Jedro

Plačilo storitev po pogodbi o delu dospe potem, ko naročnik izvršeno delo pregleda in potrdi, če ni s pogodbo drugače določeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. odst. izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 96/00773 z dne 15.1.1997 ostane v veljavi v 1. točki izreka glede plačila 19.757,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1996 in 3. točki izreka glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 11.101,50 SIT.

Zaradi umika tožbe se sklep o izvršbi v preostalem delu razveljavi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 23.638,50 SIT, v 8 dneh." Zoper sodbo (1. in 3. odst. izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je smiselno uveljavljala pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 353. člena ZPP. Navedla je, da še do danes ni prejela fakture št. 138 z dne 14.4.1995, zaradi česar ni dolžna plačati zamudnih obresti.

Po oceni pritožbe so tudi stroški nastali brez potrebe, zato jih naj nosi tisti, ki jih je neutemeljeno povzročil. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev. Pogodbeno razmerje, iz katerega izvira vtoževana terjatev iz naslova zamudnih obresti, predstavlja pogodbo o delu. Tožena stranka je namreč naročila tožeči stranki, da zanjo opravi določena dela na objektu H. Nesporno je, da je tožeča stranka naročena dela opravila, kakor tudi, da vrednost teh del znaša 710.730,90 SIT. Dejstvo je tudi da je tožena stranka ta znesek v celoti plačala, pri čemer je znesek 243.000,00 SIT plačala kot avans, preostali znesek v višini 467.730,9 pa v treh obrokih. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka prišla v zamudo z plačilom zneska 467.730,90 SIT. Po določbi 3. odst. 623. člena ZOR naročnik ni dolžan izplačati plačil, preden ne pregled izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače določeno. To pomeni, če v pogodbi ni določen plačilni rok, lahko podjemnik zahteva plačilo za opravljeni posel, potem ko ga naročnik pregleda in potrdi.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi glede zneska v višini 467.730,00 SIT obstajal kakšen poseben dogovor o zapadlosti. Očitno pa je, da je izvršeno delo pregledala in potrdila, saj ga je plačala. Pri tem pa ni trdila, da je to storila šele z dnem delnih plačil, s čemer bi sicer lahko relevantno oporekala dnevu zapadlosti, ki ga uveljavlja tožeča stranka, torej 22.4.1995. Zato so pritožbene navedbe, da tožena stranka do danes še ni prejela računa, neodločilne in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom zneska 467.730,90 SIT že 22.4.1995, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je naložilo toženi stranki plačati zamudne obresti za čas zamude (277. člen ZOR).

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravdne stroške. Dejstvo je, da tožena stranka v tem sporu glede zamudnih obresti ni uspela, zaradi česar ji je sodišče prve stopnje utemeljno naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).