Jedro

V skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno, ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 26. 7. 2001, s katero je slednja zavrnila pritožbi tožnika (točka II izreka odločbe) in A. d.o.o., zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 13. 3. 2001. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ v postopku zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po enotni carinski listini (ECL) z dne 17. 9. 1999, A. d.o.o.,tožnika in C. d.o.o., solidarno zavezal k plačilu carinskega dolga v skupnem znesku 2,314.433,00 SIT za 24.740,00 kg bruto mase plinskega olja.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS. Ker je carinarnica ugotovila, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora preden je bil plačan carinski dolg, kar v skladu z določbami 145. člena Carinskega zakona - CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in naslednji) pomeni, da je v trenutku odstranitve izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg in da je za ta dolg odgovoren tožnik kot voznik oziroma tisti, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora. Po presoji sodišča prve stopnje, se okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi in jih je dodatno pojasnjeval tudi na glavni obravnavi, ne nanašajo na dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvedbo ostalih predlaganih dokazov. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je stvarna pristojnost organov, ki so odločali v zadevi, utemeljena v določbi 14. točke 12. člena Zakona o carinski službi - ZCS-1 (Ur. l. RS, št. 56/99) za carinski urad oziroma za Generalni carinski urad. Glede krajevne pristojnosti pa je ustrezna podlaga zanjo v prvem odstavku 151.c člena CZ in ne v tretjem odstavku, kot trdi tožnik v tožbi. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih špediterja, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo, ki ga je vsebovala ECL in ki mu nesporno ni sledil. Ugovor zaporedja plačila carinske obveznosti je zavrnilo z utemeljitvijo, da je obveznost tožnika določena kot solidarna (150. člen CZ).

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je glavni zavezanec za plačilo carine špediter, saj se je ta vpisal v polje 50, zato uveljavlja ugovor zaporedja. CURS bi moral sprejeti potrebne ukrepe, vključno s prodajo blaga, po 43. členu CZ, ker jih ni, je sam odgovoren za carinski dolg. Meni, da je pravilna podlaga za določitev krajevne pristojnosti tretji odstavek 151.č člena CZ, kar je v skladu tudi s četrtim odstavkom 20. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), saj je povod za postopek nastal pri Carinskem uradu S., kjer je bil vložen ECL. Postopek je dejansko vodil delavec tistega organa, ki je odločal o pritožbi tožnika zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, zato je bilo kršeno načelo devolutivnosti. Tožniku ni bila dana možnost zaslišanja pred organom, ki je o zadevi odločal, s tem je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je le formalno opravilo glavno obravnavo, pri tem pa ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza. Bistvo vsebine spisa ni predstavila predsednica senata, temveč druga sodnica iz senata, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 53. člena ZUS. Odločitev je bila sprejeta na nejavni seji in ni bila razglašena takoj po končani obravnavi (prvi odstavek 66. člena ZUS), kar je bistvena kršitev postopka. Izpodbijana sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

4. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi ta revizijski preizkus.

8. V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožnik carinski dolžnik v smislu prve alineje tretjega odstavka 145. člena CZ. Po tej določbi je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Za odločitev v obravnavani zadevi torej zadostuje le ugotovitev, da je tožnik tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora. In ker je bilo v postopku ugotovljeno, in niti ni sporno, da tožnik carinskega blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, ni odpeljal namembni carinarnici, kar je bil dolžan storiti glede na ECL, ki jo je prejel ob prevzemu blaga, ampak je blago pretočil v rezervoarje v Ljubljani, in da za predmetno blago carina ni bila plačana, je tudi po presoji revizijskega sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za sklep, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora in je zato carinski dolžnik. Glede na navedeno zakonsko določbo v tej zadevi torej niti ni pomembno, ali je tožnik carinsko blago odstranil izpod carinskega nadzora po lastni volji ali po navodilih koga drugega. O tem pravnem vprašanju je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče v zadevah I Up 792/2004, I Up 793/2004, I Up 823/2004, I Up 824/2004, I Up 825/2004, I Up 826/2004, I Up 827/2004, I Up 828/2004 in I Up 829/2004, X Ips 836/2004, X Ips 898/2004, X Ips 951/2004, X Ips 967/2004 in X Ips 846/2004. 9. Ni utemeljen revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje vse dokazne predloge tožnikov zavrnilo, kar je vsebinsko enako, kot če glavne obravnave ne bi opravilo. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo ter tožniku tudi pravilno pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, hkrati pa tudi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev.

10. Ugovor tožnika, da je namesto predsednika senata bistveno vsebino spisa povedal sodnik poročevalec, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po tretjem odstavku 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1, saj navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

11. Revizijsko sodišče prav tako ocenjuje, da zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je bilo odločeno po opravljeni glavni obravnavi "na nejavni seji istega dne", ne vpliva na samo zakonitost in pravilnost sodbe.

12. Ni utemeljen niti revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih okoliščinah, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeliti.

13. Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta revizijsko sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, ne obravnava. Zato niso relevantne navedbe tožeče stranke o nepristojnosti carinskega organa in o kršitvi načela zaslišanja stranke v upravnem postopku. Te ugovore je v celoti presodilo sodišče prve stopnje.

14. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

15. Ker v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008) v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1, tožnik sam nosi svoje stroške revizijskega postopka.