloženih sredstev. Sodba sploh nima razlogov, ali sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec plačal tožniku investicijo. Ob ugotovitvi prvega sodišča, da se pravdni stranki nista dogovarjali o višini denarnega nadomestila, ostaja nejasno, na čem temelji toženčeva obveznost plačati prisojeni znesek. Teoretično bi to lahko bila obogatitev, a tega sodišče ne pove. Za obogatitev gre le, da bi bila tržna vrednosti nepremičnine zaradi investicije višja za dosojeni znesek. A se tega v postopku ni ugotavljalo. Izvedenec je ugotavljal le vrednost same centralne napeljave, ne pa kako se njena vrednost odraža na večvrednosti celotne nepremičnine, kar je bistvo za obogatitvenega zahtevka. Izvedenec bi moral ugotoviti, za koliko se je povečala vrednost celotne nepremičnine, saj za tovrstne zahtevke velja obogatitveni in ne vrnitveni princip. Podredno tožena stranka še navaja, da izvedenec pri izdelavi dopolnilnega mnenja ni upošteval njenih ugovorov, češ da ni odgovoril na vse pripombe. Moral bi ugotoviti, kako močna peč je potrebna ob predpostavki, da hiša nima fasade, dobre zasteklitve in tesnitve in večji kvadraturi hiše. Na to vprašanje izvedenec ni odgovoril, kot tudi ne, kolikokrat dnevno je potrebno nalagati drva v investirano peč. Glede na vsakodnevno nalaganje ob tem, da toženec ne živi v sporni hiši, je zanj takšna centralna napeljava nekoristna. Izvedenec bi zato moral tudi ugotoviti višino finančne koristi, in sicer tako, da bi ugotovil višino investicije, ki je potrebna za izgradnjo centralnega sistema, ki bi ogreval celotno hišo. Tožnik je predlagal dodatno zaslišanje izvedenca, a sodišče predloga ni prejelo niti zavrnilo, sodba pa tudi ne vsebuje o tem nikakršnih razlogov. Sklepno pa tožena stranka še navaja, da je bil njen pobotni ugovor dovolj konkretiziran, o njem pa sodišče nima razlogov, spričo česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

4. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o zavrnitvi pobotnega ugovora že pravnomočno odločeno (s sodbo sodišča prve stopnje P 121/2010 z dne 9. 7. 2013 v zvezi s sklepom II Cp 2778/2013 z dne 5. 2. 2014), zato so pritožbene navedbe, kolikor se nanašajo nanj, odveč.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

8. Tožnik zahteva od toženca povračilo vlaganj v toženčevo hišo oziroma vrnitev vrednosti postavljene centralne kurjave v stanovanjski hiši toženca, ki jo je kot najemodajalec brezplačno dal tožniku v najem, sklicujoč se na ustni dogovor s tožencem. Uveljavlja izpolnitev dogovora. Toženec se je temu upiral s trditvami, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov napeljave, opirajoč se na določbe sklenjene pisne najemne pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost dejstvenega kompleksa in pravnih zaključkov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Dejanske ugotovitve imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni prvega sodišča, ki je opravljena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Tako je prvo sodišče ocenilo listine v spisu, izpovedbe strank in prič pa, upoštevajoč njihov interes za izid postopka, upoštevalo kritično. Pri presoji verodostojnosti je upoštevalo tudi skladnost s siceršnjimi trditvami ene oziroma druge stranke ter ostalimi izvedenimi dokazi. Opravilo je tudi presojo v smeri življenjske verjetnosti, logičnosti in prepričljivosti posamezne izpovedbe. Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno in zaključke, ki iz nje sledijo, v celoti sprejema.

10. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili pisno najemno pogodbo 12. 3. 2003 in se je toženec tedaj vselil v toženčevo hišo, kot tudi da se je spomladi v letu 2009 iz nje izselil. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v hiši izvedel napeljavo centralnega sistema, katero povrnitev v tej zadevi zahteva. Pisnega dogovora o tem ni bilo.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec uspel dokazati, da sta se pravdni stranki o montiranju centralne napeljave v toženčevo hišo ustno dogovorili šele po vselitvi toženca vanjo. Dokazna ocena, ki ima oporo v izvedenem dokaznem postopku, je prepričljiva in je pritožba ne uspe omajati. Prepričljiva je utrditev presoje prvega sodišča, da s tem, ko toženec ni nasprotoval montaži napeljave, saj za njeno odstranitev ni ničesar storil, potrjuje preteklo dovoljenje tožencu, da napelje centralni sistem v hiši. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v ugotovitev prvega sodišča, da je imel tožnik poznejše soglasje toženca, da v hiši opravi centralno napeljavo. Pritožba pri tem neutemeljeno navaja, sklicujoč se na najemno pogodbo, da najemnik skladno z njo ni smel opravljati nobenih investicijskih posegov v hišo brez pisnega dovoljenja in da tudi ne more zahtevati nadomestila za vložena sredstva, če to ni pisno dogovorjeno. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v predhodnem razveljavitvenem sklepu II Cp 2778/2013, obstoj pisne pogodbe ne izključuje možnosti naknadnega ustnega dogovora med strankama. Po 51. členu Obligacijskega zakonika se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa. Zakonskih določb, ki bi preprečevala sklenitev naknadnega dogovora v primeru že sklenjenih najemnih razmerij, ni. Obličnost v najemni pogodbi glede na določbi 7. ni določena kot pogoj za veljavnost naknadnega ustnega dogovora, to iz vsebine določbe ne izhaja. Absolutna neveljavnost kot sankcija kršitve obličnosti ni niti z zakonom predpisana. Pisna oblika drugačnih dogovorov je predvsem v interesu strank najemnega razmerja, zato so veljavni tudi kasnejši ustni dogovor. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da morebiti naknadni ustni dogovor med pravdnima strankama glede centralne napeljave ne zavezuje. Pritrditi je razlogovanju sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi časovnega zamika to vprašanje veljavno urejeno z naknadnim dogovorom, ki, čeprav ni bil pisen, pravdni stranki veže. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma da molči o argumentu toženca o vplivu pisne najemne pogodbe glede opravljene centralne napeljave. Iz celovite obrazložitve je razvidno ravno nasprotno. Pritožbeno sodišče tako zavrača očitek, da je bila vgradnja centralnega ogrevanja nedopusten poseg v toženčevo hišo. 12. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v celovito in dokazno prepričljivo oceno sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki glede usode centralne napeljave dogovorili šele ob izselitvi tožnika iz stanovanjske hiše toženca, in sicer sta se ustno dogovorili, da le-ta ostane v toženčevi hiši. Iz razlogov izpodbijane sodbe je tudi razbrati, da sta se prav tako dogovorila o povrnitvi vrednosti centralne napeljave. Dokazna ocena ima oporo v izpovedbah prič A. in I. B. ter K. in J. Ž., ki so v bistvenih okoliščinah bile skladne in si v luči njihove celostnosti ne nasprotujejo. Sodišče je njihovo izpoved kvalitativno dokazno ovrednotilo v povezavi z izpovedjo toženca in prič B. in M. G. Neprepričljivost slednjih prič sodišče prve stopnje ni oprlo (le) na časovno neskladje njunih izpoved o morebitni odstranitvi napeljave, temveč na to, da je priča M. G. izpovedala, kar ji je mož povedal, B. G. pa je spreminjal svojo izpoved, ob soočenju s pričo A. B. pa je povedal, da mu je vse povedal toženec, kar utrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje o neprepričljivosti in nekonsistentnosti teh prič. Druge priče, ki jih je predlagal toženec, niso bile prisotne ob dogovoru in o tem niso vedele ničesar povedati. Sodišče je natančno in korektno povedalo, zakaj verjame in sledi tožnikovemu zatrjevanju glede usode in plačila centralne napeljave. Pritožbeno zatrjevanje o diametralnih trditvah tožnika in izpovedi prič ne drži in ne omajejo življenjsko sprejemljive, celostne in kritične dokazne ocene, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje in jo sprejema. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je bilo dogovorjeno, da bo centralna napeljava ostala v hiši, toženec pa mu bo povrnil investicijo; toženec pa je navajal, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik to napeljavo odstranil iz hiše. Sledenje je toženec utemeljeval predvsem s tem, da sporna centralna napeljava ni primerna za ogrevanje celotne hiše in tako nepotrebna, kar pa je bilo ovrženo z ugotovitvami sodnega izvedenca strojne stroke A.J., ki je opravil ogled na krajem samem in tudi po pripombah toženca odgovoril na vse pritožnikove ugovore, ki so bili bistveni za odločitev v obravnavani zadevi. Obrazloženo in strokovno prepričljivo je pojasnil, da je centralna napeljava primerna za ogrevanje tistih prostorov v hiši, ki so ustrezni oziroma primerni za bivanje, tudi ob stanju hiše v času tožnikove izselitve iz nje. Pojasnil je tudi, da za izvedbo centralnega sistema v celotni hiši - op. med strankama ni bilo sporno, da celotna hiša ni bila urejena za bivanje, torej uporabna in primerna v vseh etažah - ni potrebno na novo izvesti celotnega sistema centralne nadgradnje, pač pa le nadgraditev v primeru vzpostavitve celotne hiše v bivalno primerne prostore. Dodatno je tudi ugotovil, da pomeni opravljena investicija izboljšavo bivalnih razmer. Primernost in uporabnost napeljave potrjuje tudi dejstvo, da sta kasnejša najemnika Gole to isto napeljavo redno in zadovoljijo uporabljala, kar potrjujeta njuni izjavi. Ob tem je v luči dokazne ocene vseh dokazov pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni verjeti tožencu, da s tožnikom ni bilo dogovorjeno ničesar o obveznosti plačila za centralno napeljavo. Drži, da je v najemni pogodbi zapisano, da najemnik ne bo mogel zahtevati nadomestila za vložena sredstva, če to ni pisno dogovorjeno. Vendar kot je bilo že obrazloženo, sam naknadni ustni dogovor ni izključen. Pogodbeno določilo v pisni najemni pogodbi je bilo z ustnim dogovorom o obveznosti plačila preseženo in med pravdnima stranka zato slednji učinkuje. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče tako zavrača pritožbeno zavzemanje o neobstoju ustnega dogovora o obveznosti toženca o povrnitvi investicije v zvezi s centralno napeljavo. V nasprotju s pritožbo izhaja dokazanost dogovora iz celovite argumentacije izpodbijane sodbe, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Da je bil dogovor med strankama o obveznosti plačila, za kar je investiral v nepremičnino, je potrjeno z v bistvenih delih enotnimi izpovedbami tožnika, prič A. in I. B. ter Ž.

Konkretnega dogovora o višini plačila za vloženo centralno kurjavo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sicer ni bilo. A to še ne pomeni, kot zmotno meni pritožba, da same zaveze oziroma dogovora o povrnitvi ni moglo biti. Čeprav vsebina dogovora o plačilni obveznosti vrednosti napeljave ni vsebovala zneska plačila, kar kaže, da predmet obveznosti ni bil konkretno določljiv, pa dokazan dogovor med strankama o tem, da centralna napeljava ostane v toženčevi hiši in se ta poravna, torej plača, utemeljuje tožbeni zahtevek v vrednosti centralne napeljave ob izselitvi iz toženčeve stanovanjske hiše. Pravilno je bila upoštevana v okviru samih vlaganj v nepremičnino neamortizirana vrednost ocene centralne napeljave v mesecu marcu 2009, ki jo je podal sodni izvedenec J. v znesku 2.423,80 EUR. Gre za vrednost izvedenih vlaganj, ki je ob izselitvi tožnika iz hiše ostala. Izvedenec je pri tem upošteval vse parametre, ki bi lahko vplivali na oceno vrednosti te izboljšave. Dejansko površino hiše je ugotovil z izmerami na kraju samem, toženec drugačne površine tekom postopka ni z ničemer izkazoval, zato s pritožbenim zavzemanje za večjo površino od ugotovljene ne more uspeti. Iz izvedenskega mnenja je tudi razvidno, da je izvedenec imel pred očmi, da je bila fasada hiše opravljena kasneje po izselitvi tožnika. Kot je prepričljivo in obrazloženo še pojasnil izvedenec, pa vrednosti napeljave ni mogoče ocenjevati z vidika subjektivne ocene lastnika, zato pritožnik neutemeljeno vztraja, da mu zaradi vsakodnevnega nalaganja v peč, ki sestavlja nameščeno napeljavo, le-ta ni v korist. Vprašanje dnevnega nalaganja peči tako nima nikakršne teže. Odločilna je objektivna ocena vrednosti opravljene investicije v zvezi s centralno napeljavo in je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo še obdržano dejansko vrednost nameščene napeljave. Glede na to pa tudi ni bilo treba dopolnjevati izvedenskega mnenja v smeri izračuna neto finančne koristi v zvezi z nadgradnjo centralnega sistema za ogrevanje celotne hiše, kot zmotno meni pritožba, saj to na oceno vrednosti postavljene (primerne in uporabne) centralne napeljave ne more imeti nobenega pravnega učinka. Očitek o opustitvi izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca pa je tudi sicer neupošteven. Prvo sodišče je ob zaključku glavne obravnave smiselno zavrnilo ostale neizvedene dokaze; in ko je toženec videl, da prvo sodišče ne bo izvedlo še zaslišanja izvedenca, bi moral opozoriti sodišče, da vztraja pri izvedbi tega dokaza in uveljavljati kršitev določb postopka zaradi opustitve izvedbe dokaza. Ker kršitve določb postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče (286b. člen ZPP), se nanjo ne more več sklicevati. Opustitev konkretnejše obrazložitve o zavrnitvi pa iz gornjih razlogov tudi ne predstavlja procesno kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13. Ker v obravnavani zadevi temelji ugoditev tožbenemu zahtevku na izkazanem dogovoru o izvedbi napeljave in poplačilu vrednosti le-te, torej za vrnitveni zahtevek in ne za obogatitveni zahtevek, kar je razbrati tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, se pritožba v obsežnem delu, v katerem navaja, da bi bilo treba ugotoviti s pomočjo sodnega izvedenca korist od izvedene napeljave v smislu večvrednosti nepremičnine, izkaže za neutemeljeno. Zato pritožbeno sodišče v tej smeri na pritožbene navedbe posebej ne odgovarja.

14. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).